Jedro

Terjatev (denarna ali nedenarna), katere zavarovanje je zahtevano s predlogom za začasno odredbo, mora biti vsaj toliko določna, da je mogoče preveriti verjetnost njenega obstoja in določiti rok za opravičbo začasne odredbe.

Posledica sodbe o ugotovitvi ničnosti akta o ustanovitvi delniške družbe ni njena likvidacija, ampak je ničnosti tega akta lahko samo podlaga za tožbo na ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register in šele sodbi, s katero bi bilo ugodeno takemu tožbenemu zahtevku, sledi likvidacija.

Lastniki in delavci nimajo pravice do ugovora zoper začasno odredbo, s katero je delniški družbi prepovedano razpolaganje z dobičkom za delitev dividend in plač.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo glavnice v višini 1.090,875,52 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.10.1992 dalje do plačila. Poleg tega ji je naložilo tudi plačilo izvršilnih in pravdnih stroškov v znesku 127.264,60 SIT.

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in sicer uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP.

Navaja, da glavnica predstavlja tolarsko protivrednost 24.730,80 DEM na dan 6.10.1992. Vendar se tožena stranka ne strinja s odločitvijo sodišča, ki je dovolilo uporabo devizne klavzule kot vrednostne osnove med pravdnima strankama. Sodišče je prezrlo, da zahtevek tožeče stranke ni v skladu z določili deviznega zakona. Predvsem ne bi smelo dovoliti, da je tožeča stranka kombinirala zahtevek za plačilo v domači valuti z devizno klavzulo, hkrati pa od obračuna dalje zahtevala plačilo zakonitih zamudnih obresti. Tožeča stranka je upoštevala, da se je tečaj tuje valute sprva hitreje spreminjal, kasneje pa je bilo bolj ugodno zahtevati zakonite zamudne obresti.

Sodišče takemu zahtevku ne bi smelo ugoditi, ker ni v skladu s pozitivnim pravom.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožena stranka uveljavlja novo dejstvo, ko zatrjuje, da se pravdni stranki v pogodbi nista dogovorili drugače, kot to določa 2. odstavek 5. člena Zakon o deviznem poslovanju (Ur. l. RS 1/91 - v nadaljevanju ZDP). Po navedenem določilu se plačila po pogodbah med domačimi osebami na ozemlju Republike Slovenije izvršujejo izključno v domači valuti po tečaju, ki velja na dan plačila, če se pogodbeni stranki glede tečaja nista dogovorili drugače. Ker takega dogovora med pogodbenima - sedaj pravdnima - strankama ni, bi po mnenju tožene stranke, tožeča stranka lahko zahtevala le plačilo tolarske protivrednosti na dan plačila.

Sodišče ne bi smelo dovoliti obračuna po tečaju na dan 6.10.1992, ker to ni dan plačila.

Stališče tožene stranke je zgolj pravno gledano pravilno, vendar v pritožbenem postopku ni več uporabno. Tožena stranka tega ugovora ni dala do konca glavne obravnave. Nasprotnođ Z načinom obračuna tolarske protivrednosti se je v vlogi z dne 8.12.1992 (r. št. 19) izrecno strinjala. Zato se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali sta se pogodbeni stranki res dogovorili za drugačen obračun, kot ga predvideva ZDP.

S tem, ko tožena stranka šele v pritožbi uveljavlja, da med pravdnima strankama ni obstajal drugačen dogovor, kot o tečaju na dan plačila, uveljavlja novo dejstvo. To pa po določilu 1. odstavka 496a. člena ZPP ni dovoljeno, zato tega njenega ugovora sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Povsem drugačna bi bila lahko situacija, če bi tak ugovor uveljavljala tožena stranka do konca glavne obravnave.