15. 12. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopajo B. B., C. C., Č. Č. in D. D., odvetniki v Z., na seji senata 30. novembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 220/2004 z dne 13. 7. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1143/2003 z dne 10. 12. 2003 se ne sprejme.

2.Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnika, da mora tožena stranka plačati 5.409.000 SIT uporabnine za nepremičnino, zavrnilo pa je tudi tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe za ugotovitev, da je tožena stranka lastnica zemljišča. Višje sodišče je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe, odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke (tj. pritožnikove tožbe) pa je potrdilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo.

2.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija navedeno odločitev in ji očita kršitev pravice do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave. Navaja, da je njegova pravna prednica po nacionalizaciji zemljišča na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58 – ZNNZGZ) obdržala posest in da ni bila izdana odločba o odvzemu pravice uporabe na tem zemljišču. Trdi, da nikoli ni prišlo do prenosa njene pravice uporabe oziroma posesti na toženo stranko in da ta tudi ni predlagala vknjižbe takega prenosa v zemljiško knjigo. Zato naj bi bila pravica uporabe na podlagi dedovanja prenesena na pritožnika. Odločitvi Vrhovnega sodišča, da niso nastopili pogoji za uporabo določbe 2. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/97 in nasl. – v nadaljevanju ZLNDL), in stališču, da bi bila možna le vrnitev zemljišč na podlagi določb Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZDen), očita tudi kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Taka odločitev naj bi mu v celoti onemogočila pravno varstvo njegovih pravic. Meni, da vrnitev zemljišča v postopku denacionalizacije v rokih, ki so bili določeni in glede na 31. člen ZDen, ki je dopuščal vzpostavitev lastninske pravice v korist pravne prednice pritožnika, ni bila mogoča, saj naj bi tožena stranka lastninsko pravico na zemljišču uveljavljala šele leta 2000, ko je bil pritožnik že vknjižen kot lastnik. Poleg tega naj bi sodišča o zahtevku tožeče stranke po nasprotni tožbi odločala kljub temu, da naj njen pravni interes ne bi bil izkazan. Ker se sodišča do tega vprašanja niso opredelila, naj bi bila pritožniku kršena pravica do poštenega sojenja. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavni pritožbi ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka.

3.Pritožnik je 11. 11. 2005 vložil še dopolnitev ustavne pritožbe, v kateri zatrjuje, da mu je bila z odvzemom nepremičnine brez odškodnine kršena tudi pravica do povračila škode iz 26. člena Ustave.

B.

4.Izpodbijana odločitev temelji na presoji, da je pritožnikova pravna prednica izgubila pravico uporabe na nacionaliziranem zemljišču, ker je Občina s pogodbo z dne 9. 12. 1969 in s spremembo te pogodbe z dne 30. 7. 1974 stavbno zemljišče oddala v uporabo pravnemu predniku tožene stranke. Vrhovno sodišče je pritrdilo presoji Višjega sodišča, da je bila ta oddaja zemljišča (v skladu s tedaj veljavnimi predpisi) veljaven način razpolaganja s stavbnim zemljiščem in da je bila z omenjenima pogodbama pravica uporabe prenesena na pravnega prednika tožene stranke. Ker je s tem po vsebini odgovorilo na trditve pritožnika, da bi morala pravico uporabe od pritožnikove pravne prednice najprej prevzeti občina, je očitno neutemeljen očitek pritožnika, da se sodišča niso opredelila do vprašanja pravnega interesa tožene stranke, tj. tožeče stranke po nasprotni tožbi. Presoja pravilnosti izpodbijane presoje pa ni naloga Ustavnega sodišča, ki v skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

5.Tudi z drugimi navedbami, s katerimi utemeljuje kršitev pravice do poštenega sojenja, pritožnik zgolj ponavlja argumente, ki jih je predhodno neuspešno uveljavljal že v pravdnem postopku. Neuspeh v postopku pa ne more biti argument, s katerim bi stranke lahko utemeljile, da sodišče ni zagotovilo poštenega sojenja, tj. sojenja, v katerem bi bila spoštovana ustavnoprocesna jamstva, ki jih zagotavljata 22. in 23. člen Ustave.

6.Očitno neutemeljeni so tudi očitki pritožnika o kršitvah pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Iz navedb v ustavni pritožbi je namreč razvidno, da pritožnik zmotno meni, da imetnikom pravice uporabe na zemljiščih zahteve za denacionalizacijo ni bilo treba vložiti. Tisti, ki tega niso storili, so na podlagi zakona (tj. ex lege) postali lastniki zemljišč šele po določbah ZLNDL. Ker pa po presoji sodišč pritožnikova pravna prednica ni bila imetnica pravice uporabe (v pravilnost te presoje se, kot je že zgoraj pojasnjeno, Ustavno sodišče ne more spuščati), pritožnik očitka, da mu je Vrhovno sodišče z izpodbijano odločitvijo onemogočilo pravno varovanje njegovih pravic, ne more utemeljiti z zatrjevanjem, da je njegova pravna prednica imela pravico uporabe na zemljišču. Te navedbe po vsebini pomenijo zgolj ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava, ki na raven človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne posega. Zato s takšnimi navedbami ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti. Dejstvo, da je rok za uveljavljanje pravic po ZDen potekel, pa samo po sebi ne pomeni, da bi moralo biti pritožniku zagotovljeno drugo pravno sredstvo, s katerim bi lahko uveljavljal pravice iz naslova podržavljenega premoženja.

7.Pritožnik izpodbijani odločitvi očita tudi kršitev pravice do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave. Kršitev te človekove pravice bi bila podana, če bi izpodbijana sodna odločba temeljila na kakšnem pravnem stališču, ki bi bilo nesprejemljivo z vidika 33. člena Ustave. Tega pritožnik v ustavni pritožbi ne zatrjuje. Tudi kršitev te pravice namreč utemeljuje z zatrjevanjem, da do prenosa pravice uporabe ni prišlo.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka).

9.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnik ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

10.Po določbi prvega odstavka 52. člena ZUstS se ustavna pritožba lahko vloži v 60 dneh od vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Zato Ustavno sodišče ni presojalo navedb iz vloge z dne 11. 11. 2005, ki jo je pritožnik Ustavnemu sodišču poslal po izteku šestdesetdnevnega roka za vložitev ustavne pritožbe.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić