Jedro

Za izdajo začasne odredbe je bistveno tudi, da je jasno, kdo je zavezanec in kakšna je oblika vračanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na pritožbo denacionalizacijskega zavezanca - Trgovskega centra in na pritožbo tožeče stranke (predlagateljice začasne odredbe), odpravila sklep Sekretariata za kmetijstvo občine z dne 30.3.1993, s katerim je ta kot prvostopni organ navedenemu podjetju do izdaje pravnomočne odločbe o denacionalizaciji prepovedal vsakršno razpolaganje z nepremičnino v družbeni lastnini, na kateri ima pravico uporabe, parc. št. 655/1 travnik v izmeri 3079 m2, vl. št. 573 ter naložil, da mora podjetje navedeno nepremičnino popisati in izločiti iz lastninskega preoblikovanja, ter uporabljati kot dober gospodar (točka I. 1. izreka), z istim sklepom po uradni dolžnosti odredil zaznambo prepovedi razpolaganja na tej nepremičnini v zemljiški knjigi (točka I. 2. izreka), v preostalem delu pa je predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje zahtevka za denacionalizacijo kmetijskih zemljišč zavrnil (točka II. izreka). V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je iz dokumentacije v spisu razvidno, da so bila kršena pravila postopka ter zmotno in napačno ugotovljeno dejansko stanje, kar je vplivalo na odločitev o stvari, samega sklepa pa tudi zaradi pomanjkljivih spisov sploh ni možno preizkusiti. Predlog za denacionalizacijo in predlog za izdajo začasne odredbe sta nepopolna in ne vsebujeta podatkov iz 13. člena navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo (Ur. l. RS, št. 32/91) in je posledično nerazumljiv tudi sam izpodbijani sklep, iz katerega je razvidno, da je prvostopni organ sicer natančno odločil le o parceli 655/1, ni pa razvidno, za katere parcele in iz katerega razloga je bila za posamezno parcelo zahteva zavrnjena. V zahtevku niso navedeni podatki o premoženju, ki naj bi se vračalo in na katerega naj bi se nanašala začasna odredba, niso navedeni zavezanci za vračilo in niso bile predložene vse listine, ki jih zahteva 62. člen zakona o denacionalizaciji in so potrebne za ugotavljanje upravičenosti zahteve oziroma predloga. Manjkajo namreč podatki o legi, površini in vrsti rabe parcel v času vračanja. Šele na podlagi teh podatkov bi lahko prvostopni organ zanesljivo ugotovil, kakšno je stanje na parcelah, za katere je predlagana izdaja začasne odredbe in ali je dejanska in pravna podlaga po vsebini in obsegu verjetno izkazana. Strokovni delavec upravnega organa, ki vodi postopek, mora vlogo preizkusiti in če ugotovi, da zahteva ni popolna, v skladu z 68. členom zakona o splošnem upravnem postopku in 24. členom navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo, pozvati vložnika zahteve, da v določenem roku odpravi pomanjkljivosti, sicer se bo štelo, da vloga sploh ni bila vložena. V ponovljenem postopku bo moral zato prvostopni organ odpraviti vse pomanjkljivosti, pozvati vložnika, da dostavi dodatno dokumentacijo, in zavezance, da se o vloženih zahtevah izjavijo, in upoštevati tudi uporabno dovoljenje ter priskrbeti dodatno dokumentacijo v zvezi z gradnjo objekta na parceli št. 655/1 ter ugotoviti pravno nasledstvo zavezancev v tem primeru. Predmet zavarovanja po sklepu o začasni odredbi je namreč tisto premoženje, ki je predmet vračanja, zato je v postopku potrebno ugotoviti, ali je vlagatelj zahteve upravičen do vrnitve premoženja po zakonu o denacionalizaciji.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da doslej ni bila pozvana k dopolnitvi svojih vlog, očitno zato, ker so vsi podatki in listine, na katere nakazuje tožena stranka v izpodbijani odločbi, v spisu. Dejstvo pa je, da je v zemljiški knjigi ob izdaji sklepa z dne 30.3.1993 obstajala parcela št. 655/1 travnik v izmeri 3079 m2, po sedanjih podatkih knjige pa je po odločbi Geodetske uprave z dne 12.11.1992 prišlo do stanja, da sedanja parcela št. 655/1 travnik meri 1411 m2, ter da je prejšnja površina 3079 m2 v sedanji parceli 655/1 in delno v parc. št. 657/1. Geodetska uprava je očitno opravljala spremembe, ko je bil predmetni denacionalizacijski postopek že nekaj mesecev v teku. Postavlja se vprašanje ali je bilo sploh dopustno opraviti tudi objektne spremembe v katastru in v zemljiški knjigi. Tožeča stranka meni, da zavezana stranka za objekte, na katere se nanaša objektna sprememba, nima potrebne veljavne dokumentacije. Očitno je, da je zavezana stranka začela z gradnjo brez gradbenega dovoljenja, lokacijsko dovoljenje z dne 21.4.1992 pa tožeča stranka s predlogom za obnovo postopka izpodbija. Tožeča stranka zato meni, da tožena stranka ni ravnala prav, ko je v celoti odpravila sklep upravnega organa prve stopnje. Pravilna bi bila odločitev, da se sklep pod točko I. 1. in 2. potrdi, v ostalem delu pa naj bi se pritožbi tožečih strank ugodilo. Tožeča stranka zato predlaga, da se izpodbijana odločba spremeni tako, da se ne odpravi odločba upravnega organa prve stopnje pod točko I. 1. in 2., temveč se v navedenem delu potrdi z dopolnitvijo glede sprememb v dveh parcelah, pri čemer je zavezana stranka sedaj Trgovina in gostinstvo p.o., pritožba zavezane stranke pa se v celoti kot neutemeljena zavrne. Podrejeno tožeča stranka predlaga odpravo celotne odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje toženi stranki.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izreku in razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Z izdajo začasne odredbe se po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP - Uradni list RS, št. 55/32 in 7/93) zavarujejo zahtevki za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij (9. člen) in to le tedaj, če je dejanska in pravna podlaga po vsebini in obsegu verjetno izkazana (12. člen).

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka sklep prve stopnje z dne 3.3.1993 odpravila in vrnila zadevo organu prve stopnje, da dopolni postopek in izda nov akt o predlogu obeh tožnikov za izdajo začasne odredbe, in to po presoji sodišča utemeljeno. Glede na uporabljene določbe ZLPP in ZDen je tožena stranka pravilno opozorila na pomanjkljivosti v postopku, ki so zlasti v nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, in to tudi glede parcelne št. 655/1, še posebej v zvezi z zatrjevanimi ovirami v smislu 2. odstavka 32. člena ZDen (Ur. l. RS, št. 27/91-I in 31/93), ki jih je v upravnem postopku uveljavljal zavezanec. Ker glede tega dejansko stanje tudi po presoji sodišča ni bilo razčiščeno do stopnje verjetnosti, nista jasna niti oblika vračanja, niti zavezanec, kar je za izdajo začasne odredbe bistveno. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da glede parc. št. 655/1 tožena stranka zavezančevi pritožbi ne bi smela ugoditi.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporabilo kot republiški predpis.