Jedro

Stranski udeleženec ne more v postopku sodelovati zaradi varstva svojih dejanskih koristi, javnih koristi ali varstva koristi tretjih oseb.

Iz tretje alineje 19. člena PUP izhaja, da je odmik 1,5 višine kapi predvidenega objekta določen zaradi osončenja in da je kot izhodišče za določitev odmika predvidenega objekta od obstoječega določena višina kapi predvidenega objekta. Kap pa je rob strehe, ki po naravi stvari še vpliva na osenčenje, če streha nima horizontalnih lomov. Kako daleč seže vpliv roba strehe, je geometrijsko odvisno od višine kapi oziroma od horizontalnega loma strešine. Neupoštevanje horizontalnega loma strešine bi namreč lahko pomenilo, da odmiki med objekti ne bi bili odvisni od gabaritov, temveč od poljubnega oblikovanja in prilagajanja strešine.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Domžale št. 351-368/2009-25239 z dne 18. 8. 2010 in 3. točka odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-82/2010-13-BM z dne 17. 11. 2010 se odpravita in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Toženka je dolžna povrniti tožnikom stroške upravnega spora v višini 350,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Zahteva prizadete stranke A., d. o. o., za povrnitev stroškov tega postopka, se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem je toženka investitorju, družbi A. d. o. o., (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) dovolila gradnjo zahtevnega objekta Doma starejših občanov ... s komunalno ureditvijo na zemljiščih parc. št. 99/62, 99/20, 99/64, 99/63, 99/3, 99/18 – del, 951, 99/8, 99/27 in 949 k. o. ..., pod pogoji, navedenimi v izreku gradbenega dovoljenja.

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da zemljišča posega ležijo v območju prostorske enote MO-DZ 58, ki se na podlagi Prostorskega plana Občine ... ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za območja urbanističnih zasnov ..., za območje Občine … (Uradni vestnik Občine ... št. 18/1992 in Uradni vestnik Občine ... št. 11/2006, 6/2008 in 8/2009 – obvezna razlaga – v nadaljevanju PUP). Upravni organ ugotavlja, da načrtovana gradnja leži na območju prostorske enote MO-DZ 58, kjer je skladno z 8., 9. in 34. členom PUP med drugim dovoljena tudi gradnja doma za starejše občane. Po ugotovitvah upravnega organa je predvidena gradnja v skladu tudi z merili in pogoji glede oblikovanja objektov po 16. in 34. členu PUP, odmiki predvidene gradnje pa so skladni z zahtevami iz 19. člena PUP. Tako v III.5. točki izreka in na 9. strani obrazložitve navaja odmike objekta od vsakega zemljišča posebej in odmike predvidenega objekta od sosednjih objektov. Ugotavlja, da bo objekt od roba javne poti in od meje sosednjih parcel odmaknjen vsaj 4,00 m, in da so tudi odmiki predvidenega objekta od obstoječih objektov upoštevani skladno s tretjo alinejo 19. člena PUP in z njeno obvezno razlago, saj so enaki oziroma večji od 9,30 m, kar naj bi bilo v obravnavanem primeru 1,5 višine kapi predvidenega objekta.

