Jedro

Delodajalec je tisti, ki mora z ustrezno organizacijo dela ustrezno skrbeti za izravnavo presežnih ur v referenčnem obdobju (tudi z eventualnim predhodnim zmanjšanim številom opravljeni ur dela, če pričakuje povečano število ur ob koncu referenčnega obdobja zaradi vojaških vaj), v nasprotnem primeru pa je delavcu dolžan plačati dodatek za nadurno delo za presežne ure (če te izkoristi v naslednjem referenčnem obdobju) oziroma jih plačati v višini 130 % urne postavke (če jih delavec ne izkoristi).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je tožniku dolžna za delo, opravljeno preko polnega delovnega časa, za 9 referenčnih obdobij od 1. 7. 2010 do 30. 6. 2016 obračunati navedene bruto zneske za posamezna referenčna obdobja, od teh zneskov odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). V II. točki izreka je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za obračun 277,65 EUR bruto nadomestila za 3 dni dopusta, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto glavnic za čas do 2. 11. 2012 oziroma za 5. dan v mesecu in višje zahtevane zneske za plačilo nadur. Odločilo je še, da mora tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka v znesku 696,46 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Odločitvi glede nadomestila za letni dopust nasprotuje zato, ker meni, da je z naknadno odločbo o odobritvi 3 dni dopusta tožena stranka njegovemu zahtevku ugodila in ga v celoti izpolnila, kar je treba šteti za pripoznavo zahtevka. V zvezi z nadurami zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, ker je sodišče prve stopnje napačno ugotavljalo število ur, ki jih je treba šteti kot nadure. Navaja, da bi tožena stranka morala tožniku pravilno obračunavati stanje ur in nadur, saj sam nima vpliva na vnos in stanje ur, kot so prikazane na njegovih mesečnih urnih listah, ki jih pripravlja tožena stranka. Pove, da je za relevanten štel izračun ur prerazporejenega polnega delovnega časa ob koncu referenčnih obdobij po urnih listah in na tej podlagi postavil tožbeni zahtevek. Meni, da se mu to zaupanje v listine tožene stranke ne sme šteti v breme glede postavitve zahtevka, uspeha v pravdi in stroškov postopka, saj je tožena stranka krivdno s svojimi očitno napačnimi evidencami povzročila, da s svojim laičnim znanjem ni znal postaviti zahtevka. Ker tožena stranka ni pripravila pravilnega izračuna nadur, kot ji je naložilo sodišče prve stopnje, je tožnik v 3. pripravljalnem spisu sam pripravil izračun, ki mu tožena stranka ni ugovarjala, zato je ta dejstva treba šteti za priznana in bi ga sodišče prve stopnje po mnenju tožnika moralo vzeti za podlago svoje odločitve. Trdi, da je bila tožena stranka prekludirana, ko je 14. 2. 2017 po ponovnem pozivu sodišča prve stopnje predložila svoj izračun ur po referenčnih obdobjih. Dalje meni, da je bila tožena stranka prekludirana z dokaznim predlogom za zaslišanje priče A.A. (šele v vlogi 6. 2. 2017). Meni, da je treba urne liste šteti za javno listino v smislu 224. člena ZPP. Navaja, da tožena stranka tem uram ni nikoli oporekala, zato meni, da je ta dokument izkaz nadur in bi ga sodišče prve stopnje moralo upoštevati za izračun. Sklicuje se na svoj podredni izračun ur v 5. pripravljalnem spisu glede na spremembo trditev tožene stranke in dokaznega postopka. Navaja, da naj se v primeru, če je ugotovitev o številu ur tožnika v izpodbijani sodbi pravilna, te ure šteje za ure, ki jih tožnik zahteva, saj kot laična stranka do konca postopka ni imel dostopa do vseh relevantnih podatkov glede same višine bruto urne postavke (npr. za junij 2011, v katerem je bila osnova za izračun dodatka 1.614,63 EUR, saj je vključen poračun razlike v plači) ter nadalje glede samega izračuna nadur. Trdi, da bi lahko ustrezno prilagodil svoj zahtevek, če bi bili že predhodno jasni vsi parametri. Navaja, da mu tožena stranka ni omogočila aktivnega sodelovanja pri izračunu. Obrazloženo izpodbija tudi odločitev o stroških postopka (glede uspeha in glede posameznih priznanih stroškov po Odvetniški tarifi). Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba tožnika je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov pritožbenega postopka tožniku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Zoper ugodilni del sodbe vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Ne nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da se neizrabljeni presežek ur po preteku referenčnega obdobja (nastal zaradi neenakomerno razporejenega delovnega časa ali začasne prerazporeditve delovnega časa) šteje za nadurno delo. Zatrjuje pa zmotno uporabo materialnega prava glede stališča, da je referenčno-izravnalno obdobje, ki velja za zaposlene v Slovenski vojski, enako referenčnemu obdobju po splošnih predpisih, to je od 1. 1. do 30. 6. ter od 1. 7. do 31. 12. v letu. Sklicuje se na določbo 97.b člena Zakona o obrambi (ZObr), ki med drugim določa, da se v primeru neenakomerno razporejenega delovnega časa oziroma začasne prerazporeditve delovnega časa upošteva polni delovni čas kot povprečna delovna obveznost v obdobju, ki ni daljše od 6 mesecev. To pa po njenem mnenju ne pomeni, da so referenčna obdobja določena koledarsko kot navedeno, saj bi bilo treba upoštevati specialno zakonodajo na obrambnem področju, ki jo dopušča tudi evropska zakonodaja (Direktiva 2003/88/ES in 89/93/EGS). Sklicuje se na specialni predpis - 218. člen PSSV, v katerem je določeno odstopanje s pravilom, da je treba presežek ur koristiti v referenčnem obdobju šestih mesecev od dneva nastanka viška ur, in torej ne v koledarskem smislu, pač pa po nastanku prerazporejenih ur. Meni, da lahko referenčno obdobje opredeli v svojih notranjih aktih vsak delodajalec na ravni dejavnosti, upoštevaje specifičnosti javnih služb. Smisel navedene določbe vidi v tem, da se omogoči izravnava viška ur in se te ne štejejo kot nadure. Meni, da referenčnega obdobja zaradi specifičnosti različnih del ni mogoče opredeliti enotno za celotno SV. Sklicuje se na splošno znano dejstvo, da je ena rednih nalog SV tudi usposabljanje in sodelovanje na vojaških vajah, kar terja nujno prerazporejanje delovnega časa. Pove, da velike vojaške vaje potekajo tudi junija in decembra, torej ob koncu koledarskega obdobja za izravnavo ur, zaradi česar ob taki opredelitvi koledarskega referenčnega obdobja izraba presežnih ur ni omogočena in s tem v nasprotju z načelom zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu. Meni, da zato ne pride v poštev stališče iz zadeve pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 792/2016. Opozarja, da se pri toženi stranki uporablja ARDČ, v sistemu pa so evidentirane ure v ločene števce ur in je tako za vsako presežno uro nad redno delovno obveznostjo, ki jo zaposleni opravi zaradi odrejenega začasno prerazporejenega delovnega časa, znan datum njenega nastanka in ob koriščenju te ure kot proste ure tudi datum njene izrabe. Pove, da obračun presežka in koriščenja poteka po računovodskem standardu First in - First out (FIFO) in omogoča spremljanje časa, ki je pretekel od nastanka vsake presežne ure do njenega koriščenja. Navaja, da je problematika izplačila neizrabljenega presežka ur na obrambnem področju za čas od 1. 3. 2015 dalje urejena z Odredbo ministrice z dne 8. 1. 2016, s katero je odrejeno, da se za presežek delovnih ur, ki ni bil izrabljen v roku šestih mesecev od nastanka, izplačuje dodatek za nadure v višini 130 %. Zatrjuje bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje sprejelo zaključek o tem, da je med plačane odsotnosti tožnika treba šteti tudi postavke ARDČ kompenzacija premakljivega delovnega časa, privatna odsotnost in kompenzacija prerazporejenega delovnega časa, ne da bi dovolilo ponovno zaslišanje priče B.B., sklicujoč se na to, da je bil način izračunov tožene stranke razviden iz listin. Pove, da bi predlagana priča C.C. (pravilno: B.B.), ki je pripravil izračun tožnikovih nadur v spornem obdobju, v svoji naknadni izpovedi lahko podal dodatna tehnična pojasnila glede na predložene tabele in konkretne izračune tožene stranke za posamezna fiksna šestmesečna referenčna obdobja, predvsem glede oblike oziroma narave delovnih ur, ki so bile v postopku narejene naknadno in priča o njih ni mogel izpovedovati. Trdi, da ji je bila s tem onemogočena možnost dokazovanja in s tem kršena pravica do izjave (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339 člena ZPP). Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno upoštevalo tudi navedene postavke v svojem izračunu presežkov ur. Sklicuje se na izpoved A.A., ki je na izrecno vprašanje odgovoril, da bi v primeru upoštevanja tudi navedenih postavk iz ARDČ za postavko ure efektivnega dela prišlo do dvakratnega upoštevanja ur, saj je bilo v predloženem obračunu s strani tožene stranke za tožnika upoštevano, da je delal več, ko pa je koristil, pa mu ni bilo (upoštevano), saj pojem kompenzacije ur pomeni, da je bil tožnik takrat doma, pri čemer je izpovedal tudi, da pojem privatna odsotnost in kompenzacija pomenita eno in isto. Navaja, da v dosedanji sodni praksi (zadeva pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 792/2016) ni bilo zavzeto stališče glede načina izračuna ur. Nasprotuje posameznim izračunom po referenčnih obdobjih in navaja, da je za prvo referenčno obdobje navedenih 50 ur in 46 minut že upoštevala kot opravljene ure in so tako kompenzacijske ure upoštevane dvakrat, oziroma povedano drugače, vse ure, ki so s strani tožene stranke že bile upoštevane kot efektivno opravljene, so po zavzetem stališču sodišča prve stopnje upoštevane še enkrat kot koriščene/kompenzirane, kar je očitno zmotno. Enako pojasnjuje tudi za ostala referenčna obdobja. Dalje zatrjuje tudi kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z ugotovitvijo v 22. točki obrazložitve, da je delovna obveznost za referenčno obdobje od 1. 7. 2013 do 31. 12. 2013 znašala 1.040 ur, kar pa ni skladno s trditvijo in izračunom tožene stranke, da je v resnici znašala 1048 ur. Zatrjuje očitno zmotni zapis števila presežnih minut (227). Priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov pritožbenega postopka toženi stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi sta neutemeljeni.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, drugačna pritožbena navedba tožene stranke pa ni utemeljena.

9. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek tožene stranke o kršitvi določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da ni ponovno zaslišalo priče B.B.. Ta je v svojem prvem zaslišanju izpovedoval o ARDČ (avtomatska registracija delovnega časa) in možnosti izračuna tožnikovih presežnih ur po referenčnih obdobjih še pred zadnjim predloženim izračunom tožene stranke. Tožena stranka je ob predložitvi zadnjega izračuna za dodatna tehnična pojasnila v zvezi s tem predlagala njegovo ponovno zaslišanje in zaslišanje A.A.. Tega je sodišče prve stopnje zaslišalo na zadnjem naroku zaradi podaje dodatnih tehničnih pojasnil v zvezi s konkretnimi obračuni presežkov ur, ponovno zaslišanje B.B. pa je zavrnilo. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, saj je bil A.A. predlagan za dokazovanje istega dejstva oziroma za "dodatna tehnična pojasnila glede izračuna ur". Tožena stranka pred sodiščem prve stopnje ni navedla konkretno, kakšna drugačna pojasnila bi lahko dal B.B. v primerjavi z zaslišanim A.A., niti ni to pojasnjeno v pritožbi. Sodišču ni treba zaslišati vseh prič, ki so predlagane za dokazovanje istega dejstva, zato je ob dejstvu, da je bil B.B. že zaslišan, pravilno štelo, da njegovo dodatno zaslišanje ni potrebno. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je bil način priprave izračunov tožene stranke razviden iz same listine (B 35), podatki iz nje pa preverljivi na podlagi listin v spisu (mesečnih urnih list, plačilnih list idr.), glede katerih je bil B.B. že zaslišan.

10. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka, ker je upoštevalo trditve in listine tožene stranke, v zvezi s katerimi je bila ta prekludirana. Tožena stranka res ni izdelala pravilnega izračuna ur po posameznih referenčnih obdobjih skladno s prvim prvim pozivom sodišča prve stopnje, vendar pa so se določena pravno relevantna dejstva izluščila šele po zaslišanju B.B. - namreč, da je treba pregledati vse mesečne urne liste, sešteti, koliko je vsak dan tožnik efektivno delal in to potem primerjati s 6-mesečno delovno obveznostjo tožnika. Ker je sodišče prve stopnje šele po njegovem zaslišanju toženi stranki naložilo, na kakšen način naj napravi izračun, je v danem roku (ob njegovem dopuščenem podaljšanju) predloženi izračun tožene stranke (listina B 35) sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot pravočasnega in ga je lahko vzelo kot podlago za svojo odločitev. Neupoštevna pa je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ne bi smelo zaslišati A.A. zaradi prekluzije, saj tožnik to prvič zatrjuje šele v pritožbi (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

11. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku za plačilo nadomestila za letni dopust ter o tožbenem zahtevku za plačilo nadurnega dela. Prvega je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka naknadno ugotovila, da tožniku pomotoma ni priznala 3 dodatnih dni letnega dopusta na podlagi 38. člena Zakona o delavcih v državnih organih (Ur. l. RS, št. 15/90 in nasl. - ZDDO) za leto 2014, zato mu jih je priznala s sklepom z dne 9. 11. 2015, tožnik pa je navedene tri dni letnega dopusta dejansko izkoristil v času od 29. 12. do 31. 12. 2015. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da priznanje dopusta po vloženi tožbi, s katerim je tožena stranka sanirala premalo priznani dopust za leto 2015, ne pomeni pripoznave zahtevka v smislu 316. člena ZPP. Tako zavzemanje v pritožbi je brez pravne podlage, saj mora biti pripoznava tožbenega zahtevka nedvoumna in brezpogojna. S tem, ko je tožena stranka priznala tožniku dodatne tri dneve letnega dopusta, ni mogoče šteti, da je po vsebini pripoznala tožnikov tožbeni zahtevek za obračun nadomestila za tri dni dopusta v zahtevanem denarnem znesku, odvod davkov in prispevkov ter plačilo ustreznega neto zneska.

12. Odločitev sodišča prve stopnje glede plačila za nadurno delo tožnika temelji na določbah 45. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (Ur. l. RS, št. 57/08 in nasl. - KPJS), 97. b in 97.č člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl. - ZObr), 218. člena Pravil službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/07 - PSSV), 147. in 148. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. - ZDR) oziroma 148. in 149. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 - ZDR-1) ter 8. člena Uredbe o delovnem času v organih državne uprave (Ur. l. RS, št. 115/07 in nasl.). Pravilno je sledilo stališčem iz zadeve pritožbenega sodišča opr. št. X Pdp 101/2016, ki jim tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje, in sicer: - da je mogoče razporejati delovni čas le znotraj vsakokratnega referenčnega obdobja, ob koncu pa mora priti do izravnave, - če izravnave ni in ima delavec višek ur, je opravil nadurno delo in ima pravico do plačila zanj, ter - da mora vsako referenčno obdobje mora šteti od nič.

13. Neutemeljeno pa se tožena stranka zavzema za 6-mesečna referenčna obdobja, ki bi tekla od vsake ure od trenutka, ko je bila opravljena. V zvezi z vprašanjem referenčnih obdobij je sodišče prve stopnje pravilno zavzelo enako stališče kot je bilo že zavzeto v zadevi, ki je predmetni v bistvenem podobna, tj. zadeva pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 792/2016 (nanaša se tudi na isto toženo stranko). Pravilno je stališče, da ni mogoče pritrditi zatrjevanju tožene stranke, da je za zaposlene v SV referenčno obdobje določeno v drugem odstavku 218. točka PSSV, in sicer tako, da referenčno obdobje traja od nastanka vsake presežne ure dalje. Pravilno je stališče, da presežkov ur ni mogoče ugotavljati dan po dan. Če bi temu sledili, bi prišlo do razvrednotenja referenčnega (izravnalnega) obdobja. Sicer pa že gramatikalna razlaga obravnavanega določila v PSSV omogoča zaključek, da ne gre za opredelitev referenčnega obdobja. Določeno je namreč, da se "presežek delovnih ur", opravljenih v okviru neenakomerne razporeditve dela ali časa, izkoristi v obdobju šestih mesecev od njihovega "nastanka". Glede na pomen referenčnega obdobja, v katerem naj bi načeloma prišlo do popolne izravnane ur, lahko presežek delovnih ur nastane šele ob zaključku posameznega 6-mesečnega referenčnega obdobja, ker delodajalec znotraj tega obdobja ni poskrbel, da bi prišlo do izravnave. Po koncu referenčnega obdobja pa je nadrejeni dolžan zagotoviti, da se presežek delovnih ur izkoristi kot proste ure ali kot proste dni, in sicer v nadaljnjem roku 6 mesecev (kar v praksi pomeni, da se to lahko zgodi v naslednjem 6-mesečnem referenčnem obdobju). V kolikor pa do navedene izrabe v 6 mesecih ne pride, je delodajalec dolžan delavcu izplačati nadure (130 %), kot je to toženka tudi izrecno uredila z Odredbo ministrice z dne 8. 1. 2016, na katero se tožena stranka sklicuje tudi v pritožbi v predmetni zadevi. Sklicevanje tožene stranke, da imajo lahko vojaki vojaške vaje prav v juniju in decembru in da zato znotraj referenčnega obdobja ni mogoče izrabiti vseh presežnih ur, na pravilnost upoštevanja koledarskih referenčnih obdobij ne vpliva. Delodajalec je namreč tisti, ki mora z ustrezno organizacijo dela ustrezno skrbeti za izravnavo presežnih ur v referenčnem obdobju (tudi z eventualnim predhodnim zmanjšanim številom opravljeni ur dela, če pričakuje povečano število ur ob koncu referenčnega obdobja zaradi vojaških vaj), v nasprotnem primeru pa je delavcu dolžan plačati dodatek za nadurno delo za presežne ure (če te izkoristi v naslednjem referenčnem obdobju) oziroma jih plačati v višini 130 % urne postavke (če jih delavec ne izkoristi).

14. Sodišče prve stopnje je v skladu z navedenimi stališči toženi stranki (večkrat) naložilo, naj pripravi izračun presežnih ur tožnika po posameznih referenčnih obdobjih v vtoževanem obdobju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je pri toženi stranki uporabljal elektronski sistem beleženja ur (ARDČ), ki temelji na sistemu FI-FO (prva nastala presežna ura se prva kompenzira) in ne na sistemu fiksnih koledarskih referenčnih obdobij, zaradi česar je bilo med strankama sporno, na podlagi katere postavke v ARDČ je mogoče ugotoviti relevantno pravilno število presežnih ur ob koncu vsakega referenčnega obdobja. Med ure, ki jih je tožnik opravil, je poleg efektivno oddelanih ur in ur plačane odsotnosti sodišče prve stopnje štelo še naslednje postavke iz ARDČ: kompenzacija premakljivega delovnega časa, privatna odsotnost in kompenzacija prerazporejenega delovnega časa. Na podlagi izpovedi prič (ki poznajo delovanje ARDČ pri toženi stranki), to je prič B.B. in A.A., je štelo, da je v ARDČ koriščenje ur iz naslova neenakomerne razporeditve delovnega časa označeno kot kompenzacija prerazporejenega delovnega časa, ostali dve postavki (kompenzacija premakljivega delovnega časa in privatna odsotnost) pa pomenita koriščenje presežka ur iz naslova gibljivega (premakljivega) delovnega časa. Višino prikrajšanja po posameznih referenčnih obdobjih je ugotovilo tako, da je iz listine B 35 - izračun ur po fiksnih referenčnih obdobjih za tožnika, ki ga je po navodilih sodišča pripravila tožena stranka: - povzelo tožnikovo delovno obveznost za celotno referenčno obdobje, - povzelo ure opravljenih ur efektivnega delovnega časa in opravičene odsotnosti, - prištelo še: ure kompenzacije premakljivega delovnega časa ter privatne odsotnosti iz mesečnih urnih list za vse mesece tega referenčnega obdobja (B 28), - in tako dobljeno število ur primerjalo z delovno obveznostjo za referenčno obdobje, pozitivno razliko pa je upoštevalo kot presežne ure, - število presežnih ur je nato množilo z osnovo za izračun dodatka (ki med strankama ni (več) sporna) in 0,30 (višina dodatka).

15. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da bi se kot število presežnih ur upoštevala postavka iz mesečnih urnih list "stanje ur prerazporeditev polnega delovnega časa", ker je to postavka na mesečnih urnih listah, ki med strankama niso sporne, in ker mu sistem izračuna presežnih ur ni bil nikoli predstavljen oziroma mu ni bil jasen. Na podlagi drugačnih trditev tožene stranke in po zaslišanju prič D.D. in B.B. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz navedene postavke "stanje ur prerazporeditev polnega delovnega časa" ni mogoče razbrati, koliko ur je imel tožnik v posameznem mesecu presežnih oziroma nadur, saj sam računalniški sistem ARDČ ni skladen s (pravilnim) stališčem o fiksnih koledarskih referenčnih obdobjih, ampak deluje po načelu FIFO in z upoštevanjem 6-mesečnih referenčnih obdobij, ki začnejo za vsako nastalo uro teči v trenutku, ko je opravljena. Za izračun števila nadur ni mogoče vzeti postavke v urnih listah oziroma postavke v izpisih iz ARDČ, za katero se je v postopku pred sodiščem prve stopnje izkazalo, da ne kaže števila presežkov ur, tudi če sistem tožniku ni bil predhodno poznan in predhodno sam ni mogel brez dvoma ugotoviti števila presežnih ur za vsako od referenčnih obdobij. Ne drži, da tožena stranka ni prerekala tožnikovega izračuna ur, ki je temeljil prav na navedeni postavki, prav tako tudi ne, da je tožena stranka prepozno predložila izračun ur, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo kot izhodišče za svojo odločitev, saj ga je predložila v roku, ki ga je določilo sodišče prve stopnje.

16. Glede na navedeno se je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se izračuna presežek ur tožnika tako, da se ugotovi, kolikšna je skupna 6-mesečna delovna obveznost v posameznem referenčnem obdobju, in se od tega odšteje število ur, ki jih je tožnik v takem obdobju dejansko oddelal oziroma bil opravičeno odsoten, kamor šteje tudi kompenzacija ur v naslednjem koledarskem referenčnem obdobju (kot je razvidno iz mesečnih urnih list za vsak dan posebej). Pripravo izračuna je naložilo toženi stranki, ki ga je naredila, vendar pa med ure opravičene odsotnosti ni upoštevala tudi ur, ko je bil tožnik odsoten z dela zaradi koriščenja ur, tako da je za določena obdobja dobila negativen rezultat - kot da obveznost referenčnega obdobja ni bila dosežena zaradi tožnikove odsotnosti z dela (dejansko pa je bil ta čas doma na račun preteklih ali sprotnih viškov ur). Sodišče prve stopnje je v sodbi za podlago odločitve o številu presežnih ur za posamezno referenčno obdobje upoštevalo izračun tožene stranke, ki pa mu je prištelo ure, ko je bil tožnik odsoten zaradi kompenzacije in t. i. "privatne odsotnosti" za katero sta priči izpovedali, da je to v bistvu isto kot kompenzacija. Navedene ure odsotnosti oziroma kompenzacij je sodišče prve stopnje razbralo iz vsake posamične mesečne urne liste za tožnika za vsak mesec vsakega referenčnega obdobja, ki vsebuje za vsak dan podatek o tem, koliko ur in minut je bil prisoten. Pritožbene navedbe strank o tem, da sodišče prve stopnje za izračun nadur tožnika ni uporabilo pravilne metode, so tako neutemeljene. Ne drži niti pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da v primeru upoštevanja tudi navedenih postavk iz ARDČ kot ur efektivnega dela pride do dvakratnega upoštevanja ur. Te ure so v referenčnem obdobju, v katerem so bile opravljene, upoštevane kot efektivno delo, ko pa so kompenzirane, so upoštevane kot opravičena odsotnost z dela, tako da ure niso dvakrat plačane, če pa so ure presežne ob koncu referenčnega obdobja, tožniku poleg plačila zanje pripada še dodatek 30 %.

17. Tožnik se neutemeljeno zavzema za to, da bi mu sodišče prve stopnje za mesece, za katere je zahteval nižji bruto znesek od pripadajočega po izračunu sodišča, priznalo pripadajoči znesek. Sodišče v individualnem delovnem sporu, za katerega se na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. - ZDSS-1) uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni s tem zakonom določeno drugače, odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). Pritožbena navedba, da tožnik kot laik ni mogel na podlagi podatkov iz spisa izračunati pripadajočega zneska dodatka za nadurno delo in da ni mogel sodelovati pri izračunu, ki ga je izdelala tožena stranka, na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, ki je odločilo v okviru tožbenega zahtevka, ne vpliva.

18. Materialnopravno pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov priznalo šele od 3. 11. 2012 (zaradi zastaranja obresti v času 3 let pred vložitvijo tožbe - tožba je bila namreč vložena 3. 11. 2015).

19. Pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje v 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe nepravilno povzelo delovno obveznost tožnika za referenčno obdobje od 1. 7. 2013 do 31. 12. 2013, je sicer pravilna, vendar pa to na odločitev o prisojenem znesku dodatka za nadurno delo za to referenčno obdobje ni vplivalo. Iz izračuna tožene stranke (B 35) izhaja, da je v tem referenčnem obdobju znašala tožnikova skupna delovna obveznost 1.048 ur (in ne 1.040, kot je pomotoma ugotovilo sodišče prve stopnje). Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v tem obdobju postavka ur efektivnega delovnega časa in opravičene odsotnosti z dela obsegala 1.326 ur in 22 minut, je tako pravilen izračun presežnih ur tožnika 278 ur in 22 minut (in ne 286 ur in 227 minut, kot je nepravilno glede ur in očitno pomotoma glede minut ugotovilo sodišče prve stopnje). Tožniku bi torej za to obdobje pravilno pripadalo 651,35 EUR dodatka (in ne 670,09 EUR, kot je izračunalo sodišče), vendar pa je sodišče prve stopnje tožniku ne glede na to prisodilo le 475,80 EUR bruto dodatka za nadurno delo, kolikor je za to obdobje zahteval, zato navedena napaka sodišča na pravilnost in zakonitost odločitve ni vplivala.

20. Tožnik vlaga pritožbo tudi zoper odločitev o stroških postopka. Neutemeljeno se zavzema, da bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da je v postopku uspel v večinskem delu ter da mu je tožena stranka dolžna povrniti vse stroške postopka, saj so ti nastali po njeni krivdi. Pritožbeno sodišče odgovarja, da na pravilnost ugotovljenega uspeha strank v postopku ne more vplivati dejstvo, da tožnik kot laik ni mogel pravilno postaviti tožbenega zahtevka zaradi njegove nestrokovnosti in nepredložitve podatkov s strani tožene stranke. Izračun je opravilo samo sodišče brez pomoči izvedenca, in to iz podatkov, ki sta jih predložili stranki in so bili tožniku poznani. Ni mogoče slediti njegovemu stališču, da je tožena stranka zakrivila nastale stroške, ker je imela vse podatke in bi vložitev tožbe lahko preprečila. Določbe 154. člena ZPP v zvezi s stroški postopka je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in pravilno ugotovilo delež uspeha strank v postopku. Ker tožnik ni uspel s celotnim tožbenim zahtevkom, ni upravičen do vseh stroškov postopka.

21. V zvezi s pritožbo tožnika glede posameznih nastalih stroškov postopka pritožbeno sodišče dodaja naslednje. Sodišče prve stopnje je za prvo pripravljalno vlogo tožniku pravilno priznalo 150 točk (z upoštevanjem vrednosti spornega predmeta za nadomestilo za letni dopust v višini 277,65 EUR oziroma 605 točk, saj tožbeni zahtevek za izplačilo glede nalog nadomeščanja ni več predmet tega spora) skladno z 2. točko tarifne številke 15 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15 - OT). Pravilno ni priznalo tožniku priglašenih nagrad za sestanke s stranko, saj so bile navedene storitve posveta s stranko zajete v strošku izdelave pripravljalnih vlog oziroma drugih opravilih. Ni mogoče slediti tožnikovemu zavzemanju, da zaradi vedno novih navedb tožene stranke ti stroški niso zaobseženi v nagradi za pripravo obrazloženih vlog. Glede stroška za parkirnino z dne 12. 4. 2017 v višini 4,00 EUR pritožbeno sodišče soglaša s tožnikom, da je izvedel za višino stroška parkiranja šele, ko je bila glavna obravnava končana (torej 12. 4. 2017 po 11.20 uri). Sodišče prve stopnje pa mu ne glede na to tega stroška pravilno ni priznalo, saj ga je priglasil v tej višini in predložil potrdilo o višini plačane parkirnine šele v pritožbi z dne 30. 5. 2017, torej po izdaji sodbe in s tem prepozno. Zavrniti je treba tudi pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje toženi stranki za pripravljalno vlogo z dne 21. 1. 2016 ne bi smelo priglasiti 100 točk, saj je presoja sodišča prve stopnje, da gre za vlogo in ne zgolj obrazložen dopis utemeljena. Prav tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se toženi stranki prizna strošek 150 točk za peto pripravljalno vlogo, saj je ta dejansko bila vložena, in sicer 14. 2. 2017 (list. št. 103), kar je bilo pravočasno v dopuščenem podaljšanem roku.

22. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

23. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Tožnik in tožena stranka s pritožbama nista uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krijeta vsak svoje stroške pritožb. Tožnik in tožena stranka sama krijeta tudi stroške odgovorov na pritožbi, saj odgovora na pritožbi nista v ničemer pripomogla k odločanju pritožbenega sodišča in tako nista bila potrebna za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).