Jedro

Iz mnenja izvedenca sodnomedicinske stroke nedvomno izhaja, da je obdolženčevo neprevidno prehitevanje kolone v nepreglednem ovinku pripisati ugotovljeni vinjenosti. Zato prehitevani zadnji voznik v koloni na noben način ni prispeval k prometni nezgodi.

Izrek

Pritožba obdolženega A. M. se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi A. M. je dolžan plačati povprečnino v znesku 40.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po I. odstavku 325. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije. Izrečena mu je bila kazen zapora šest mesecev ter stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila "B" kategorije za dobo 10. mesecev,računajoč od dneva pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas, prebit v zaporu, ne všteva v čas trajanja te kazni. Obdolženemu so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka v višini 102.380,00 SIT ter 65.000,00 SIT povprečnine.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obdolženi M.A. po svojem zagovorniku zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji.

Predlagal je razveljavitev sodbe prvostopenjskega sodišča in vrnitev zadeve v novo sojenje in odločitev, oz. podredno, da se obdolžencu izrečena zaporna kazen ustrezno zniža. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ni ugotovilo v pritožbi zatrjevanih kršitev kazenskega zakona. Niso sprejemljiva zatrjevanja pritožnika, da je glede na delo, ki ga je opravljal tistega dne od zgodnjih jutranjih ur pa vse do trenutka nezgode in glede na zaužitje dveh piv, bil popolnoma sposoben za varno vožnjo in se je takšnega tudi počutil ter da mu iz tega razloga ni moč očitati zavestne malomarnosti. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da se je obdolženec takrat, ko se je odločil prehitevati kolono vozil, zavedal, da ne sme prehitevati kolone in da prometni pas, po katerem bo prehiteval, ni pregleden na dovolj dolgi razdalji.

Vendar pa je obdolženec zaradi vpliva popitega alkohola lahkomiselno mislil in pričakoval, da bo lahko varno prehitel kolono.

Kljub nasprotnemu mnenju obdolženca v vloženi pritožbi je tudi pritožbeno sodišče prišlo do ugotovitve, da ni najti razloga za dom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo vse izvedene dokaze vključno z izvedenskima mnenjema in je zato pravilno ugotovilo, da je obdolženec nepravilno prehiteval. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo tudi pričanji K.V. in G.M. ter ugotovilo, da takrat, ko se je obdolženec odločil za prehitevanje, preglednost ni znašala 400 metrov, kot to navaja pritožnik, saj bi v primeru, da bi bila preglednost takšna, ta lahko brez težav prehitel kolono, še predno se prične neprekinjena sredinska črta.

Prav tako sodišče druge stopnje ni sledilo navedbam pritožnika,da je vzrok za nezgodo iskati v vožnji G. M., ker ta ni omogočil, da bi se obdolženi varno vključil v promet nazaj na svoj desni vozni pas.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je vzrok za nastanek nezgode v kršenju v izpodbijani sodbi navedenih določil Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa in ne v nepravilni vožnji G.M..

V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče meni, da je bila obdolžečeva alkoholiziranost z gotovostjo ugotovljena. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo mnenje izvedenca sodno medicinske stroke, ko je ugotovilo, da je vzrok za nezgodo iskati v obdolženčevi vinjenosti.

V nasprotju s pritožnikom meni sodišče druge stopnje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo vse olajševalne okoliščine. V pritožbi navedene olajševalne okoliščine niso tako tehtne, da bi odločilno vplivale na odmero kazni. Ne gre prezreti hude kršitve cestnoprometnih pravil - vožnje pod vplivom alkohola in prepovedanega prehitevanja kolone vozil. Zato ni razlogov za spremembo izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji v obdolženčevo korist. Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti.

Zaradi neuspeha s pritožbo mora obdolženec plačati povprečnino v višini 40.00,00 SIT, ki je prilagojena obdolženčevim premoženjskim razmeram, kakršne so ugotovljene v postopku na prvi stopnji,pa tudi zapletenosti zadeve in trajanju pritožbenega postopka.