Na navedbe strank z interesom, med katerimi so tudi tožniki, glede primerljivosti gabaritov predvidenega objekta s preostalimi objekti v okolici, je prvostopenjski organ pojasnil, da je ta primerjava mogoča le z večjimi objekti v naselju in sicer s kompleksi objektov, ki so po funkciji namenjeni centralnim dejavnostim v naselju. Upravni organ je kot dokaz o upoštevanju posebnih določb PUP glede skladnosti objekta štel podatke o zazidani površini, neto tlorisni površini in višini objektov, ki so po navedbah projektanta primerljivi z nameravano gradnjo, saj predstavljajo prostorsko dominanto naselja, pri tem pa je upošteval, da gre za objekt družbenega pomena, ki že zaradi svoje funkcije pomeni novo prostorsko dominanto, kar je skladno s 16. členom PUP. Po mnenju upravnega organa je načrtovana gradnja skladna s splošno podobo naselja ... Na pomisleke strank z interesom glede zadostnega števila parkirnih mest in širine obveznega zelenega pasu pojasnjuje, da je za predvideno gradnjo zagotovljeno zadostno število parkirnih mest in da je njihova razporeditev skladna s PUP. Ker že iz projektne dokumentacije izhajajo podatki o deležu zelenih površin, faktorju zazidanosti in faktorju izrabe zemljišča, upravni organ meni, da postavljanje izvedencev ni potrebno. Upravni organ je ugotovil tudi, da meja, do katere sme po PUP segati pozidava, s predvideno gradnjo ne bo presežena in zavrnil očitke glede nezagotavljanja minimalnih standardov osončenja.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil (1. točka izreka), zavrnil je tudi njihove stroškovne zahtevke (2. točka izreka) in jim naložil plačilo stroškov pritožbenega postopka v višini 300,12 EUR (3. točka izreka). Uvodoma pojasnjuje določbe Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji – v nadaljevanju ZGO-1) in PUP, ki so bili podlaga za izdajo obravnavanega gradbenega dovoljenja. V obrazložitvi navaja, da je že v predhodno izdani odločbi (s katero je kot pritožbeni organ odločbo, ki je bila izdana 21. 12. 2009, odpravil in zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek) pojasnil, da ni zakonsko določenih dopustnih vrednosti osončenja sosednjih objektov, in da se v praksi uporabljajo le priporočila glede fasadnega odmika in glede minimalnega časa osončenja stanovanjskih prostorov (po t. i. Raymondovem diagramu). Po mnenju drugostopenjskega organa je upravni organ ob upoštevanju predpisov stvarnega prava, sosedskega prava, urbanističnega prava in zdravstvenega prava dolžan presoditi, ali so vplivi bodoče gradnje še v okvirih dovoljenega. Tako so prostorski atributi, ki so neposredno povezani z osončenjem sosednjih objektov: parcelni odmik, lega objektov, najvišja dovoljena višina in najvišji dovoljeni tloris objektov. Zavrnil je očitke glede nedopustne uporabe obvezne razlage tretje alineje 19. člena PUP, saj meni, da z njo predpis ni bil spremenjen ali dopolnjen. Meni, da napuščev obstoječih objektov ni treba upoštevati, ker štejejo odmiki med kapjo višjega objekta in zunanjim zidom (fasado) nižjega objekta. Elaborata, ki so ju tožniki priložili, pa po prepričanju drugostopenjskega organa ne dokazujeta neskladnosti predloženega PGD z določbami PUP. S pojasnilom o vsebini razpredelnice iz lokacijskih podatkov (list št. 0.8) zavrača trditve o preseženi gradbeni meji in o manjših odmikih od sosednjih parcelnih mej v primerjavi z odmiki teh mej od fasade predvidenega objekta. Neutemeljeni naj bi bili tudi pritožbeni ugovori glede (ne)upoštevanja požarnovarstvenih normativov, obveznega 5-metrskega zelenega pasu, ureditve parkirišč in preseganja gabarita naselja ... Drugostopenjski organ poudarja, da so stranski udeleženci v postopku izdaje gradbenega dovoljenja lahko uspešni le s tistimi ugovori, s katerimi zatrjujejo, da nepravilnosti vplivajo na njihove pravno varovane položaje.

Ker je drugostopenjski organ zavrnil pritožbo, je zavrnil tudi zahtevek tožnikov za povrnitev pritožbenih stroškov. Glede na načelo uspeha v tem postopku je pritožnikom, med njimi tudi tožnikom, naložil plačilo stroškov investitorja, kot stranke z nasprotnim interesom, v odmerjeni višini.

Tožniki izpodbijajo gradbeno dovoljenje in odločitev drugostopenjskega organa o stroških pritožbenega postopka (2. in 3. točka izreka odločbe upravnega organa druge stopnje). Navedene odločitve izpodbijajo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolne oziroma nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. Menijo, da je izpodbijana odločitev politična in ne pravna. V tožbi navajajo, da so lastniki stanovanjskih hiš, ki jih bo gradnja tako ogromnega objekta (prostorske dominante) najbolj neposredno in konkretno prizadela, ker presega gabarite kateregakoli objekta v naselju ... in da je zato v nasprotju s 34. členom PUP. Nasprotujejo gradnji tako velikega objekta v neposredni bližini njihovih hiš in skoraj neposredno na mejah njihovih zemljišč. Ugovarjajo minimalnemu odmiku od parcelnih mej, ker je objekt postavljen čez t. i. gradbeno mejo, in minimalnemu odmiku med načrtovanim in že stoječimi objekti v lasti tožnikov. Proti sosednjim parcelam na severu naj sploh ne bi bilo predpisanega zelenega pasu, ki je potreben tako zaradi zadostnega osončenja objektov kot zaradi „vmesne cone za preprečevanje ostalih emisij kot tudi protipožarne varnosti“. Izpodbijana odločitev naj bi bila v nasprotju z materialnim pravom tudi zato, ker temelji na nezakoniti in neustavni Obvezni razlagi tretje alineje 19. člena PUP, saj naj bi bila ta prirejena potrebam pridobitve izpodbijanega gradbenega dovoljenja.

Objekt naj bi jim skoraj v celoti odvzel sončno svetlobo in poslabšal pogoje njihovega bivanja, s tem pa posegel v njihovo pravico do zdravega življenjskega okolja iz 72. člena Ustave in v pravico do zasebne lastnine iz 33. in 67. člena Ustave. Pri odmikih naj ne bi bilo upoštevano dejansko stanje stanovanjskih hiš v lasti tožečih strank, saj naj bi bilo iz slik razvidno, da imajo nekatere hiše fasado tako na prizidkih kot tudi na balkonih. Zato naj bi bili resnični odmiki manjši, posledica pa naj bi bila, da bo tožnikom odvzeta potrebna sončna svetloba, zaradi česar naj bi bilo ogroženo njihovo zdravje in lastninska pravica. Obema upravnima organoma očitajo pristransko vodenje dokaznega postopka, ker tožnikom nista dopustila dokazovanja, da je objekt predimenzioniran in nezadostno načrtovan, ter da ni v skladu z zakonskimi in s podzakonskimi akti ter z Ustavo. Navajajo, da so predložili dve strokovni izvedenski mnenji in sicer oceno osončenja objektov, s katerim so dokazovali nezadostno osončenost zaradi načrtovanega objekta, in elaborat, ki je dokazoval premajhno oddaljenost med objekti in med objekti ter parcelnimi mejami. Kršene naj bi bil tudi določbe ZUP glede dokazovanja, kar naj bi vplivalo na nezakonitost in nepravilnost izpodbijanega gradbenega dovoljenja. Do predlaganih dokazov naj tožena stranka ne bi zavzela niti stališča. Načelo kontradiktornosti naj bi bilo kršeno tudi v pritožbenem postopku, saj so tožniki šele iz odločbe pritožbenega organa izvedeli, da sta investitor in Občine ... po svojih pooblaščencih odgovorila na njihove pritožbene očitke, vsaj glede dejanskega stanja v zvezi z osončenjem, v zvezi s členitvijo objekta ter glede pojma „gabarita naselja ...“. Ker tožniki navedenih odgovorov niso prejeli, se o njih niso mogli izjaviti. S tem naj bi bili kršeni tudi 2., 14. in 22. člen Ustave. Pritožbeni organ naj bi v zvezi s strokovnim mnenjem uporabil novo dejansko stanje, tj. „ničelno stanje osončenja“, ne da bi ga obrazložil. Kršitev pravice do izjave in pravice iz 25. člena Ustave očitajo tožniki pritožbenemu organu tudi glede njegove ocene o nestrokovni obrazložitvi strokovnega mnenja podjetja B. d. o. o., saj med postopkom temu mnenju nestrokovnost ni bila očitana. Po trditvah tožnikov ti očitki ne držijo, ker ga je pripravil strokovnjak, ki je za to usposobljen. Osončenje, na katerega se nanaša to mnenje, je za tožnike bistvenega pomena z vidika zdravega življenjskega okolja. Nepremičnine, v katerih stanujejo, naj bi bile večji del dneva v senci in naj bi zato tudi izgubile najmanj 800.000,00 EUR svoje vrednosti (vsaka po 200.000,00 EUR). Tožena stranka naj ne bi upoštevala niti 75. člena Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/02 – v nadaljevanju SPZ), ki prepoveduje emisije, ki otežujejo uporabo drugih nepremičnin, in 134. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 – v nadaljevanju OZ). Sklicujejo se na pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti Odloka o spremembah in dopolnitvah PUP iz leta 2008 (Uradni vestnik Občine ..., št. 96/08), ki so jo vložili na Ustavno sodišče. Ker investitor na poziv upravnega organa ni predložil primerjave volumna načrtovanega objekta z ostalimi objekti, tožniki menijo, da bi upravni organ moral investitorjevo vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja zavreči; ker je ni, naj bi izdal odločbo, ki se je v tem delu ne da preizkusiti. Absolutno bistveno kršitev pravil postopka tožniki toženi stranki očitajo tudi zato, ker jim upravni organ ni dal možnosti izjave o dokumentih, ki naj bi jih na poziv upravnega organa investitor dostavil po glavni obravnavi (čistopis vodilne mape s povzetkom revizijskega poročila). Glede na navedbe prvostopenjskega upravnega organa tožniki sklepajo, da revizija zadnje vodilne mape ni bila opravljena, spremembe pa naj ne bi bile tako majhne, kot to skuša prikazati investitor. Tudi kulturnovarstveno soglasje naj ne bi bilo izdano za projekt, na katerega se nanaša izpodbijano gradbeno dovoljenje. Po mnenju tožnikov je specifikacija strehe v nasprotju s kulturnovarstvenimi pogoji, umestitev parkirnih mest na spodnji južni strani naj bi posegala v območje parkovnih ureditev, kar je po mnenju tožnikov v nasprotju s PUP, poleg tega naj bi bilo parkirnih mest premalo. Pojasnjujejo, zakaj je načrtovanih premalo parkirnih mest, in menijo, da se bodo zato poslabšale prometne razmere v mestu, kar naj bi vplivalo na življenje okoliških prebivalcev, tj. tudi tožnikov. Projektna dokumentacija naj ne bi bila izdelana v skladu s Pravilnikom o projektni dokumentaciji (Uradni list RS, št. 55/08), saj naj bi manjkal načrt izkopa in osnovne podgradnje za podzemne objekte.

Tožniki izpodbijajo tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka, saj stranke te stroške krijejo le, če so ti stroški potrebni. Interes tožnikov je zakonitost odločbe, če je investitorjev interes drugačen, je nezakonit. Če ima investitor enak interes kot tožniki, pa mora sam nositi stroške postopka. Ker jim niso bile vročene vloge investitorja in Občine ..., tožniki niti ne vedo, kdo ju je zastopal, siceršnji pooblaščenec investitorja pa ni upravičen do odvetniških stroškov, poleg tega ne morejo oceniti, ali so bili stroški zastopanja potrebni. Glede tega naj bi bila odločitev pritožbenega organa neobrazložena.

