Jedro

Za razporeditev delavca na drugo delovno mesto je potrebno izkazati nujne potrebe delovnega procesa. Ker je bil razlog za prerazporeditev tožnika na drugo delovno mesto v nezadovoljstvu njegovih nadrejenih nad kvaliteto njegovega dela, ne pa v nujnih potreba delovnega procesa in organizacije dela, razporeditev ni zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 22.3.1996 in 22.7.1996 št. sklepa 4696.DOC o začasni razporeditvi tožnika na delovno mesto sobar v PE A., in sklepa tožene stranke z dne 22.3.1996 in 22.7.1996 št. sklepa 4796.DOC o razporeditvi tožnika na delovno mesto sobarja v PE A. in sklepa tožene stranke z dne 30.4.1996 št. 1/2642 o razporeditvi tožnika z dnem 1.4.1996 na delovno mesto sobarja v PE A. in z dne 30.4.1996 št. 2/2642 o razvrstitvi v tarifni razred. Preostali del tožbenega zahtevka tožnika, ki se nanaša na ugotovitev, da mu še traja razporeditev na delovno mesto recepcioner I. v PE A. in na izplačilo razlike v plači za čas od 1.4.1996 dalje do prenehanja delovnega razmerja pa je zavrnilo. Poleg tega je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper ugodilni del sodbe (1., 2., 3. in 5. točka izreka) se pritožuje tožena stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da sodišče poenostavljeno zaključuje, da gre pri hotelskem vratarju in receptorju za isti poklic. Gre namreč za dva različna poklica z različno uvrstitvijo v tarifni razred, za katera se zahteva različna stopnja izobrazbe. Tudi iz potrdila Srednje šole za gostinstvo in turizem z dne 7.11.1996 v nobenem primeru ni mogoče zaključiti, da ima tožnik V. stopnjo izobrazbe. Dejstvo je, da se je tožnik izobraževal za poklic hotelskega vratarja, kar v povezavi s šifrantom poklicev sodi v II. tarifni razred. Prav tako po njenem mnenju sodišče na podlagi izpovedi priče B. O. zmotno zaključuje, da je bil bistveni razlog za tožnikovo razporeditev na drugo delovno mesto v nezadovoljstvu njegovih nadrejenih nad kvaliteto tožnikovega dela, ne pa v nujnih potrebah delovnega procesa. Omenjena priča je jasno izpovedala, da je v času razporeditve obstajala potreba po zmanjšanju števila zaposlenih v recepciji, saj obseg dela ni ustrezal številu zaposlenih receptorjev pri toženki. Izpovedbe priče v zvezi s tožnikovimi "spodrsljaji" na delovnem mestu je zato po njenem mnenju mogoče presojati le v okviru, zakaj je bil ravno tožnik razporejen na drugo delovno mesto, saj v izpovedi priče ni podlage za ugotovitev, da je bil tožnik razporejen zaradi nezadovoljstva nadrejenih.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Sodišče v postopku tudi ni bistveno kršilo takih določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99). Pritožbeno sodišče zato sprejema pravne zaključke sodišča prve stopnje in utrezno razlago odločitve, ki je ne ponavlja.

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila tožnikova razporeditev na delovno mesto sobarja nezakonita. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot predpis RS) v 1. odst. 17. člena določa, da je delavec razporejen na delovno mesto, za katero je sklenil delovno razmerje. 2. odst. istega člena pa določa, da je zaradi nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela delavec lahko razporejen na vsako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim. Velja torej pravilo, da delavec dela na tistem delovnem mestu, za katero je sklenil delovno razmerje. To pa pomeni, da je med trajanjem delovnega razmerja razporejen na drugo delovno mesto le izjemoma, če so izpolnjeni pogoji, določeni v zakonu. Delovno mesto sobar je sicer res ustrezalo tožnikovi strokovni izobrazbi, saj kot izhaja iz listinskih dokazov, je tožnik po poklicu hotelski vratar, to delovno mesto pa enako kot delovno mesto sobarja sodi v II. tarifni razred in v tem ima pritožba prav. Vendar pa je za razporeditev delavca na drugo delovno mesto potrebno izkazati tudi nujne potrebe delovnega procesa, ta pogoj pa v obravnavanem primeru ni izpolnjen. Iz izpovedi priče B. O. namreč jasno izhaja, da je bil tožnik razporejen na drugo delovno mesto na njegov predlog in predlog njegove kolegice B. K. in sicer ravno zaradi spodrsljajev in napak pri delu. To pa pomeni, da je bil glavni in bistveni razlog za tožnikovo prerazporeditev na drugo delovno mesto v nezadovoljstvu njegovih nadrejenih nad kvaliteto tožnikovega dela, ne pa v nujnih potreba delovnega procesa in organizacije dela, kot to pravilno zaključuje sodišče prve stopnje. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbenemu zahtevku po razveljavitvi izpodbijanih sklepov o tožnikovi razporeditvi na delovno mesto sobar ugodilo.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP).