Jedro

Tožnik v konkretnem primeru ni z ničemer prispeval k nastanku škode, kljub temu, da je stroj čistil med njegovim obratovanjem. Res je delavec dolžan opravljati dela s takšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje, vendar je v konkretnem primeru odgovornost za nastanek škode v celoti na zavarovancu toženke, ki je kljub temu, da je bil o načinu čiščenja tiskarskega stroja med delovanjem obveščen in je vedel, da gre za stalno tovrstno prakso, takšno delo dopuščal in je opustil potrebne in predpisane varnostne ukrepe v zvezi s tem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem ugodilnem delu, potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 9.220,70 EUR z zakonskimi obrestmi od 10.11.2006 do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 3.108,49 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe je pravočasno pritožbo vložila toženka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodba nesklepčna. V tej zadevi je sodišče enkrat že odločilo in je bil zahtevek že delno pravnomočno zavrnjen, zato bi se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe moralo opredeliti do vprašanja, o katerem delu zahtevka je sploh odločalo. Sodišče pa je ugotavljalo celotno škodo in jo ocenilo na 13.324,00 EUR, kar pa ni pravilno, saj je bilo o delu zahtevka že pravnomočno odločeno (bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in po 12. točki drugega odstavka tega člena). Med postopkom je bilo nesporno ugotovljeno, da stikalo, ki bi ob dvigu mreže (s tiskarskega stroja) moralo prekiniti delovanje stroja, ni delovalo. Sporno je zgolj, zakaj je do tega prišlo. Sodišče šteje, da navedena okoliščina ni pomembna, kar pa ne drži. Bistveno je, ali je do izključitve stikala prišlo s strani delavcev ali zaradi navodil vodstva. Priča J. je izpovedal, da so stikalo izklopili delavci, tako tudi priča V., priča E., pa je izpovedal, da so stikalo odstranili delavci ali šefi, tudi tožnik ni vedel, kdo je to storil (sam pa je vedel, da ne delujejo, pa kot vodja stroja ni ukrepal). Sodišče bi navedene izpovedbe moralo dokazno oceniti in do njih zavzeti stališče. Dejansko stanje je bilo tako zmotno ali vsaj nepopolno ugotovljeno. Sodišče je zaključilo, da je za škodo nastalo tožniku, izključno odgovoren delodajalec (zavarovanec toženke). Pri tem pa se ni opredeljevalo do vprašanja, ali je bila podana tudi izključitev odgovornosti po zavarovalni polici (glede na to, da ni razčiščevalo, kako je do izključitve stikal prišlo). Razlog za izključitev zavarovanja je v primerih, ko je zavarovancu mogoče očitati zavestno postopanje v nasprotju s pravili, pri čemer bi bila izključitev v konkretnem primeru podana tudi v primeru, če so delavci imeli izrecna navodila, da se valje čisti med obratovanjem oziroma, če so to dopuščali. Tega pa sodišče ni ugotavljalo in se do tega ni opredelilo, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če bi sodišče ocenilo, da je bila zaščita manipulirana po navodilih nadrejenih in da so nadrejeni delavcem izrecno dali navodila, da valje čistijo med obratovanjem, gre nedvomno za takšne okoliščine, ki zavarovalnico ne morejo zavezovati v smislu izplačila odškodnine. Najmanj kar je, pa je podan soprispevek tožnika k škodnemu dogodku. Tožnik je dobro vedel, da je poseganje v stroj med delom prepovedano. Tudi ni nikogar opozoril, da stikala ne delajo, bil pa je celo vodja stroja in je bila njegova naloga, da na morebitne pomanjkljivosti stroja opozori. Vsakdo je dolžan tudi sam skrbeti za svojo varnost. Tožnik ni ravnal tako in je opustil že povprečno skrbnost. Njegov soprispevek k škodnemu dogodku oziroma škodi je nedvomno večji kot je prispevek zavarovanca toženke. Glede odmere nepremoženjske škode sploh ni jasno, o kateri škodi in zahtevku je sodišče odločalo. Seveda je tožnik trpel hujše telesne bolečine in neugodnosti v času zdravljenja, vendar te kljub vsemu niso bile takšne, da bi opravičevale odškodnino v tako visokem znesku, kot ga je prisodilo sodišče. Izpoved tožnika je zgolj eden izmed dokazov, ki pripomorejo k pravilni uporabi standarda pravične denarne odškodnine, sodišče pa mora pri tem upoštevati tudi vse ostale dokaze posebej ter vse skupaj kot celoto. Obdobje s hudimi telesnimi bolečinami je bilo relativno kratko, enako tudi obdobje stalnih zmernih bolečin, tožnik res še danes trpi bolečine, ki so zgolj občasne, po intenzivnosti pa lahke. Tudi, če je zdravljenje trajalo tri mesece, ni šlo za intenzivno zdravljenje, ki bi povzročalo hujše nevšečnosti. Tožniku bi šla odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, po mnenju pritožnice, v višini 3.000,00 EUR (ob predpostavki 100 % temelja). Sodišče pri odmeri odškodnine ne bi smelo upoštevati tistih izpovedb tožnika in ugotovitev izvedenca, ki nimajo podlage v njegovi trditveni podlagi. Zgolj pavšalna navedba, da je prikrajšan pri delovnih, življenjskih ter vsakodnevnih opravilih, ne zadošča za tako široko tolmačenje trditev. Tožnik je v tožbi navedel zgolj, da je opustil odbojko, kolesarjenje in borilne športe. Navedeno je potrebno upoštevati tudi pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zardi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ob upoštevanju objektivne pogojenosti odškodnin s splošnimi družbenimi razmerami, je odškodnina iz tega naslova močno previsoka, pravična denarna odškodnina bi znašala največ 3.500,00 EUR. Zmotno je stališče sodišča tudi glede uspeha v pravdi. Tožnik je res uspel s 100 % temeljem, vendar celoten temelj ni bil sporen.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. Tožnik je zaposlen kot strojnik v podjetju S, d.d. Dne 1.12.2006 je utrpel poškodbo pri delu in sicer mu je pri čiščenju vlažnih valjev tiskarskega stroja s krpo, potegnilo prste med valja. Po izpeljanem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik stroj čistil med delovanjem, da je bila to v podjetju (in tudi sicer v podobnih podjetjih) stalna praksa, za katero je podjetje vedelo in jo dopuščalo. Za potrebe čiščenja valjev tiskarskega stroja med delovanjem so bila izklopljena varovalna stikala. Kdo jih je izklopil oziroma blokiral, sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti. Izrecno pa je ugotovilo, da vodstvo podjetja delavcem ni dalo navodil za čiščenje stroja ob njegovem delovanju. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo,da obstaja objektivna odškodninska odgovornost zavarovanca toženke (kot imetnika nevarnega stroja), pa tudi njegova krivdna odgovornost (ker je delovni proces organiziral malomarno, dopuščal je, da se madeži čistijo ob obratovanju stroja, ni poskrbel, da bi delovala vsa stikala na vseh elementih stroja, s katerimi je mogoče v primeru, ko delavcu grozi nevarnost, ustaviti stroj), in tudi zaključilo, da tožnik ni z ničemer prispeval k nastanku škode. Zavrnilo pa je tudi ugovor toženke (zavarovalnice) o izključenosti zavarovalnega kritja za škodo, ker naj bi zavarovanec škodo povzročil z naklepom (prvi odstavek 3. člena Splošnih pogojev zavarovanja odgovornosti, O94 (v nadaljevanju Splošni pogoji). Takšne zaključke in razloge za njih, pritožbeno sodišče sprejema.