Tožniki sodišču predlagajo, naj po glavni obravnavi, na kateri naj izvede predlagane dokaze, tožbi ugodi, odpravi izpodbijano gradbeno dovoljenje in 2. ter 3. točko odločbe organa druge stopnje ter izdajo gradbenega dovoljenja zavrne; podrejeno pa naj zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek z ustreznimi napotki; v obeh primerih naj toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

A., d. o. o. kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo poudarja, da izpodbijana odločitev ni politična in da sta oba upravna organa obširno obrazložila svoje stališče v zvezi z ugovori tožnikov, ki se nanašajo na poslabšanje njihovih bivalnih pogojev zaradi nezadostnega osončenja. Meni, da izdaje gradbenega dovoljenja ni mogoče zavrniti zaradi študije osončenja, če je predvidena gradnja skladna s PUP, in dodaja, da je tudi sama predložila analizo v zvezi z osončenjem, ki naj bi pokazala drugačne rezultate, a upravni organ tudi te ni upošteval, saj je očitno štel, da glede na predpise take analize niso relevantne. Ker načrti temeljijo na veljavnih geodetskih posnetkih, meni, da bi morali tožniki, če so menili, da odmiki niso pravilni, zahtevati geodetsko odmero pravega stanja, po taki odmeri pa ugotoviti, ali so objekti tožnikov postavljeni skladno z gradbenimi dovoljenji. Poleg tega so odmiki določeni v izreku izpodbijane odločbe in jih je investitor dolžan spoštovati. Meni, da so tudi drugi očitki o kršitvah pravil postopka neutemeljeni. Pojasnjuje, zakaj v obravnavanem primeru ni bilo treba predložiti podatka o volumnu sosednjih objektov in da je revizija projekta zajela vse dopolnitve do junija 2010. Sprememba projektne dokumentacije pa po mnenju prizadete stranke ni bistvena in ne vpliva na splošno podobo naselja ..., za kar je po PUP potrebno kulturnovarstveno soglasje.

Navaja, da je načrtovani objekt glede gabaritov skladen s 16. in 34. členom PUP. Po mnenju prizadete stranke projekt, ki je bil podlaga za pridobitev gradbenega dovoljenja, upošteva vse zahteve PUP glede zelenega pasu, parkovnih površin, razmerja med zelenimi površinami in parcelo ter glede umeščenosti parkirišč. Upoštevana naj bi bila tudi gradbena meja, ki jo določa grafični del PUP. Načrt izkopa in osnovne podgradnje za podzemne objekte ni obvezni sestavni del projekta za gradbeno dovoljenje za predviden objekt. Meni, da Obvezna razlaga ni nezakonita, merjenje razdalj pa bi se lahko izvedlo na način, kot ga določa obvezna razlaga, tudi če ta ne bi bila sprejeta. Tožbene navedbe o minimalnih odmikih naj bi bile splošne, glede osončenja pa meni, da načrtovana gradnja zadosti strokovnim priporočilom o minimalnem trajanju osončenosti. Poudarja, da je strokovna priporočila upošteval že PUP, saj prav zaradi osončenja določa minimalen odmik novogradnje od obstoječih objektov. Načrtovani objekt naj bi bil tako višinsko kot z minimalnim odmikom v skladu s prostorskimi akti. Meni, da so neutemeljeni tudi tožbeni očitki glede spoštovanja požarnovarnostnih normativov, saj so bistveni odmiki med objekti in ne odmiki med skrajno točko novogradnje in parcelno mejo.

