Jedro

Tožena stranka tožniku v spornem obdobju ni izplačala plače, za katero sta se stranki ustno dogovorili, zato je tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo neizplačanih plač utemeljen.

V skladu z 206. členom ZDR zastarajo terjatve iz delovnega razmerja v roku petih let. Ker od zapadlosti posamezne zahtevane plače do vložitve tožbe ni poteklo pet let, zahtevek iz naslova neizplačane plače ni zastaral.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku na račun neto plače iz delovnega razmerja plačati znesek 867,02 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in sicer: - od zneska 216,96 EUR (neto plača za marec 2008) od 19. 4. 2008 do plačila, - od zneska 248,96 EUR (neto plača za april 2008) od 19. 5. 2008 do plačila, - od zneska 141,97 EUR (neto plača za maj 2008) od 19. 6. 2008 do plačila, - od zneska 59,13 EUR (neto plača za november 2009) od 19. 12. 2009 do plačila, - od zneska 200,00 EUR (neto plača za december 2009) od 19. 1. 2010 do plačila na fiduciarni TRR račun pooblaščenca tožeče stranke odvetnika A.A. s B. pri banki C., d.d., PE B., št. ..., v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 155,55 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je sodišče nekritično sledilo tožnikovim tožbenim trditvam in tudi njegovi izpovedbi. Iz razlogov izpodbijane sodbe sledi, da je bil toženec (pravilno tožnik) upravičen za mesec marec 2008 do plačila zneska 672,00 EUR, za mesec april 2008 do zneska 704,00 EUR, za maj 2008 do zneska 544,00 EUR, za mesec november 2009 do zneska 192,00 EUR in za mesec december 2009 do plačila zneska 544,00 EUR. Kar se tiče vtoževanih zneskov za leto 2008, je tožena stranka prepričana, da je sodišče z zaključki, ki jih je napravilo v zvezi z zastaranjem tožbenega zahtevka, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V tožbi, ki jo je vložil tožnik dne 25. 4. 2012, je zgolj navedeno, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 4.100,00 EUR in da je tožnik dobil v letu 2011 plačila, katerih seštevek znaša 2.150,00 EUR ter posledično mu tožena stranka dolguje še neto znesek 1.950,00 EUR. Sodišče je v zvezi s tem zaključilo, da ni bilo časovno opredeljeno, za kateri mesec je tožnik uveljavljal plačilo v letu 2008 in da zaradi tega zahtevek ni zastaran. Nikakor ni sprejemljiva razlaga, da so ostale neplačane prav razlike, kakor je sodišče obrazložilo v izpodbijani sodbi. Tožnik je sam navedel, da je dobil od pričakovanih 4.100,00 EUR plačanih 2.150,00 EUR in da je celotna vsota predstavljala plačilo plač. Takšna odločitev je v nasprotju z določilom 287. člena Obligacijskega zakonika. Po principu obračuna po 4,00 EUR za opravljeno uro pa ne more biti dvoma, da je bilo delo, ki ga je tožnik opravil v mesecih od januarja do maja 2008, z zneskom 2.150,00 EUR v celoti plačano. Tožena stranka je ugovarjala zastaranje in s tem, ko je sodišče odločilo, da ni prišlo do zastaranja, je zmotno uporabilo materialno pravo. Glede tožniku priznanih zneskov za mesec november in december 2009 pa je tožena stranka opozorila na neskladje o tem, kar je zapisano v navedbah tožnika. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 4. 12. 2013 opozorila, da tožnikove navedbe v tožbi in sicer, da je za mesec november prejel 670,00 EUR, za mesec december pa navedel, da je prejel plačilo v višini 604,00 EUR, pomenijo, da je tožnik za oba meseca prejel več, kot bi bil sploh upravičen, saj bi tožniku za mesec november pripadalo plačilo v višini 192,00 EUR, za mesec december pa plačilo v višini 344,00 EUR. Po opisanem so v razlogih izpodbijane sodbe takšna neskladja, ki predstavljajo bistveno kršitev v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami - ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava. V tem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in tudi ne v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve pravdnega postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih.

Izpodbijana sodba je tudi materialno pravno pravilna in v skladu s predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo, kot pravno podlago za svojo odločitev. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, ker mu tožena stranka v obdobju marec 2008 do maj 2008 ter november in december 2009 ni izplačala plače, za katero sta se stranki ustno dogovorili.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da ugovor tožene stranke, da je terjatev zastarala, ni utemeljen, saj v skladu z 206. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) zastarajo terjatve iz delovnega razmerja v roku pet let. Tožnik je zahteval razliko plače za leto 2008 in 2009 v tožbi, ki je bila vložena 25. 4. 2012 in ker od zapadlosti posamezne zahtevane plače do vložitve tožbe ni poteklo pet let, zahtevek ni zastaral. Sodišče prve stopnje je na podlagi prepričljive izpovedbe tožnika, da je s toženo stranko sklenil ustni dogovor, da bo prejel plačo v višini 4,00 EUR za uro opravljenega dela in ob upoštevanju plačilnih list za mesec marec 2008, april 2008, maj 2008 ter november in december 2009 ter ob upoštevanju števila delovnih ur po posameznih mesecih, pravilno ugotovilo razliko med plačo, ki jo je tožnik na podlagi plačilnih list prejel izplačano in plačo, dogovorjeno po urni postavki 4,00 EUR. Po 134. členu ZDR je delodajalec dolžan plačati plačo za plačilna obdobja, ki ne smejo biti daljša od enega meseca, plača pa se izplačuje najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja. Ker je bila tožena stranka z izplačili plač v zamudi, je dolžna tožniku plačati tudi zakonske zamudne obresti.

Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da je v konkretni zadevi sodišče napačno uporabilo določbo 287. člena Obligacijskega zakonika, ter da bi moralo upoštevati, da se terjatve obračunavajo po vrstnem redu zapadlosti, zato bi sodišče moralo upoštevati, da je tožena stranka tožniku plačala znesek 2.150,00 EUR in s tem v celoti poplačala plače za delo, ki ga je tožnik opravljal v mesecih od januarja do konec maja 2008. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj ni verjelo toženi stranki, da je tožniku nakazala znesek 2.150,00 EUR in s tem v celoti poplačala dolg do tožnika iz naslova neizplačanih plač. Z obrazložitvijo sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) v 42. členu določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela, v skladu s določbami 126. - 130. , 133. - 135. in 137. člena. Plača je najpomembnejše plačilo za delo, ki jo delodajalec mora zagotoviti delavcu. Ker tožena stranka ni ravnala v skladu z 42. členom ZDR, je sodišče prve stopnje zahtevku tožnika pravilno ugodilo.

Ker torej s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z načelom uspeha v pravdi sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).