Jedro

Po določbi 5. člena ZDSS-1 je delovno sodišče (med drugim) pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju, trajanju in prenehanju delovnega razmerja ter o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki (točki a) in b) ). Tožnik in toženec nista v razmerju delavec delodajalec in toženec (družbenik in zakoniti zastopnik družbe, ki naj bi bila tožnikov delodajalec) tudi ni pravni naslednik delodajalca (izbrisane družbe). Zato ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča za odločanje v tem sporu.

V primerih spregleda pravne osebnosti ne gre za pravno nasledstvo družbenika za obveznosti družbe, ampak za dvojno odgovornost za obveznosti družbe, to je družbe same in družbenika. Zato za takšne spore delovno sodišče ni pristojno, čeprav so predmet spora pravice iz delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da Delovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje v sporu med tožečo in toženo stranko (I. točka izreka). Odločilo je, da je za odločanje v sporu med tožečo in toženo stranko stvarno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani (II. točka izreka).

2. Tožena stranka v pritožbi zoper sklep uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP), to je bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče storilo bistvene kršitve pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede stvarne pristojnosti sodišča, 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede navedb v izpodbijanem sklepu, ki niso skladne s tožbeno trditveno podlago, in iz prvega odstavka 339. člena ZPP glede prekoračitve tožbenega zahtevka.

Tožeča stranka je vložila tožbo na ugotovitev domnevnega obstoja delovnega razmerja pri A., d. o. o. od 30. 4. 2013 do 12. 7. 2015, na ugotovitev domnevno nezakonitega prenehanja tega delovnega razmerja in na izplačilo plač, regresov in stroškov za prehrano iz domnevno sklenjenega delovnega razmerja, in sicer proti toženi stranki kot pravnemu nasledniku družbe A. d. o. o. Tožeča stranka vlaga tožbo kot delavec proti toženi stranki kot pravnemu nasledniku delodajalca, to je družbe A., d. o. o. Zato je napačna tako dejanska kot tudi materialnopravna ugotovitev sodišča v izpodbijanem sklepu, da tožnik in toženec nista v razmerju delavca in delodajalca, upoštevajoč trditveno podlago iz tožbe, saj je tožena stranka pod točko II tožbe utemeljevala, da vlaga to tožbo proti tožencu kot pravnemu nasledniku domnevnega delodajalca družbe A., d. o. o. Tožeča stranka ni podala prav nobene trditvene podlage, ki bi utemeljevala ugotovitev sodišča, da vlaga premoženjskopravni zahtevek na podlagi spregleda pravne osebnosti, pač pa očitno vlaga tožbo zoper pravnega naslednika družbe A., d. o. o. v zvezi s tipičnimi delovnopravnimi zahtevki. S tem, ko je samo utemeljevalo trditveno tožbeno podlago, ki iz tožbe ne izhaja in samo prekvalificiralo tipične delovnopravne zahtevke, kot jih zahteva tožeča stranka, v premoženjskopravne, je storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in hkrati prekoračilo tožbeni zahtevek.

Zahtevek na podlagi spregleda pravne osebnosti ne predstavlja zahtevkov iz delovnega razmerja, pač pa gre za terjatev s posebnim pravnim temeljem (sui generis), ki terja tudi posebno dejansko trditveno podlago, ki pa je v tožbeni trditveni podlagi tožeče stranke ni. Če je obstoj delovnega razmerja za vtoževano obdobje sporen, mora delavec poleg zahtevka za plačilo denarnih terjatev iz delovnega razmerja zahtevati tudi ugotovitev obstoja delovnega razmerja, saj v nasprotnem primeru ni pravne podlage za izplačilo terjatev iz delovnega razmerja. Takšna je ustaljena in enotna sodna praksa sodišč (primerjaj na primer VDSS sodba Pdp 419/2015). Ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ki je lahko pravna podlaga za izplačilo zahtevkov iz delovnega razmerja, pa se lahko skladno s sodno prakso in na podlagi 5. člena ZDSS-1 uveljavlja le v delovnopravnem sporu in ne gre za premoženjskopravni zahtevek kot je materialnopravno napačno ugotovilo sodišče v izpodbijanem sklepu. Zato bi o zahtevkih tožeče stranke glede ugotovitve domnevnega obstoja delovnega razmerja in domnevnega nezakonitega prenehanja delovnega razmerja lahko odločalo le Delovno sodišče in je izpodbijani sklep materialnopravno napačen in nezakonit, saj je Delovno sodišče stvarno pristojno za odločanje v zadevi.

Za določitev stvarne pristojnosti je bistveno, da zahtevani zneski izvirajo iz domnevno sklenjenega delovnega razmerja med pravdnima strankama (primerjaj VSL sklep II Cp 20/2007 in VSL sklep I Cp 279/2016) in ne dejstvo, da tožnik od toženca terja denarne zahtevke. Za odločanje o teh zahtevkih je stvarno pristojno Delovno sodišče v Ljubljani in ne Okrožno sodišče v Ljubljani. Izpodbijana odločitev sodišča je napačna in nezakonita, zato tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in odloči, da je stvarno pristojno za odločanje v sporu med tožečo in toženo stranko Delovno sodišče (pravilno: Delovno in socialno sodišče) v Ljubljani, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Vsa odločilna dejstva so bila pravilno in popolno ugotovljena, izpodbijana odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa ter s sprejeto odločitvijo.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, ki se sklicuje na bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost) in na prekoračitev tožbenega zahtevka. Ne ene ne druge zatrjevane bistvene kršitve v zvezi z odločitvijo sodišča o stvarni pristojnosti niti pojmovno ni mogoče zagrešiti. Tudi očitek, da naj bi sodišče samo "prekvalificiralo tipične delovno pravne zahtevke, kot jih zahteva tožeča stranka, v premoženjsko pravne" in samo "kreiralo" tožbene trditvene podlage, je neutemeljen. Pri tem niso bistvene (sicer napačne) navedbe tožnika v II. točki tožbe, da vlaga tožbo proti tožencu kot pravnemu nasledniku domnevnega delodajalca družbe A. d. o. o., niti dejstvo, da se tožnik (v laični tožbi) ni izrecno skliceval na spregled pravne osebnosti. Iz tožbenih navedb, ki so dovolj jasne in natančne, je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, na kakšni podlagi tožnik uveljavlja tožbene zahtevke (iz domnevnega delovnega razmerja) zoper družbenika oziroma zakonitega zastopnika družbe A. d. o. o. in na tej podlagi odločilo o stvarni nepristojnosti delovnega sodišča, s tem pa ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določbe 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), po katerih je delovno sodišče (med drugim) pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju, trajanju in prenehanju delovnega razmerja ter o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki (točki a) in b) ). Pravilno je ugotovilo, da tožnik in toženec nista v razmerju delavec delodajalec in da toženec (družbenik in zakoniti zastopnik družbe A. d. o. o., ki naj bi bila tožnikov delodajalec) tudi ni pravni naslednik delodajalca (izbrisane družbe) in da zato ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča za odločanje v tem sporu po citiranih določbah 5. člena ZDSS-1. 7. Glede na tožbene navedbe in podatke v spisu je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da se spor nanaša na premoženjsko pravni zahtevek med fizičnima osebama, če se upoštevajo določbe 8. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 in nasl.) o spregledu pravne osebnosti. Pri tem se je utemeljeno sklicevalo na uveljavljeno sodno prakso in odločitve Vrhovnega sodišča RS v primerljivih sporih oziroma v kompetenčnih sporih (med delovnimi in rednimi sodišči) v podobnih zadevah. Iz odločb sodišč, zlasti Vrhovnega sodišča RS, je mogoče povzeti enotno stališče, da v primerih spregleda pravne osebnosti ne gre za pravno nasledstvo družbenika za obveznosti družbe, ampak za dvojno odgovornost za obveznosti družbe, to je družbe same in družbenika. Zato za takšne spore delovno sodišče ni pristojno, čeprav so predmet spora pravice iz delovnega razmerja. Tako iz sklepa VS RS opr. št. VIII R 11/2015, na katerega se je med drugim sklicevalo že sodišče prve stopnje (v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa), kakor tudi iz drugih odločitev VS RS v podobnih primerih (npr. sklep VS RS opr. št. VIII R 17/2016 z dne 22. 11. 2016) izhaja, da pri zahtevkih delavca zoper družbenika ni izpolnjen subjektivni kriterij, po katerem se določa pristojnost delovnega sodišča, ker družbenik ni niti delodajalec niti pravni naslednik tožnikovega delodajalca (izbrisane družbe). To pa je glavni argument, da je za odločanje o tovrstnih zahtevkih pristojno redno sodišče, pri čemer se glede spregleda pravne osebnosti družbenika upoštevajo določbe ZGD-1, pravna podlaga same obveznosti družbe (za katero naj bi odgovarjal tudi družbenik) pa ostaja nespremenjena in se v takih zadevah, kot je obravnavana, ugotavlja pod delovno pravnih predpisih.

8. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.

9. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, ker s pritožbo ni uspela (154., 165. člen ZPP).