Jedro

V disciplinskem postopku velja načelo osebne odgovornosti delavca. To pomeni, da je delavec odgovoren za tiste kršitve obveznosti, ki jih je sam storil in zato lahko odgovarja le za lastna ravnanja, ne glede na to, če več delavcev ravna nepravilno in tudi v primeru, če nadrejeni delavci opuščajo dolžno nadzorstvo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbo disciplinske komisije št. 329/99 z dne 22.9.1999 in sklep komisije za vloge in pritožbe št. 329/99 z dne 25.11.1999 tožene stranke, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja- s pogojno odložitvijo in tožnika oprostilo vsake disciplinske odgovornosti in disciplinskega ukrepa. Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 132.858,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zahtevek stroškovno zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje pred spremenjeni senat. Sodišče prve stopnje je nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, zagrešilo pa je tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku ( ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004), saj izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe oziroma je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino listin ter zapisnikov oziroma izpovedbami prič v postopku. Sodišče v obrazložitvi ne pojasni ali je odločitev tožene stranke pravilna ali ne oz. ali je tožnik storil očitano kršitev ali ne. Od presoje sodišča je odvisna odločitev sodišča, kar pomeni, da odločitev sploh ni obrazložena. Zaključek sodišča, da je nepravično do tožnika, da se ga kot edinega disciplinsko obravnava in mu izreče hud disciplinski ukrep, je nevzdržen in nezakonit ter zgrajen na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Tožena stranka je prepričana, da dne 4.6.1999 ni prišlo do napake pri delovanju avtoklava, kot zatrjuje tožnik (ki svoje izjave od začetka postopka naprej prilagaja svojim potrebam v postopku). Navaja, kakšen je pravilen postopek pri odpiranju vrat na avtoklavu. Delavec, ki je delal zgoraj na avtoklavu - izluževalec L. B. je povedal, da pred nesrečo ni odprl zgornjih vrat na avtoklavu št. 4 (kar pomeni, da je bil avtoklav še pod pritiskom) in da še ni dal signala delavcu spodaj - tožniku, da bi lahko odprl spodnja vrata. V komandnem prostoru je zaslišal pok, ko je tožnik predčasno odprl vrata spodaj. Tudi priči B. T. in F. V., ki sta bila zaslišana v disciplinskem postopku sta povedala, da gornja vrata na avtoklavu št. 4 v času nesreče niso bila odprta. Po nesreči je na komandni omarici gorela zelena luč za 4. avtoklav, kar je pravilno, ker v avtoklavu ni bilo pritiska, kar kaže na pravilnost delovanja varnostnega sistema. Komisija, ki je isti dan po nesreči večkrat opravila preizkus delovanja kontrolne lučke, je ugotovila, da je zmeraj vse delovalo v redu. Sodišče pa je navedena dejstva napačno ocenilo. Tožnik spreminja svoje izjave glede sirene. Dejstvo pa je, da zgornji delavec na avtoklavu tožniku še ni dal signala s sireno, kar bi pomenilo, da bi tožnik lahko, če bi gorela zelena lučka na komandni omarici, odprl spodaj avtoklav preko stikala na omarici. Če je tožnik že mislil, da je prišlo do zastoja in da zaradi napake zelena luč ne gori, bi se moral prepričati pri gornjem delavcu, če je že vse opravil in da v avtoklavu ni tlaka. Tako so delali tudi sodelavci tožnika. Tožnik pa je nepravilno in na silo odprl spodnja vrata avtoklava preko kontaktorja, prišlo je do izbruha sekancev s paro, tožnik je dobil opekline, nastala je tudi velika gmotna škoda. Ne drži zaključek sodišča, da je tožnik ob zastoju posegel v električno omarico za digesterje - za katere je posebna komandna električna omarica, v katero delavci za odpiranje avtoklavov niso nikoli posegali. Nevzdržna je trditev sodišča, da bi v dani situaciji enako ravnal tudi električar - le ta bi se zanesljivo prepričal pri zgornjem delavcu, če se odpiranje lahko izvede. Sodišče verjame tožniku in navaja, da so tudi sodelavci tožnika - procesničarji ravnali tako, kot je ravnal tožnik. Izjave sodelavcev tožnika, na katere se sklicuje sodišče ne morejo biti dokaz, sodišče bi moralo tudi ostale sodelavce zaslišati neposredno, prav tako pa tudi s strani tožene stranke predlagane priče, da bi v celoti razjasnilo dejansko stanje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena ZPP.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu zahteval presojo sklepov delodajalca o njegovi disciplinski odgovornosti. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožnika v celoti ugodilo potem, ko je ugotovilo, da so tako kot tožnik ravnali tudi drugi delavci tožene stranke, da je tožnik ravnal na doslej vpeljani način odpiranja vrat avtoklava, zato bi bilo nepravično do tožnika, ki se je pri tem še poškodoval, kot edinega disciplinsko obravnavati in mu izreči strog disciplinski ukrep.

Tožnik je bil v disciplinskem postopku spoznana za odgovornega, da je z nespoštovanjem predpisov varstva pri delu ogrožal svojo varnost in varnost drugih, s tem, ko je dne 4.6.1999 ob 4.45 uri na svojem delovnem mestu procesničar II v obratu proizvodnje tanina in furfurala na avtoklavu št. 4 predčasno in v nasprotju z navodili za varno delo, ko je bil avtoklav še pod pritiskom, odprl spodnja vrata na zanj nedovoljen način, čeprav je videl, da na komandni omarici avtoklava še ne gori zelena luč, ki pomeni, da se vrata po predhodnem zvočnem signalu sodelavca lahko odpro in čeprav tega signala sodelavca še ni dobil, vrata pa ni mogel zato odpreti s pritiskom na gumb komandne omarice avtoklava, ampak je odprl komandno omarico, pritisnil na kontaktor na stikalu za odprtje vrat, čemur je sledil izbruh sekancev, pomešanih s paro. Tožnika je vsebina oplazila po telesu in je dobil opekline, ogrožena bi lahko bila tudi varnost drugih delavcev, če bi bili v bližini. Zaradi takega ravnanja je prišlo do nastanka večje materialne škode oziroma do nevarnosti za nastanek večje škode. S tem je storil hujšo kršitev delovnih obveznosti po 53. točki 130. člena pravilnika o delovnih razmerjih v zvezi z 89. in 90. členom Kolektivne pogodbe tožene stranke ter v zvezi s 114. členom 13. alinea in 116. členom pravilnika o varstvu pri delu, zaradi česar se mu na podlagi 132. in 133. člena pravilnika o delovnih razmerjih izreče disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja, ki se pogojno odloži za dobo treh mesecev. Ugovor je tožena stranka s sklepom z dne 25.11.1999 zavrnila.

Pritožbeno sodišče sprejema pritožbeno trditev, da izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe oziroma, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebini listin ter zapisnikov oz. izpovedbami prič v postopku, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

V sodbi niso navedeni vsi relevantni razlogi, prihaja pa tudi do nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in zapisniki o izpovedbah v postopku in o vsebini listin.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik kritičnega dne postopal na način, ki je bil že dalj časa vpeljan pri delu procesničarjev na avtoklavih, da so za tak način dela vedeli tožniku nadrejeni delavci, ki vse do nesreče tožnika niso preprečili nevaren način odpiranja vrat in poskrbeli za nemoteno delovanje tlačnega stikala. Prav na podlagi te ugotovitve pa je sodišče prve stopnje štelo, da bi bilo nepravično do tožnika, da se samo zoper njega disciplinsko ukrepa, ker je tožena stranka dopuščala tako nepravilno ravnanje delavcev. To pa pri presoji zakonitosti disciplinskih odločb ne more biti relevantni razlog.

V disciplinskem postopku velja načelo osebne odgovornosti delavca, ki je v postopku. To pomeni, da je delavec odgovoren za tiste kršitve obveznosti, ki jih je sam storil in zato lahko odgovarja le za lastna ravnanja, ne glede na to, če več delavcev ravna nepravilno in tudi v primeru, če nadrejeni delavci opuščajo dolžno nadzorstvo.

Ker se sodišče prve stopnje glede na navedeno napačno stališče ni opredelilo do okoliščin, ki so pomembne pri presoji zakonitosti disciplinskega ukrepa, sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 354. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje stopnje v novo sojenje. V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje po potrebi ponovno izvedlo že izvedene dokaze, pri ponovnem odločanju pa bo na podlagi izpovedi prič, tožnika in listin moralo sprejeti jasne in obrazložene zaključke o tem, ali je tožnik odgovoren za očitane kršitve delovnih obveznosti.

Po določbi 365. člena ZPP lahko sodišče odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom, v primeru če sodišče druge stopnje razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu vrne zadevo v novo sojenje. Pritožbeno sodišče ni našlo razlogov, zaradi katerih bi bilo potrebno obravnavanje pred spremenjenim senatom.