Jedro

Za odločanje o predmetnem tožbenem zahtevku ni bilo ključno pravno pomembno vprašanje, ali se uživalne meje (ne) skladajo s katastrskimi mejami. Glede na postavljen tožbeni zahtevek je bil tožnik dolžan dokazati tudi, da je še pred vpisom tožencev kot lastnikov spornih gozdnih zemljišč v zemljiško knjigo pridobil na delu teh zemljišč lastninsko pravico s priposestvovanjem zaradi svoje dolgoletne, nemotene dobroverne posesti. Da bi v pravdi uspel, bi torej tožnik moral dokazati, da je izpolnil vse zakonske predpostavke za priposestvovanje spornega zemljišča. Tega mu tudi po oceni pritožbenega sodišča ni uspelo dokazati.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede odločitve o stroških v II. in III. točki izreka spremeni tako, da III. točka izreka odpade, II. točka izreka pa se glasi: "Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 3.299,91 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno plačilo dalje."

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev tožnikovega lastništva na delu nepremičnin k. o. X. parc. št. 452/131, 452/132 in 452/133,1 ki ležijo severno od mejne črte, ki je v spremembi tožbe priloženi skici označena z rdečo črto, in ki bodo na podlagi elaborata za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru na podlagi sodne odločbe pridobile svojo parcelno številko (I./1. in I./2. točka izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan prvemu tožencu povrniti pravdne stroške v višini 2.433,03 EUR (II. točka izreka), drugemu tožencu pa v višini 2.359,10 EUR (III. točka izreka), obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik sodbo izpodbija s pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Zaradi podrobne in zgoščene vsebine pritožbe pritožbeno sodišče v nadaljevanju povzema le bistvo pritožbenih navedb.

Tožnik meni, da je dokazal zarotiranost uživalnega stanja glede na katastrsko stanje oziroma obstoj napake v zemljiškem katastru za širše relevantno območje. S tem je procesno dokazno breme prevalil na toženca. Sodišče ne bi smelo upoštevati izpovedb treh prič tožencev o tem, da meje med posameznimi parcelami niso bile nesporne, saj nobena od strank ni podala trditev o sporih, nejasnostih in prekrivanju meje.

Sodišče ni upoštevalo pravil o materialnem in procesnem dokaznem bremenu, prav tako ne pravila o vezanosti na trditveno podlago strank (glede sporov, tožnikove posesti in dobre vere, nezmožnosti dostopa do parcel). Kršitev razpravnega načela je imela za posledico zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede obstoja, trajanja in dobrovernosti posesti tožnika in njegovih pravnih prednikov. Poleg tega je sodba brez ustrezne dokazne ocene. Posamezne izpovedbe so povzete zgolj razdrobljeno in niso presojane same zase in v povezavi z drugimi dokazi. Sodišče se ni opredelilo, ali in zakaj posameznim izpovedbam verjame, ni jih primerjalo med seboj in z listinskimi dokazi. Tožnikove trditve so bile konsistentne in skladne z drugimi dokazi, medtem ko so ostale priče pod očitnim pritiskom tožencev svoje izpovedbe prilagodile njunim procesnim interesom.

Sodišče je kršilo tožnikovo pravico do izjave v postopku. Zavrnilo je namreč dva njegova dokazna predloga (za geodetski posnetek lokacije sečnje prvega toženca in za dodatno zaslišanje priče A. A.), in sicer z nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno. Prav tako sodišče ni vzelo niti na znanje tožnikovega dokaznega predloga za vpogled v arhivske posnetke aerosnemanja iz leta 1975 in fotografije pobočja, ki dokazujejo preseke po parcelnih mejah v preteklem obdobju.

Sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava. Dejansko ne gre za spor o pridobitvi lastninske pravice, temveč za spor o ugotovitvi napake v zemljiškem katastru. Zato bi se sodišče moralo ukvarjati zgolj z vprašanjem, v kolikšnem obsegu je uživalno stanje zarotirano glede na kataster. Pa tudi, če se za podlago tožnikove lastninske pravice upošteva priposestvovanje, sklicevanje sodišča, da tožnik na spornem delu zemljišča razen grabljenja listja ni izvajal tudi sečenj in ni izkazal zadostne dobe svojih posestnih dejanj, ne izključuje priposestvovanja. Pomembno je namreč tudi, kakšna so bila posestna dejanja njegovih prednikov, ter ali je kateri drugi lastnik posegal v sporno območje. Ne gre za prazen prostor, ampak za zemljišče, ki so si ga lastili tožnik in še prej njegovi pravni predniki. S tem, ko je sodišče presojalo pogoje priposestvovanja le za tožnika, ni izčrpalo tožnikove trditvene podlage v celoti, s tem pa je kršilo njegovo pravico do izjave v postopku.

Tožnik graja tudi odmero pravdnih stroškov, ki je v nasprotju z določili Odvetniške tarife (OT) in načelom potrebnosti. Tožencema so bili zmotno odmerjeni stroški zastopanja vsakemu posebej. Oba sta namreč imela skupnega pooblaščenca in vsa procesna dejanja so se opravljala za oba skupaj. Zato za oba toženca skupaj pripada le ena odvetniška nagrada za posamezno opravljeno procesno dejanje, povečana po 7. členu OT za 10 %. Tudi urnina je odmerjena v nasprotju z določbo 6. člena OT, saj ni omejena na 300 točk za narok v sodni dvorani (Tar. št. 21/1 OT) in na 150 točk za narok na kraju samem (Tar. št. 21/4 OT).

Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in zadevo vrne v odločanje sodišču prve stopnje s stroškovno posledico za toženca.

3. Toženca v odgovoru na pritožbo nasprotujeta pritožbenim navedbam. Pritožbenemu sodišču predlagata, naj pritožbo zavrne in tožniku naloži stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik zahteva ugotovitev lastništva na delu treh sosednjih nepremičnin parc. št. 452/131, 452/132 in 452/133, ki so v lasti tožencev2 in v naravi predstavljajo gozd. Trdi, da je bilo šele v letu 2019, ko je prvi toženec kupil nepremičnino parc. št. 452/132, ugotovljeno, da so podatki zemljiškega katastra nepravilni: uživalna meja je dejansko zarotirana proti jugu tudi do 50 m. Enako kot vsi njegovi pravni predniki je tudi tožnik uporabljal sporni del nepremičnin (pobiral veje, grabil listje, občasno sekal). Njegova posest je označena v naravi, kjer je jasno razvidno, kje poteka meja (za razliko od drugih je njegov gozd redno čiščen). Zaradi več kot 100-letne dobroverne lastniške posesti je tožnik priposestvoval del spornih nepremičnin. Toženca pri nakupu nepremičnin nista izkazala dovolj skrbnosti ter s tem opravičljive zmote in dobre vere v pravnem prometu, v primeru gozdnih parcel je raziskovalna dolžnost kupca obsežnejša. Toženca se branita z ugovorom, da nobena od urejenih meja ni zamaknjena proti jugu in da je takšno tudi dolgoletno uživalno stanje. Nasprotujeta tožnikovim trditvam o uživanju nepremičnine parc. št. 452/131 na način, da bi v njej sekal ali grabil listje, ter njegovi dobri veri za priposestvovanje nepremičnin. Poudarjata, da sta oba kupila nepremičnine v dobri veri in z zaupanjem v zemljiško knjigo, prej sta si jih ogledala v naravi in našla mejna znamenja. Tudi pravni predniki prvega toženca so obe nepremičnini uživali znotraj katastrskih meja. Opozarjata še na nasprotovanje tožbenega zahtevka prisilni določbi šestega odstavka 47. člena Zakona o gozdovih (ZG)3 glede omejitve pri delitvah manjših gozdnih parcel. 6. Sodišče prve stopnje je po izvedbi obsežnega dokaznega postopka tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Opravilo je pet narokov v naravi, pri čemer je angažiralo tudi izvedenko geodetske stroke, zaslišalo stranke in 12 prič ter vpogledalo in prebralo vrsto listinskih dokazov obeh strank. V izpodbijani sodbi je zavzelo stališča glede ključnih pravno pomembnih dejstev. Opravljena dokazna ocena je logična, preverljiva, dovolj pregledna in prepričljiva. Iz nje izhajajo opredelitve, zakaj je sodišče posameznim izpovedbam verjelo, drugim ne, prav tako medsebojna primerjava dokazov. Na več mestih je sodišče prve stopnje pojasnilo tudi, zakaj tožnikovim trditvam oziroma njegovi izpovedbi ni verjelo (glej npr. 14., 35. in 38. točko obrazložitve sodbe), pri čemer je izpostavilo nekonsistentnost njegove izpovedbe, zainteresiranost za izid spora in nasprotje z drugimi dokazi.

7. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so naslednje: - vtoževani priposestvovani del zemljišča predstavlja zgolj del parcel 452/131 in 452/132, ne pa tudi dela parcele 452/133, kot je vtoževano po spremembi tožbe in označeno v prilogi A23, - gozdne parcele na spornem območju se raztezajo po strmem pobočju, gre za strnjen gozd z vmesnimi posekami ter za dolge in ozke parcele, - uživalne meje, kot so jih pokazali lastniki gozdnih parcel v bližini spornega zemljišča, niso skladne s katastrskimi mejami; v večini primerov so pokazane uživalne meje res zarotirane proti jugu, vendar pa med seboj niso skladne, deli parcel se tudi prekrivajo, zato je v tem delu gozda prihajalo do sporov, - tožnik ni uspel dokazati svoje nepretrgane 20-letne posesti na vtoževanem delu v relevantnem časovnem obdobju do 25. 6. 1993, in sicer niti glede sečenj niti glede grabljenja listja in čiščenja gozda,4 - posamične sečnje drugih lastnikov parcel, ki sledijo tožnikovi parceli proti jugu, so bile izvedene izven katastrskih meja.

8. Kot relevantno materialno pravo je sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevalo določbo šestega odstavka 47. člena ZG, paragrafe 1452 do 1477 Občega državljanskega zakonika (ODZ) ter drugi in četrti odstavek 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Na tej pravni podlagi je ob upoštevanju prej nanizanih dejanskih ugotovitev zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati priposestvovanja dela nepremičnin, ki so v lasti tožencev. Zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ta odločitev je pravilna.

9. Pritožnik neutemeljeno uveljavlja, da v predmetni zadevi ne gre za spor o pridobitvi lastninske pravice, temveč za spor o ugotovitvi napake v zemljiškem katastru. V tem primeru bi se tožnik moral poslužiti drugačnega pravnega varstva - to je nepravdnega postopka za ureditev meje (glej 167. člen Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1)).5 Ker pa je s tožbo zahteval ugotovitev svojega lastništva na spornem zemljišču, je sodišče moralo in smelo odločati o tem zahtevku (prvi odstavek 2. člena ZPP). Zato ne drži, da bi se sodišče moralo ukvarjati zgolj z vprašanjem, v kolikšnem obsegu je uživalno stanje zarotirano glede na kataster oziroma kakšen je bil obseg tožnikovega zemljišča v času nastavitve zemljiškega katastra.

10. Očitani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih, glede katerih ni nasprotja z listinami, zapisniki o izvedbi dokazov in prepisi zvočnih posnetkov. Tudi sicer ta pritožbena kritika ni dovolj konkretizirana, zato nanjo ni mogoče odgovoriti bolj obsežno.

11. S tem, ko je zavrnilo tožnikova dokazna predloga za geodetski posnetek lokacije sečnje prvega toženca in za dodatno zaslišanje priče A. A. o omenjeni sečnji, sodišče prve stopnje ni kršilo tožnikove pravice do izjave v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke, temveč samo tiste dokaze, ki so v zvezi s spornimi, za konkretni postopek pravno pomembnimi dejstvi (213. člen ZPP). Sečnja prvega toženca po njegovem nakupu nepremičnin (pozimi 2019/2020) za ocenjevanje tožnikove posesti ni pravno pomembna, saj ni bila izvedena v obdobju, ki je relevantno za presojo priposestvovanja spornega zemljišča. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ta dva dokazna predloga zavrnilo kot nepotrebna. Poleg tega ne drži, da sodišče ni vzelo niti na znanje tožnikovega dokaznega predloga za vpogled v arhivske posnetke aerosnemanja iz leta 1975 in fotografije pobočja, ki dokazujejo preseke po parcelnih mejah v preteklem obdobju. Sodišče je kot izvedena dokaza v sodbi upoštevalo tudi ta dva dokaza (omenjena sta v 13. točki obrazložitve sodbe). Dejstvo, ki naj bi ga ta dva dokaza potrjevala (zarotiranost uživalnih meja gleda na katastrske meje), pa je štelo za dokazano že na podlagi drugih izvedenih dokazov (zaslišanj tožnika in prič na kraju samem).

12. Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo pravil o dokaznem bremenu ter da je prekoračilo trditveno podlago strank in kršilo razpravno načelo. Ti pritožbeni očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo okvir in predmet spora, navedbe strank in izpovedbe prič. Med drugim je smelo upoštevati tudi izpovedbe prič tožencev o tem, da meje med posameznimi parcelami niso bile nesporne. Izhodišče spora v tej pravdi je bilo namreč ravno v nestrinjanju strank glede poteka meja med njihovimi gozdnimi parcelami. Zato je logično, da so bile upoštevane izpovedbe prič v zvezi s tem vprašanjem. Poleg tega tožnik ne pojasni, kako konkretno naj bi ugotovitve sodišča glede spornosti meja, njihove nejasnosti in prekrivanja vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

13. Četudi drži, da je tožnik uspel dokazati zarotiranost uživalnih meja glede na katastrsko stanje, to še ne pomeni njegovega avtomatičnega uspeha v tej pravdi, kot zmotno meni v pritožbi. S tem namreč še ni dokazal točno takšnega poteka meje, kot ga je zatrjeval, niti ne dejanskega izvajanja posesti v okviru zamaknjenih (zarotiranih) meja. Nikakor ne gre prezreti, da je med pravdo svoje trditve o poteku meje spremenil (glej spremembo tožbe z dne 29. 4. 2021), nato pa na naroku na kraju samem niti ni pokazal takšnega poteka meje, kot ga je naknadno zatrjeval. S takšno nekonsistentnostjo je (kot pravilno opozarjata tudi toženca v odgovoru na pritožbo) postavil pod vprašaj verodostojnost svojih trditev glede točnega poteka uživalne meje (ali mu je ta sploh znana) in s tem tudi samo uživanje posesti. Razen tega nobena priča ni povsem potrdila njegovih trditev o poteku meje - niti njegova žena B. B. in sin C. C. v naravi nista pokazala meje točno tam kot on. Njegovemu tožbenemu zahtevku zato že iz tega razloga ni bilo mogoče ugoditi.

14. S tem, ko je tožnik sicer uspel dokazati zarotiranost uživalnih meja glede na katastrsko stanje, ni prevalil procesnega dokaznega bremena na toženca. Kot že rečeno, za odločanje o predmetnem tožbenem zahtevku ni bilo ključno pravno pomembno vprašanje, ali se uživalne meje (ne) skladajo s katastrskimi mejami. Glede na postavljen tožbeni zahtevek je bil tožnik dolžan dokazati tudi, da je še pred vpisom tožencev kot lastnikov spornih gozdnih zemljišč v zemljiško knjigo pridobil na delu teh zemljišč lastninsko pravico s priposestvovanjem zaradi svoje dolgoletne, nemotene dobroverne posesti. Da bi v pravdi uspel, bi torej tožnik moral dokazati, da je izpolnil vse zakonske predpostavke za priposestvovanje spornega zemljišča. Tega mu tudi po oceni pritožbenega sodišča ni uspelo dokazati.

15. Glede na zatrjevano obdobje posesti spornega zemljišča (več kot 100-letna posest) je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo relevantne določbe ODZ in ZTLR glede priposestvovanja. Ob tem bi sicer moralo upoštevati, da načelna prepoved delitve gozdnih parcel (v šestem odstavku 47. člena ZG) ni bila vključena že ob uveljavitvi ZG (25. 6. 1993), temveč šele z novelo ZG-B,6 ki je začela veljati 18. 12. 2007. Zato se kot pravno upoštevno obdobje za priposestvovanje izkaže daljši čas - tudi obdobje med 25. 6. 1993 in 18. 12. 2007, kar narekuje tudi uporabo določb Stvarnopravnega zakonika (SPZ), in sicer 43. do vključno 45. člena. Vendar pa navedeno nima nobenega vpliva na pravilnost presoje glede tožnikovega priposestvovanja, saj relevantno obdobje za priposestvovanje oziroma dolžina priposestvovalne dobe ni edina merodajna okoliščina, ki v konkretnem primeru narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka.

16. Tožnik ni uspel dokazati nobenega od zatrjevanih posestnih dejanj na spornem zemljišču. Že za obdobje, ki je znano njemu (od leta 1976 dalje), ni uspel dokazati uživanja spornega zemljišča na enega od zatrjevanih načinov (sečnja, pobiranje vejevja, čiščenje gozda, grabljenje listja). Tudi njegova pritožbena kritika ne vzbudi resnih pomislekov v ugotovljeno dejansko stanje, saj dokazne ocene sodišča glede uživanja spornega zemljišča ne izpodbija dovolj konkretno - ugotovitvam sodišča glede sečenj in grabljenja listja sploh ne nasprotuje. Ne navede tudi, katere dokaze, ki jih je upoštevalo pri ugotavljanju posesti, bi sodišče moralo oceniti drugače (npr. zakaj naj bi bila neverodostojna ali napačno ovrednotena izpovedba revirnega gozdarja D. D., ki je zanikal čiščenje gozda in grabljenje listja v zahodnem spornem delu). Niti tožnik v pritožbi ne navede, katere dokaze bi za pravilno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z uživanjem njegove posesti ali posesti njegovih pravnih prednikov sodišče moralo izvesti dodatno.7 V pritožbi si tožnik prizadeva dokazati le, katera zemljišča in na kakšen način (npr. s sečnjo) so uživali drugi lastniki gozdnih parcel na istem območju. Vendar to za ugotovitev o uživanju spornega zemljišča z njegove strani ali s strani njegovih pravnih prednikov ni ključnega pomena.

17. Tožnik v pritožbi opozarja, da ni bila izčrpana njegova celotna trditvena podlaga glede priposestvovanja spornega zemljišča – to je glede posesti njegovih pravnih prednikov. To ne drži. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh posestnih dejanj, s katerimi je tožnik utemeljeval dolgoletno uživanje spornega zemljišča s strani svoje družine. Ob tem gre ugotoviti, da tožnik sploh ni razmejil, katera posestna dejanja so bila njegova in katera so pred njim izvajali njegovi družinski člani. Njegove trditve glede priposestvovanja spornega zemljišča so bile skope in nedoločne. Že začetek obdobja priposestvovanja je opredelil zelo ohlapno (označil se je za "več kot 100-letnega dobrovernega lastniškega posestnika"), ne da bi vsaj približno navedel, od katerega leta najmanj8 naj bi imela sporno zemljišče v posesti njegova družina. Kljub razpolaganju z zgodovinskimi podatki (kar je razvidno iz prilog v spisu) tožnik ni niti približno razmejil, v katerih obdobjih naj bi dobroverno lastniško posest izvajali njegovi pravni predniki, od kdaj naprej pa on sam (leto 1976 je kot leto začetka njegove vednosti glede uživanja spornega zemljišča ugotovilo sodišče prve stopnje). Upoštevaje navedeno se je sodišče prve stopnje glede posesti spornega zemljišča s strani tožnikovih pravnih prednikov opredelilo v zadostni meri in mu s tem ni kršilo pravice do izjave v postopku.

18. Pritožnik pa utemeljeno nasprotuje pravilnosti stroškovne odločitve v II. in III. točki izreka sodbe. Glede na okoliščine konkretnega primera sodišče ni ravnalo pravilno, ko je tožniku naložilo, da je dolžan povrniti pravdne stroške vsakemu tožencu posebej. Pri tem ni upoštevalo, da sta toženca ves čas pravde svoja procesna dejanja opravljala skupaj, in sicer ju je zastopal isti odvetnik, ki je v imenu obeh hkrati vložil iste vloge in se udeležil istih narokov za glavno obravnavo. Zastopanje tožencev je dejansko potekalo tako, kot da bi bila materialna sospornika (solastnika nepremičnin) in ne zgolj formalna sospornika (lastnika različnih nepremičnin). Zato se tožnik utemeljeno zavzema za to, da tožencema za odvetniško zastopanje pripada le ena odvetniška nagrada za posamezno opravljeno procesno dejanje, kar se po prvem odstavku 7. člena OT poveča za 10 %. Poleg tega ima tožnik prav, ko opozarja, da bi sodišče prve stopnje pri odmeri pravdnih stroškov moralo upoštevati omejitev urnine po prvem odstavku 6. člena OT. Glede na vrednost spornega predmeta je treba urnino omejiti na 300 točk za posamezni narok, pri čemer ni pomembno, ali gre za narok na sodišču ali za narok na kraju samem. Kot "prvo tovrstno zastopanje" v prvem odstavku 6. člena OT je namreč po oceni pritožbenega sodišča mišljen prvi narok za glavno obravnavo iz Tar. št. 20/1. 19. Ob pravilnem upoštevanju OT9 in vrednosti spornega predmeta10 bi sodišče prve stopnje tožencema moralo priznati priglašene odvetniške storitve v naslednji višini: za odgovor na tožbo 300 točk (Tar. št. 19/1 OT), za prvo pripravljalno vlogo 300 točk (Tar. št. 19/1 OT), za drugo pripravljalno vlogo 225 točk (Tar. št. 19/2 OT), za prvi narok 300 točk (Tar. št. 20/1 OT), za pet narokov na kraju samem 5 x po 150 točk (Tar. št. 20/4 OT), kar skupaj znaša 750 točk, za zadnji narok na sodišču 150 točk (Tar. št. 21/2 po spremembi OT), za urnino za prvi narok 200 točk, za trajanje petih narokov na terenu urnino v skupnem znesku 1.350 točk (300 točk, 300 točk, 300 točk, 200 točk, 250 točk), za odsotnost iz pisarne za sedem narokov 7 x 40 točk (četrti odstavek 6. člena OT), kar skupaj znaša 280 točk. Skupni seštevek priznanih odvetniških storitev znaša 3.855 točk, ob povečanju za 10 % pa 4.240,50 točk, k čemur je treba prišteti še izdatke za stranko (materialne stroške) v znesku 52,41 točk.11 Vsi priznani odvetniški stroški (storitve in izdatki) tako znašajo 4.292,91 točk in upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR ustrezajo 2.575,75 EUR. Temu je treba prišteti še 22 % DDV na odvetniške stroške (566,66 EUR), kilometrino v znesku 140,60 EUR in pričnino v znesku 16,90 EUR, tako da skupni seštevek priznanih pravdnih stroškov tožencev na prvi stopnji znaša 3.299,91 EUR. V primeru zamude s plačilom pravdnih stroškov tožnik tožencema dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

