Jedro

Večosebna deljiva obveznost je nerazdelna samo, če tako določa zakon ali če se o tem dogovorita stranki.

Na podlagi tretjega odstavka 161. člena ZPP so sosporniki nerazdelno odgovorni za pravdne stroške le v primeru, če so nerazdelno odgovorni glede glavne stvari. Če pa niso nerazdelno odgovorni glede glavne stvari (in za tak primer gre v tej zadevi), tudi niso nerazdelno odgovorni za povrnitev stroškov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se odločitev o stroških postopka (izrek pod točko II in III) potrdi.

II. Tožeči stranki in druga tožena stranka sami nosijo stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V tej zadevi je sodišče prve stopnje 1. 2. 2016 izdalo delno zamudno sodbo, s katero je prvemu tožencu naložilo, da prvemu tožniku plača 70.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2014 dalje do plačila (točka I izreka delne zamudne sodbe). Z isto sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi prvi toženec enak znesek plačal drugi tožnici (točka II izreka delne zamudne sodbe). Odločitev o stroških postopka je pridržalo končni odločbi (točka III izreka delne zamudne sodbe). 6. 6. 2016 je s sodbo zavrnilo še tožbeni zahtevek, po katerem naj bi drugi toženec tožnikoma nerazdelno s prvim tožencem plačal 70.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2014 do plačila (točka I izreka sodbe). Odločilo je tudi o stroških postopka. Prvemu tožencu je naložilo, da prvemu tožniku plača 2.729,00 EUR s pripadki, tožnikoma pa, da plačata drugemu tožencu 2.430,85 EUR s pripadki (točki III in III izreka sodbe).

2. Zoper stroškovni del sodbe z dne 6. 6. 2016 vlagata pritožbo tožnika. Menita, da bi moralo sodišče vse stroške postopka naložiti v plačilo prvemu tožencu oziroma obema tožencema. Opozarjata, da sta zahtevala vrnitev zneska 70.000,00 EUR s pripadki od obeh tožencev nerazdelno. Tožbo sta bila prisiljena vložiti zoper oba. Z zahtevkom sta v celoti uspela. Notranje razmerje med tožencema se ju ne tiče. Ker je prvi toženec dolžan plačati vtoževani znesek v celoti, bi moralo sodišče njemu naložiti v plačilo vse stroške postopka, saj je v celoti propadel. Izpostavljata, da je celoten postopek potekal nenavadno. Na zamudno sodbo sta čakala več let, nato pa ponovno na pravnomočnost. Sodba je bila vročena v času sodnih počitnic. Odločitev glede stroškov je nelogična, saj sta postopek povzročila oba toženca. Gre za nevestno delo, o čemer je v teku preiskava. Pravdni stroški so izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka, torej obsegajo tudi stroške sotožene stranke. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora povrniti stroške nasprotni stranki, v konkretnem primeru tožeči stranki in to v celoti. Odločilno je načelo končnega uspeha. Pravilna in primerna odločitev sodišča bi bila, da je vse stroške dolžan plačati prvi toženec, ki je v pravdi popolnoma propadel. Ker sta tožnika zahtevala znesek s pripadki nerazdelno od obeh strank, sodišče pa je zahtevku ugodilo z delno sodbo in odločilo, da ga je v celoti dolžan plačati prvi toženec, drugemu tožencu v nobenem primeru ni moglo več določiti nikakršnega plačila, saj je, četudi z delno sodbo, odločilo o celotnem zahtevku. Sodišče bi moralo odločiti z eno odločbo v celoti.

Ni jasno, zakaj sodišče pri odmeri stroškov pod točko II izreka ni upoštevalo nagrade za narok, na katerem je tožnika zastopal odvetnik. Tako sta tožnika upravičena zgolj do 2.729,00 EUR stroškov, čeprav je bila plačana tudi taksa v znesku 1.449,00 EUR. Obe stranki sta bili zastopani po odvetniku, zato ni razloga za različno obračunavanje stroškov. Prav tako ni jasno, zakaj sodišče tožnikoma ni priznalo dodatka za zastopanje več strank. Storilo je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj odločitve ni mogoče preizkusiti.

3. Drugi toženec je na pritožbo odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo z delno zamudno sodbo pravnomočna, pravnomočna pa je tudi odločitev v točki I izreka sodbe z dne 6. 6. 2016, saj s pritožbo ni izpodbijana. Predmet pritožbenega preizkusa je zato le stroškovna odločitev, to je odločitev pod točkama II in III izreka sodbe.

6. Razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v zvezi s tem delom odločitve, zadoščajo za pritožbeni preizkus. Očitana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni bila storjena.

7. V tej pravdi sta na strani tožeče stranke nastopala dva tožnika, na strani tožene stranke pa dva toženca. Šlo je torej za sospornike (191. člen ZPP). Pri tem zatrjevana obveznost tožencev, ne glede na vsebino tožbenega zahtevka, ni bila nerazdelna. Večosebna deljiva obveznost je namreč nerazdelna samo, če tako določa zakon ali če se o tem dogovorita stranki(1). Enako velja za solidarnost na strani tožnikov. V konkretnem primeru ni šlo za to. Problematiziranje tega, da je sodišče prve stopnje o zahtevku tožnikov zoper prvega toženca odločilo z delno zamudno sodbo, o zahtevku zoper drugega toženca pa s sodbo, je zato odveč(2).

8. Na podlagi tretjega odstavka 161. člena ZPP so sosporniki nerazdelno odgovorni za pravdne stroške le v primeru, če so nerazdelno odgovorni glede glavne stvari. Če pa niso nerazdelno odgovorni glede glavne stvari (in za tak primer gre v tej zadevi), tudi niso nerazdelno odgovorni za povrnitev stroškov. To velja tudi za posameznega sospornika na strani tožene stranke. Če ni odgovoren v glavni stvari, mu tudi ni treba nositi stroškov tožeče stranke, tudi če je ta zoper drugega sospornika uspela, ampak lahko sam zahteva povračilo stroškov od tožeče stranke. Ker je bil tožbeni zahtevek tožnikov zoper drugega toženca zavrnjen, mu morata zato tožnika povrniti nastale stroške. Odločitev sodišča prve stopnje je v tem delu (izrek pod točko III) zato pravilna. Pritožbeno sodišče še dodaja, da za stališče, da bi moral prvi toženec, zoper katerega je s svojim zahtevkom uspel prvi tožnik, nositi tudi stroške drugega toženca, v ZPP ni podlage. Ni mogoče slediti niti navedbi, da je stroške povzročil prvi toženec. Stroški so namreč drugemu tožencu nastali le zaradi tega, ker sta tožnika (neutemeljeno) vložila tožbo tudi zoper osebo, ki ni bila pasivno (stvarno) legitimirana za zahtevek.

9. Odločitev, s katero je sodišče prvemu tožencu naložilo, da prvemu tožniku povrne pravdne stroške, pritožnika izpodbijata le v pogledu odmere. Menita, da bi moralo sodišče priznati še strošek za pristop na narok in dodatek za zastopanje dveh strank. Takšno stališče je zmotno. Spregledata namreč dejstvo, da je bilo o zahtevku zoper prvega toženca odločeno z delno zamudno sodbo, torej brez naroka in da je uspel le prvi tožnik. Podlage za priznanje dodatnih stroškov zato ni.

10. Ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na potek pravdnega postopka in njegovo trajanje, so za odločitev o stroških postopka nerelevantne. Pritožbeno sodišče se zato o tem delu pritožbe ne izjavlja, saj to ni potrebno (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

11. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP sodbo v izpodbijanem delu potrdilo.

12. Ker tožnika s pritožbo nista uspela, do povračila pritožbenih stroškov nista upravičena (prvi odstavek 154. v zvezi s 165. členom ZPP). Drugi toženec je vložil odgovor na pritožbo, ki ni bil potreben. Stroške, ki so mu z njim nastali, zato nosi sam (155. v zvezi s 165. členom ZPP).

Op. št. (1): A. Polajnar Pavčnik in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, stran 554. Op. št. (2): Ti dve odločitvi sta, kot je bilo že ugotovljeni, tudi pravnomočni.