Jedro

Če je v zahtevi za preiskavo predlagan pripor (3. odstavek 168. člena ZKP), mora preiskovalni sodnik v sladu z načelom kontradiktornosti pred odločitvijo o njem opraviti narok.

Če je odreditev pripora predlagana v poznejši fazi postopka, ko obdolžencu pred tem ni odvzeta prostost po 1. odstavku 157. člena ZKP, je treba obdolžencu, čigar navzočnost se zagotovi z vabilom, poslati tudi predlog za odreditev pripora. Če obdolženec še pred odreditvijo pripora pobegne, se na ta način odpove pravici, da na naroku, na katerem se odloča o odreditvi pripora, izpodbija utemeljenost predloga državnega tožilca.

Izrek

Zahtevi zagovornice obdolženega J.F. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora razveljavi.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novi Gorici je s sklepom z dne 1.2.2001 na predlog Okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici zoper obdolženega J.F. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredil pripor, ki prične teči v trenutku, ko bo priprtemu odvzeta prostost. Na podlagi tega sklepa je bila obdolžencu dne 1.2.2001 ob 9. uri odvzeta prostost. Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom z dne 2.2.2001 pritožbo obdolženčeve zagovornice zoper sklep o odreditvi pripora zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornica obdolženega J.F. dne 12.2.2001 zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da "spozna, da je zahteva utemeljena ter spremeni odločbi sodišča prve stopnje in pripor zoper obdolženega J.F. odpravi." Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da v danem primeru določbe o pripornem naroku iz 204.a člena ZKP, ki naj bi jih sodišče po zagovorničinih trditvah v zahtevi za varstvo zakonitosti kršilo, sploh niso bile uporabljene. Sklep o priporu je preiskovalni sodnik izdal takoj po prejemu zahteve za preiskavo, v kateri je bila predlagana odreditev pripora. Za obdolženca niso bile podane okoliščine iz 203. člena ZKP in jih sodišče zato tudi ni moglo kršiti. Predlaga, da Vrhovno sodišče zagovorničino zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po 2. odstavku 19. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave) se prostost sme odvzeti le po postopku, ki ga določa zakon. Na podlagi 1. odstavka 20. člena Ustave je pripor dovoljen le na podlagi odločbe sodišča. Pojem sodne odločbe nujno vključuje jamstva, ki zagotavlja pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave; o priporu lahko odloči le sodišče, ki je ustanovljeno z zakonom, ki je neodvisno in nepristransko. Da bi zadostilo kriterijem nepristranskosti, mora sodišče pred odločitvijo slišati stališče obeh strank, torej pri odločanju o priporu osebe, o priporu katere odloča, in tožilca. Zahteva po sodni odločbi vključuje tudi ustavni določbi o enakem varstvu pravic (22. člen Ustave) in o pravnih varstvih v kazenskem postopku (29. člen). Določba 22. člena Ustave zagotavlja vsakomur enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem, po 29. členu pa morajo biti vsakemu obdolžencu zagotovljene (1) pravica do primernega časa in možnosti za pripravo svoje obrambe; (2) pravica do sojenja v navzočnosti in do obrambe; (3) pravica do zagotovitve izvajanja dokazov v njegovo korist in (4) pravica, da ni dolžan izpovedati zoper sebe in svoje bližnje in priznati krivdo. Določba 22. člena Ustave zagotavlja osebi, o katere priporu odloča sodišče, enak obseg pravic, kot jih ima nasprotna stranka - državni tožilec. Minimalna raven pravic, ki jih v postopku odločanja o tožilčevem predlogu za odreditev pripora prizadeti osebi (obdolžencu) zagotavlja 29. člen Ustave, je pravica biti slišana in pravica dokazovati, da (1) ne obstaja utemeljen sum, da je storila očitano kaznivo dejanje; (2) da pripor ni neogibno potreben za varnost ljudi in (3) da bi za zagotovitev varnosti ljudi zadoščal že milejši ukrep omejitve svobode. Dana ji mora biti možnost odgovoriti na dejstva, ki jo bremenijo in predlagati dokaze v potrditev svojih navedb, da bi bilo to sploh mogoče, mora biti dana tudi možnost, seznaniti se z dejstvi in dokazi, ki jo obremenjujejo.

Po 1. odstavku 202. člena ZKP odredi pripor preiskovalni sodnik pristojnega sodišča na predlog državnega tožilca. ZKP izrecno ureja postopek v primeru, ko je državni tožilec predlagal odreditev pripora zoper tistega, ki mu je bila po 1. odstavku 157. člena odvzeta prostost in je bil priveden preiskovalnemu sodniku. Državni tožilec mora takoj, ko preiskovalni sodnik v skladu z določbo iz 203. in 204. člena ZKP privedenega zasliši, po 204.a člena ZKP izjaviti, ali bo zahteval uvedbo kazenskega postopka ter predlagal pripor, ali katerega od nadomestnih ukrepov iz XVII. poglavja ZKP. Če napove tako postopanje, mora obrazložiti okoliščine, ki lahko vplivajo na odločitev o posameznih ukrepih. Obdolženec in njegov zagovornik lahko pri odgovoru na izvajanje državnega tožilca podata svoje predloge in stališča. Ko se stranke izjavijo o vseh vprašanjih, ki lahko vplivajo na odločitev o uporabi ukrepov iz tega poglavja, preiskovalni sodnik odloči o predlogih strank. Če je bil zoper obdolženca odrejen pripor in če državni tožilec v 48 urah, ko je bil obveščen o priporu, ne vloži zahteve za uvedbo kazenskega postopka, preiskovalni sodnik pripor odpravi in priprtega izpusti. Iz take vsebine 204.a člena ZKP je razvidno, da ta določba ureja le tiste situacije, ko je bila osumljencu predhodno že odvzeta prostost in ga je policija - po 48-urnem pridržanju ali pa tudi brez predhodnega pridržanja - privedla k preiskovalnemu sodniku. Določba 204.a člena se torej ne nanaša na vsako prvo zaslišanje obdolženca, saj je to urejeno v 227. členu ZKP, marveč le na tisto, ko je bila obdolžencu dejansko že odvzeta prostost. Zato vložnica zahteve nima prav v delu, ko zatrjuje, da je bila o pravnomočni odločbi o odreditvi pripora prekršena določba 204.a člena ZKP.

Državni tožilec je zoper obdolženega J.F. predlagal odreditev pripora iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP v zahtevi za preiskavo (3. odstavek 168. člena ZKP). Obdolženčeva zagovornica v zahtevi pravilno navaja, da zgolj iz tega, da v tej določbi ni predpisano, da je tudi v takem primeru treba opraviti narok glede ugotavljanja obstoja pogojev za odreditev pripora, še ne sledi, da bi preiskovalni sodnik lahko odredil pripor, ne da bi opravil to procesno dejanje. Sodišče mora tudi v takem primeru v skladu z načelom kontradiktornosti, zaradi zagotavljanja dejanske enakosti orožij, ravnati tako, da bo pred odločanjem o utemeljenosti tožilčevega predloga slišalo argumente obeh strank. Nobene vsebinske podlage namreč ni, da bi bil tisti obdolženec, ki so mu organi na podlagi 1. odstavka 157. člena ZKP odvzeli prostost in ga privedli preiskovalnemu sodniku, glede možnosti izjaviti se o očitkih nasprotne strani, v boljšem položaju od tistega, ki mu v času, ko je državni tožilec predlagal odreditev pripora, prostost še ni bila odvzeta.

S pravnomočnim sklepom je preiskovalni sodnik zoper obdolženega J.F. iz razloga ponovitvene nevarnosti odredil pripor na podlagi predloga državnega tožilca, podanega v zahtevi za preiskavo, in odločil, da pripor začne teči od trenutka, ko bo priprtemu odvzeta prostost. Na podlagi tega sklepa so organi za notranje zadeve obdolžencu odvzeli prostost in ga privedli na zaslišanje pred preiskovalnega sodnika. Očitno je tedaj, da je bil pripor zoper obdolženega J.F. odrejen, ne da bi mu sodišče pred odločitvijo omogočilo podati svoja stališča o obstoju pripornih razlogov in ne da bi sploh imel možnost odgovoriti na dejstva, ki ga bremenijo in predlagati dokaze v potrditev svojih navedb. Na ta način je bila pri odločanju o priporu kršena obdolženčeva pravica do obrambe (2. odstavek 371. člena ZKP), ki je vplivala na zakonitost z zahtevo izpodbijane sodne odločbe.