20. Ostale pritožbene navedbe za presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe niso pravno pomembne, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje vsebinsko (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21. Ker je sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških pravdnega postopka deloma zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo glede stroškovne odločitve ustrezno spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP).

22. V preostalem delu pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

23. Ker je tožnik s pritožbo uspel le glede dela stranske terjatve, sodbo pa je izpodbijal v celoti, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP). Enako velja za toženca, saj njun odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi pritožbe (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP).

1 V nadaljevanju pritožbeno sodišče izpušča oznako katastrske občine, saj vse sporne nepremičnine ležijo v isti katastrski občini. 2 Lastnik prve južneje ležeče nepremičnine (parc. št. 452/131) je drugi toženec, lastnik naslednjih dveh nepremičnin (parc. št. 452/132 in 452/133) pa prvi toženec. 3 Določba šestega odstavka 47. člena ZG se glasi: "Zemljiške parcele, ki so gozd in so manjše od 5 hektarjev, se lahko deli samo, če: - ni v prostorskih aktih na taki zemljiški parceli ali njenem delu določena namenska raba gozd, ali - je to potrebno zaradi gradnje javne infrastrukture, ali - so v solastnini z Republiko Slovenijo ali lokalno skupnostjo." 4 Glede zatrjevanih sečenj je bilo ugotovljeno, da se bodisi ne nanašajo na sporno zemljišče bodisi niso bile izvedene v relevantnem obdobju (temveč šele 2017) bodisi jih ni potrdil nihče drug kot tožnik, ki je zainteresiran za izid spora. Glede zatrjevanega grabljenja listja pa je sodišče ugotovilo, da obdobje grabljenja listja, ki ga lahko potrdi tožnik, zajema obdobje od leta 1976 dalje, pri čemer pa revirni gozdar čiščenja in grabljenja listja ni potrdil oziroma ga je celo zanikal. 5 Postopek za ureditev meje je zakonsko urejen v 6. oddelku XII. poglavja II. dela ZNP-1. 6 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o gozdovih (ZG-B), Ur. list RS, št. 110/2007. Tej noveli je sledila še ena – ZG-C (Ur. list RS, št. 106/2010), ki je v istem členu dodala še dve izjemi od prepovedi delitve gozdnih parcel. 7 Kot že rečeno, geodetski posnetek lokacije sečnje prvega toženca in dodatno zaslišanje priče A. A. o tej sečnji nista takšna dokaza. 8 Primerjaj prvi odstavek 45. člena SPZ oziroma prvi in drugi odstavek 30. člena ZTLR. 9 V konkretnem primeru je treba pretežno uporabiti OT, ki je veljala pred zadnjimi Spremembami in dopolnitvami Odvetniške tarife (Ur. list RS, št. 70/2022), ki so začele veljati 4. 6. 2022 (razen za zadnji narok na sodišču, ki je bil izveden 26. 5. 2022). 10 Na začetku pravde je bila vrednost spornega predmeta 5.000 EUR, od spremembe tožbe 29. 4. 2021 dalje pa znaša 6.000 EUR. 11 To je 2 % od vrednosti storitve do 1.000 točk (20 točk) in 1 % od presežka nad 1.000 točk (32,41 točk) - tretji odstavek 11. člena OT.