Jedro

Iz priloženih bančnih izpiskov izhaja, da je imela tožena stranka v mesecu novembru 2017, decembru 2017 in januarju 2018 prilive na svojem transakcijskem računu. Tožena stranka torej sredstva za plačilo sodne takse ima, pri čemer pa se njenemu plačilu ne more izogniti z navedbami, da je ta sredstva porabila za tekoče poslovanje. Tudi plačilo sodne takse namreč predstavlja tekočo obveznost in zato plačevanju drugih obveznosti ni mogoče dati prednosti pred plačilom sodne takse. Izjema od tega pravila bi veljala le v primeru, če bi tožena stranka s plačilom sodne takse (namesto drugih obveznosti) realno in konkretno ogrozila svojo dejavnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlogu tožene stranke za oprostitev, odlog oziroma obročno plačilo sodne takse za revizijo delno ugodilo, tako da ji je sodno takso zmanjšalo za 50 %, tj. na 4.912,50 EUR, ta znesek pa je tožena stranka dolžna plačati v desetih mesečnih obrokih po 491,25 EUR.

2. Zoper takšno odločitev se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep razveljavi in predlogu tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za revizijo v celoti ugodi oziroma podrejeno, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožena stranka v pritožbi vztraja, da ne razpolaga z denarnimi sredstvi oziroma drugim premoženjem, ki bi ji omogočilo plačilo sodne takse za vloženo revizijo, niti ne razpolaga s premoženjem, ki bi ga lahko unovčila za plačilo naložene sodne takse. Vendar tem navedbam tudi višje sodišče ne sledi. Že iz priloženih bančnih izpiskov namreč izhaja, da je imela tožena stranka v mesecu novembru 2017 ... EUR, decembru 2017 ... EUR, v januarju 2018 pa ... EUR prilivov na svojem transakcijskem računu. Tožena stranka torej sredstva za plačilo sodne takse ima, pri čemer pa se njenemu plačilu ne more izogniti z navedbami, da je ta sredstva porabila za tekoče poslovanje. Tudi plačilo sodne takse namreč predstavlja tekočo obveznost in zato plačevanju drugih obveznosti ni mogoče dati prednosti pred plačilom sodne takse. Izjema od tega pravila bi veljala le v primeru, če bi tožena stranka s plačilom sodne takse (namesto drugih obveznosti) realno in konkretno ogrozila svojo dejavnost. Trditev v tej smeri pa tožena stranka v predlogu ni podala (oziroma so bile le-te prepavšalne).

5. Da tožena stranka že trditvenega bremena za celotno (99 %) oprostitev plačila takse ni zmogla in zakaj ne, je toženi stranki jasno in prepričljivo pojasnilo sodišče prve stopnje v 4. in 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa (in ne drži smiselno uveljavlja pritožbeni očitek o prazni obrazložitvi oziroma, da naj bi se sodišče prve stopnje zgolj sklicevalo na razloge v svojih prejšnjih sklepih). S tem pa je sodišče tudi implicitno obrazložilo zakaj je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje G. A. kot nepotreben, saj velja, da v primeru pomanjkljive trditvene podlage do dokaznega postopka sploh ne pride (dokazi služijo le dokazovanju resničnosti zatrjevanih pravno odločilnih dejstev, ne morejo pa le-teh nadomestiti).

6. S tem je višje sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so bile za odločitev bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

7. Ker pritožba ni utemeljena in ker tudi niso podane kršitve na katere mora višje sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in tretjim odstavkom 1. člena ZST-1), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).