Jedro

Če zavarovalnica napiše, da plačuje akontacijo za negmotno škodo in oškodovanec to sprejme, gre za vrstni red vračunavanja po 1. odst. 312. čl. ZOR. Merila za presojo višine odškodnine po 200. čl. ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je med dr. obsodilo toženko na plačilo odškodnine ml. tožniku v znesku 1.104.600,00 SIT s pripadki. Višji tožnikov tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Pritožili sta se obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbi ml. tožnika ugodilo glede odškodnine za strah in pravdne stroške, delno pa zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Delno je ugodilo tudi pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o odškodnini ml. tožnika za prestane fizične bolečine in jo odmerilo na 150.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti na 350.000,00 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.11.1991 dalje do plačila. V preostalem delu je pritožbo ml. tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (v zavrnilnem delu tožnikovega zahtevka) vlaga ml. tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podrejeno, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče druge stopnje je že tako nizko odškodnino, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje, znižalo. Tako je za prestane fizične bolečine prejel 3.000,00 DEM ali realno med 2.000,00 in 2.500,00 DEM, vse z obrazložitvijo, da višja odškodnina ne bi bila v skladu z naravo odškodnine in njenim družbenim namenom. Taka odškodnina bi pomenila, da je družbeni namen prisojati bagatelne odškodnine. Enako velja za odškodnino za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Sodišče druge stopnje zmotno izenačuje pretres možganov in obtolčenino možganov. Pri zadnjem gre za okvaro zdravja, saj je izvedenec ugotovil, da je tožnik 10 % invalid, zato je prisojena odškodnina prenizka. Posledice je sodišče druge stopnje upoštevalo tako, da se je oprlo na zaslišanje ml. tožnika, pri čemer je upoštevalo le tisti del izpovedbe, ko ml. tožnik govori, da lahko telovadi, ni pa upoštevalo celotne izpovedbe. Tako je sodišče druge stopnje napačno uporabilo 200. člen ZOR. Tudi uporaba 312. in 313. člena ZOR je zmotna. Pred pravdo se tožnik ni sporazumel z dolžnikom glede plačila akontacije. tožeča stranka se ni sporazumela o vrstnem redu plačila, ampak je šlo za stike z avstrijskim odvetnikom, ko je tožeča stranka odklonila ponudbo zavarovalnice. Pozneje je tožeča stranka tudi odpovedala pooblastilo avstrijskemu odvetniku in ni privolila v sporazum.

Na vročeno revizijo (390. člen ZPP) tožena stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge se upoštevajo le, če so izrečno uveljavljane. Tožeča stranka ne uveljavlja nobene.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa ni podan. Najprej revident očita sodišču druge stopnje zmotno uporabo 200. člena ZOR in trdi, da je odmerjena odškodnina prenizka. Uvodoma je potrebno ugotoviti, da revizijsko sodišče presoja uporabo materialnega prava na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP). Zato v reviziji ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev in so neupoštevne navedbe, ki se nanašajo na tožnikove poškodbe, njegovo zaslišanje in potek dogodkov v zvezi z akontacijo.

Zato je izhodišče preizkusa pravilne uporabe 200. člena ZOR že ugotovljeno dejansko stanje: ml. tožnik, rojen leta 1979, je utrpel v prometni nezgodi udarec v glavo, nalom desne stegnenice nad kolenom in začasno razmajanost zob. Trajne posledice se kažejo kot občasni lažji glavoboli in vrtoglavice, pri čemer ml. tožnik v funkcionalnem in fizičnem smislu ni pomembneje prizadet. Zaradi poškodbe je trpel tri do štiri dni hude bolečine, 10 dni zmerne, tri tedne pa manj intenzivne bolečine. Okvir za odločanje o pravno priznani nepremoženjski škodi je v 2. odstavku 200. člena ZOR. Pri odmeri odškodnine sodišče upošteva pomen prizadete dobrine, namen odškodnine in to, da odškodnina ne bil šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Ker povrnitev negmotne škode v naravi pojmovno ni mogoča, je odškodnina za negmotno škodo le zadoščenje (satisfakcija) ob prizadeti dobrini, ki jo varuje zakon. Tako zadoščenje mora biti individualizirano in postavljeno v okvire (medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, kar pa oblikuje sodna praksa). Upoštevaje ta merila, revizijsko sodišče ugotavlja, da je odškodnina za tožnikove fizične bolečine (150.000,00 SIT) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (350.000,00 SIT) primerna in ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine.

Tudi kar zadeva očitek zmotne uporabe 312. in 313. člena ZOR reviziji ni mogoče pritrditi. Dejanska ugotovitev obeh sodišč je, da je avstrijska zavarovalnica plačala akontacijo 10.000,00 avstrijskih šilingov za tožnikovo negmotno škodo in da je tožeča stranka denar sprejela. Zato je sodišče pravilno uporabilo določilo 312. člena ZOR in upoštevalo, da je bila akontacija plačana iz naslova negmotne škode.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo potrebno zavrniti kot neutemeljeno.