6. Kot rečeno ni sporno, da varovalna stikala niso delovala, s čimer je bil zavarovanec toženke seznanjen. Sodišče mu je zato upravičeno očitalo, da ni poskrbel za njihovo delovanje. Ni pa sodišče ugotovilo, da bi bila stikala blokirana naklepno, po navodilih zavarovanca toženke ali po njegovem pooblastilu ali navodilu. Kaj takšnega toženki ni uspelo izkazati (dokazno breme je bilo na njej), saj tega ni potrdil prav noben izveden dokaz. Izpovedbe vseh prič je sodišče prve stopnje pravilno in popolno povzelo, prav iz nobene izpovedbe pa ne izhaja naklepno blokiranje stikal s strani zavarovanca toženke in tudi ne, da bi zavarovanec toženke (delodajalec tožnika) dal navodila za čiščenje tiskarskega stroja med obratovanjem. Sodišče prve stopnje je tako pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, dokazna ocena je skladna z določbo 8. člena ZPP, zagrešilo pa tudi ni očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Odločitev, da v konkretnem primeru zavarovalno kritje ni izključeno, saj škoda ni nastala zaradi naklepnega ravnanja zavarovanca (primerjaj 3. člen Splošnih pogojev), pa je tudi materialnopravno pravilna.

7. Pritožbeno sodišče sprejema tudi razloge sodišča prve stopnje, da tožnik ni z ničemer prispeval k nastanku škode. Res je delavec dolžan opravljati dela s takšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje, vendar je v konkretnem primeru odgovornost za nastanek škode v celoti na zavarovancu toženke, ki je kljub temu, da je bil o načinu čiščenja tiskarskega stroja med delovanjem obveščen in je vedel, da gre za stalno tovrstno prakso, takšno delo dopuščal in je opustil potrebne in predpisane varnostne ukrepe s tem v zvezi.

8. V nesreči je stroj tožniku odtrgal kožo, podkožje, žile in živce oziroma mehke dele na 2/3 sredinca desne roke. Končni in srednji členek sredinca so tožniku odstranili oziroma v lokalni anasteziji naredili amputacijo v višini bližnjega medčlenastega sklepa sredinca. Stroj je tožniku poškodoval tudi kazalec desne roke. Tožnik je dve uri trpel hude bolečine, zmerne bolečine pet dni stalno in še sedem dni občasno, lahke bolečine je trpel še sedem dni in kot občasne še 30 dni. Bolečine ima še vedno občasno, pojavijo se ob spremembi vremena ali če opravlja težja dela z desno roko. Med zdravljenjem je prestal tudi nevšečnosti – operacijo (amputacijo dveh členkov sredinca desne roke), pri čemer je dobil dve blokadi in injekcijo proti bolečinam, užival je zdravila za lajšanje bolečin, prestal je odstranjevanje šivov, čiščenje in prevezovanje rane, nosil je opornico, opravil je fizioterapijo. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 4.100,00 EUR odškodnine (od zahtevanih 5.200,00 EUR). Pritožbeno sodišče meni, da je odškodnina iz tega naslova primerna in ne presega odškodnin prisojenih v podobnih primerih (179. člen OZ), zato je pritožbeni ugovor toženke, da bi bila primerna odškodnina iz tega naslova le 3.000,00 EUR, zavrnilo kot neutemeljen.

9. Pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je tožnikov prijem z desno roko slabši kot na levi roki, da je zaradi oslabljene grobe moči stiska in prijema oviran pri težkem fizičnem delu (oviran je pri delih na kmetiji in pri manjših gradbenih delih), da je fin prijem s prsti nekoliko oslabljen (zaradi česar je oviran pri popravilih vozil, pri čemer to delo opravlja kot pomoč bratu in pri popravilu starih ur, s čimer se je ukvarjal pred poškodbo). Krn sredinca je občutljiv na mraz. Oviran pa je tudi pri športnih aktivnostih, kot so odbojka, kolesarjenje in borilni športi, s čimer se ukvarja. Zaradi tega tudi duševno trpi. Tožena stranka ugovarja, da je tožnik premalo natančno opisal svoja prikrajšanja in mu zato sodišče večino prikrajšanj (razen v zvezi s športom) ne bi smelo priznati pri odmeri odškodnine iz tega naslova. Vendar pa se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da je bila trditvena podlaga tožnika zadostna, glede na to, da je že v tožbi navedel, da je prizadet pri svojih delovnih in življenjskih aktivnostih, da je bistveno oviran pri vsakodnevnih opravilih in ob tem naštel delo v službi, opravljanje preciznih del, opravljanje domačih opravil ter športne aktivnosti. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje tožniku priznalo odškodnino v višini 6.700,00 EUR (od vtoževanih 7.000,00 EUR). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za pravično odškodnino, ki je sicer res na zgornji meji odškodnin prisojenih za podobne poškodbe, vendar upoštevajoč vsa prikrajšanja in tudi dejstvo, da je bil tožnik ob nesreči relativno mlad (rojen 22.2.1973), kljub vsemu ne gre za previsoko odškodnino (179. člen OZ).

10. Tudi skupna odškodnina v višini 13.000,00 EUR (sodišče je tožniku priznalo še 700,00 EUR iz naslova strahu in 1.500,00 EUR iz naslova skaženosti), je primerna odškodnina, čeprav tudi kot celota na zgornji meji prisojenih odškodnin za tovrstno škodo. Upoštevaje že plačani znesek, valoriziran v višini 4.103,30 EUR, je tako sodišče prve stopnje pravilno dosodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati še 9.220,70 EUR odškodnine iz naslova nematerialne škode.

11. Pri tem je potrebno povedati, da je tudi pritožbeni očitek o "nesklepčnosti sodbe" neutemeljen. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je bila v ponovno sojenje vrnjena zadeva v obsegu tožbenega zahtevka za izplačilo 9.342,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10.11.2006 do plačila (primerjaj sodbo sodišča prve stopnje z dne 16.9.2011 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 12.9.2012), v takšnem obsegu pa je sodišče prve stopnje tudi odločilo in kot rečeno tožniku prisodilo še 9.220,70 EUR odškodnine, višji tožbeni zahtevek (do 9.342,80 EUR) pa je zavrnilo.

12. Ni mogoče govoriti o tem, da temelj zahtevka ni bil sporen, sodišče prve stopnje je obravnavalo ugovora toženke v zvezi z izključitvijo zavarovalnega kritja in glede soprispevka tožnika, in oba ugovora zavrnilo. Tako je povsem pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik z zahtevkom uspel v višini 87,90 % in da mu je v tem obsegu toženka tudi dolžna povrniti pravdne stroške.

13. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu, potrdilo (353. člen ZPP).

14. Ker s pritožbo ni uspela, toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel, tudi tožnik svoje stroške pritožbenega postopka nosi sam (prvi odstavek 155. člena ZPP).