Tožniki v pripravljalni vlogi ponavljajo svoje prepričanje, da gre v obravnavani zadevi za politično odločitev, ker naj bi bila Občina ... tihi investitor. Občina naj bi za potrebe postopka izdaje tega gradbenega dovoljenja sprejela Obvezno razlago. Kot dokaz navajajo prepis dela seje občinskega sveta in prilagajo njen zvočni zapis. Menijo, da je župan Občine ... vplival na delo prvostopenjskega upravnega organa, kar dokazujejo z intervjujem, ki je bil objavljen v lokalnem časopisu oktobra 2009. Trdijo, da je Občina z Obvezno razlago tretje alineje prvega odstavka 19. člena PUP vsebinsko spremenila navedeno določbo PUP, ne da bi javnost pri tej spremembi sodelovala in ne da bi bile izdelane potrebne analize. V zvezi s tem se sklicujejo na odločitve Ustavnega sodišča. Sklicujejo se tudi na načelo materialne resnice in proste presoje dokazov ter na načelo samostojnosti pri odločanju upravnega organa. V zvezi z osončenjem navajajo stališča Ustavnega sodišča in povzemajo, da je standard minimalnega osončenja t. i. Raymondov diagram. Trdijo, da bo načrtovana gradnja navedeni diagram presegla. Menijo, da je raven osončenja določena z navedenim standardom, z določbami 25. člena PUP, z Zakonom o varstvu okolja (14., 15. in 17. člen), s prepovedjo povzročanja prekomernih emisij iz 75. člena SPZ in z določbami Ustave. Vztrajajo pri svojem dokaznem predlogu, to je, da oceno osončenja izdela neodvisni izvedenec ustrezne stroke. Poudarjajo, da gabariti objekta vplivajo na osončenje oziroma na osenčenje objektov in da ne gre le za splošno podobo naselja ... Z drugimi navedbami po vsebini navajajo enako, kot že v tožbi.

Tožba je utemeljena.

Kot je razvidno iz razlogov izpodbijane prvostopenjske odločbe, so tožniki sodelovali v postopku kot stranski udeleženci. Zato sodišče glede na tožbene ugovore uvodoma pojasnjuje, da v skladu s prvim in z drugim odstavkom 43. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji – v nadaljevanju ZUP) oseba vstopi v postopek kot stranski udeleženec zaradi varstva svojih pravnih koristi, ki so neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi. To pomeni, da stranski udeleženec ne more v postopku sodelovati zaradi varstva svojih dejanskih koristi, javnih koristi ali varstva koristi tretjih oseb. Sodišče zato ni presojalo tožbenih ugovorov, ki se ne nanašajo na pravno varovan položaj tožnikov. To pa so vsi tožbeni ugovori razen tistih, ki se nanašajo na odmike od njihovih objektov in na višino načrtovanega objekta, kolikor ta lahko vpliva na osončenje. Tožniki namreč višini načrtovanega objekta ne morejo ugovarjati, če ta v njihov pravni položaj ne posega. Enako velja za ustreznost volumna načrtovanega objekta. Preostali ugovori tožnikov se namreč po svoji vsebini nanašajo na okoliščine, katere so dolžni, v skladu z določbami ZGO-1, v projektnih rešitvah upoštevati projektanti in drugi strokovnjaki, ki sodelujejo pri načrtovanju konkretne gradnje in se v ničemer ne nanašajo na pravne koristi tožnikov; oziroma jih je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja pristojni organ dolžan preveriti v javnem interesu. Tudi revizija projektov za zahtevne objekte je predpisana v javnem interesu. Enako velja glede tožbenih navedb o pomanjkljivosti projektne dokumentacije.

Predmet tožbe je odločitev o izdaji gradbenega dovoljenja za gradnjo stavbe, ki naj bi bila nova prostorska dominanta v naselju ..., to je Doma starejših občanov ... Ni sporno, da se predvidena gradnja nahaja v območju prostorske enote MO-DZ 58, in da je tovrstna gradnja skladna z 8. in 9. členom PUP.

Tožniki v tožbi zatrjujejo nezakonitost in neustavnost PUP in Obvezne razlage, hkrati pa trdijo, da načrtovani objekt ni skladen z določbami PUP, zakoni in Ustavo, gradnji pa nasprotujejo predvsem zato, ker naj bi jim prekomerno odvzela sončno svetlobo. Vložili so tudi pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti sprememb 34. člena PUP, ki so bile uveljavljene z Odlokom o spremembah in dopolnitvah PUP iz leta 2008 in 19. člena PUP, v delu, ki se nanaša na obvezno razlago, vendar je Ustavno sodišče njihovo pobudo zavrglo, ker še niso izkazali, da navedeni predpis neposredno posega v njihove pravice, pravne interese oziroma v njihov pravni položaj, saj še niso izčrpali pravnih sredstev v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za nameravano gradnjo.