ZKP pa ne določa, kako ravna sodišče (preiskovalni sodnik) v primeru, ko državni tožilec v zahtevi za preiskavo predlaga odreditev pripora zoper obdolženca, ki mu ni bila odvzeta prostost. Po 1. odstavku 157. člena ZKP pooblaščene uradne osebe organa za notranje zadeve smejo nekomu odvzeti prostost, če je podan kateri koli iz razlogov za pripor iz 1. odstavka 201. člena ali 1. odstavka 432. člena ZKP, vendar ga morajo brez odlašanja privesti pristojnemu preiskovalnemu sodniku. Nobenega razloga ni, da tega organi za notranje zadeve ne bi mogli storiti, če to od njih zahteva državni tožilec, ki po prejemu kazenske ovadbe oceni, da so podane okoliščine, ki narekujejo takojšnjo odreditev pripora iz kateregakoli razloga po 1. odstavku 201. člena ali 1. odstavka 432. člena ZKP. Organi za notranje zadeve so na podlagi take zahteve državnega tožilca obdolžencu dolžni odvzeti prostost in ga brez odlašanja (takoj) privesti pristojnemu preiskovalnemu sodniku. V takem primeru preiskovalni sodnik nato ravna v skladu z določbami 203. do 204.a člena ZKP, ki obdolžencu in njegovemu zagovorniku omogočajo, da se izjavita o navedbah nasprotne strani; s tem pa je kontradiktornost v postopku odrejanja pripora zagotovljena.

Če pa državni tožilec spozna, da bo odreditev pripora neogibno potrebna šele v poznejši fazi postopka, tudi take procesne situacije so povsem realne, je treba obdolžencu, čigar navzočnost se zagotovi z vabilom, poslati tudi predlog za odreditev pripora. Sodišče v takem procesnem položaju ne bi moglo odrediti privedbe obdolženca zgolj zaradi tega, ker je državni tožilec predlagal odreditev pripora, saj je privedba mogoča le v primerih, ki so v 1. odstavku 194. člena ZKP taksativno našteti. Tudi sicer bi tako ravnanje sodišča (preiskovalnega sodnika) kazalo na prezgodnjo in preveliko dovzetnost za argumente državnega tožilca in posledično nedojemljivost za argumente druge strani (obdolženca). Ne bi pa omogočalo uporabe določb iz 203. do 204.a člena ZKP, saj takemu, sicer privedenemu obdolžencu, prostost ni odvzeta. Praksa, da se obdolžencu z vabilom vroči tudi predlog za odreditev pripora, bi vplivala na to, da bi si obdolženci že pred zaslišanjem vzeli zagovornika. Obdolženčevo zaslišanje je na podlagi 227. člena ZKP, razen takrat, ko gre za obvezno obrambo, kljub predlaganemu priporu, mogoče tudi brez navzočnosti zagovornika; prav tako odreditev pripora. Vendar mora biti obdolžencu zagotovljena možnost, da odgovori na izvajanje državnega tožilca v predlogu in poda tudi svoje predloge in stališča ter se izjavi o vseh vprašanjih, ki lahko vplivajo na odločitev o uporabi tega ukrepa.

Vrhovno sodišče ocenjuje, da ni nobenega razloga, da bi narok, na katerem bo preiskovalni sodnik presojal med navedbami državnega tožilca na eni strani ter obrambe na drugi strani ter v dvomu presodil o obstoju pripornega razloga, veljal samo za priporni razlog ponovitvene (iteracijske) nevarnosti. Prav nobenega tehtnega razloga ni, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da tak narok ni potreben, ko gre za presojo obstoja pogojev za odreditev pripora iz razlogov begosumnosti in koluzijske nevarnosti. Če obdolženec še pred odreditvijo pripora pobegne, se na ta način odpove pravici, da na naroku, na katerem se odloča o odreditvi pripora, izpodbija utemeljenost predloga državnega tožilca.

S tem da preiskovalni sodnik pred odločitvijo o odreditvi pripora zoper obdolženega J.F. naroka glede izpolnjevanja pogojev za odreditev pripora ni opravil, je, kakor pravilno opozarja vložnica zahteve, prekršil ustavno določbo o enakem varstvu pravic (22. člen Ustave), pa tudi pravna jamstva v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave. Na ta način je v tem obsegu podana kršitev pravic obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodne odločbe.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, zato je po 1. odstavku 426. člena ZKP zahtevi zagovornice obdolženega J.F. ugodilo in sklep o odreditvi pripora v celoti razveljavilo. Zadevo pa sodišču ni vrnilo v novo odločitev, ker je bil že pred sejo, na kateri je bilo odločeno o zahtevi obdolženčeve zagovornice za varstvo zakonitosti, pripor zoper obdolženega J.F. s sklepom zunajobravnavnega senata podaljšan.