Ustavno sodišče je v zvezi z zmanjšanjem osončenja obstoječih objektov zaradi načrtovane novogradnje že v sklepu št. U-I-238/00 z dne 3. 7. 2000 pojasnilo, da se pravica do zdravega okolja varuje s standardi, ki veljajo za posege v prostor, in s standardi oziroma z normami, ki zagotavljajo, da ne pride do takšnih vplivov na okolje, ki bi bili tako prekomerni, da bi ogrožali zdravje ljudi. Ljudje, ki živijo v določeni krajevno povezani skupnosti, morajo nujno trpeti tudi nekatere neprijetnosti, ki so neogibno potrebne zaradi življenja v taki skupnosti. Do škodljivih posegov v okolje bi lahko prišlo le v primeru, če bi šlo pri omenjenih vplivih za čezmerne obremenitve okolja, ki bi presegale predpisane mejne vrednosti ali okvire dovoljenih posegov v okolje.

V tem primeru se to zagotavlja z gabariti in odmiki, določenimi s PUP. Po 16. členu PUP višina slemena (objekta) ne sme presegati najvišjega objekta v okolici. Posebne določbe za gradnjo v navedeni prostorski enoti ureja leta 2008 spremenjeni del 34. člena PUP, odmiki novozgrajenih objektov pa so urejeni z 19. členom PUP. Tako je po 34. členu PUP dovoljena gradnja objekta višinskih gabaritov K+P+2N, pozidava območja MO-DZ 58 ne sme presegati gabarita naselja ..., z volumni in oblikovanjem pa mora biti prilagojena splošni podobi naselja ... Z 19. členom PUP določa minimalne odmike novozgrajenih objektov. Tako med drugim z drugo alinejo določa minimalni odmik vsaj 4,0 m od meje sosednje parcele (manjši odmik je možen ob soglasju lastnika sosednje parcele), s tretjo alinejo pa določa, da morajo biti odmiki med objekti enaki višini kapi višjega objekta, če pa predvideni objekt leži južno, jugovzhodno ali jugozahodno od obstoječega objekta, pa mora biti ta odmik zaradi osončenja 1,5 višine kapi predvidenega objekta. Pri tem se po Obvezni razlagi kot odmiki med objekti štejejo odmiki med kapjo višjega objekta in zunanjim zidom (fasado) nižjega objekta, kap objekta pa je najnižja točka strešine objekta; kot kap objekta se v primeru, če leži objekt južno, jugovzhodno ali jugozahodno od obstoječega objekta, štejejo tudi vsi horizontalni lomi strešine, ki presegajo polovico celotne horizontalne dolžine najnižje kapi te strešine.

Sodišče zavrača tožbene trditve, da navedena Obvezna razlaga presega vsebino tretje alineje 19. člena PUP. Iz tretje alineje 19. člena PUP jasno izhaja, da je odmik 1,5 višine kapi predvidenega objekta določen zaradi osončenja in da je kot izhodišče za določitev odmika predvidenega objekta od obstoječega določena višina kapi predvidenega objekta. Kap pa je rob strehe, ki po naravi stvari še vpliva na osenčenje, če streha nima horizontalnih lomov. Kako daleč seže vpliv roba strehe, je geometrijsko odvisno od višine kapi oziroma od horizontalnega loma strešine. Neupoštevanje horizontalnega loma strešine bi namreč lahko pomenilo, da odmiki med objekti ne bi bili odvisni od gabaritov, temveč od poljubnega oblikovanja in prilagajanja strešine. Da se kot odmiki od objektov štejejo odmiki med kapjo oziroma med horizontalnim lomom strešine in zunanjim zidom (fasado) nižjega objekta, torej po naravi stvari izhaja iz navedene določbe PUP.

Iz vseh navedenih določb pa jasno izhaja, da so postavljeni pogoji novogradnje, ki opredeljujejo višino in odmike tisti okvir, ki je določen za zagotavljanje, da predvidena gradnja obstoječih objektov ne bo osenčila prekomerno. Zato je treba najprej presoditi, ali so bile pri izdaji izpodbijanega gradbenega dovoljenja te določbe PUP spoštovane.

Izpodbijana odločba določa etažnost stavbe K (delno) +P + N1 + N2, pri čemer je kota N2 + 6,60 m, kota slemena strehe pa 14,25 m (točka III. 2. izreka izpodbijane odločbe). V točki III. 3. izreka je med drugim določeno, da ima objekt mansardno streho z naklonom strešin 60º in 29º. Upravni organ ugotavlja, da je mansardna streha s takima naklonoma strešin dopustna na tem območju. Iz podatka o naklonih strešin in iz PGD, ki je sestavni del izpodbijanega gradbenega dovoljenja, pa je razvidno, da ima objekt horizontalne lome strešine. Iz PGD je razvidno tudi, da je načrtovan horizontalni lom strešine nad drugo etažo, ki je na koti + 6,60 m. Pri obrazložitvi spoštovanja tretje alineje 19. člena PUP pa upravni organ ugotavlja, da je višina kapi predvidenega objekta 6,20 m in da zato zahtevani odmik 1,5 te višine znaša 9,30 m. Iz navedenega izhaja, da ima v obravnavanem primeru streha horizontalen lom in da ga toženka ni upoštevala pri določitvi odmika zaradi zagotavljanja osončenja. Lom strešine pa je odločilen, če objekt leži južno, jugovzhodno ali jugozahodno od obstoječega objekta in če presega polovico celotne horizontalne dolžine najnižje kapi te strešine (četrti odstavek 1. člena Obvezne razlage). Kot je bilo že prej povedano, je upoštevanje horizontalnega loma strešine tako v funkciji zagotavljanja gabaritov predvidenega objekta kot tudi določanja minimalnih odmikov od obstoječih objektov, s čimer se preprečujejo njihovo prekomerno osenčenje.

Kot izhaja iz projekta, načrtovani objekt leži južno, jugovzhodno ali jugozahodno od nekaterih obstoječih objektov, in je zato tudi upravni organ pri določanju odmika upošteval določbo o 1,5 višini kapi predvidenega objekta. Zato bi moral ugotoviti, ali lom strešine ne presega polovice celotne horizontalne dolžine najnižje kapi te strešine, česar ni storil. Zakaj tega ni ugotavljal, pa v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedel, zato sodišče ne more preizkusiti bistvene okoliščine, ki vpliva na osončenje. Tudi iz odgovora na tožbo prizadete stranke ni razvidno, zakaj ni bil upoštevan lom strešine pri določanju minimalnega odmika od obstoječih objektov zaradi osončenja. To pomeni, da sodišče ne more preizkusiti, ali so odmiki v izpodbijani odločbi določeni v skladu s tretjo alinejo 19. člena PUP. Zato, dokler ne bo ugotovljeno, ali je horizontalni lom strešine v obravnavanem primeru odločilen in če je odločilen, kakšna je njegova višina, ni mogoče preizkusiti, ali je tožnikom zagotovljeno osončenje v skladu s predpisi. To pomeni, da so tudi tožbene trditve o neustavnosti določb PUP preuranjene.

Po presoji sodišča je torej upravni organ zaradi napačne uporabe materialnega prava (tretje alineje 19. člena PUP) nepopolno ugotovil dejansko stanje. Zato je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrniti prvostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek, v katerem je upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede upoštevanja horizontalnega loma strešine (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Ker je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti v ponoven postopek že iz navedenega razloga, sodišče ni presojalo očitkov o absolutnih bistvenih kršitvah postopka, v katerem je bila izdana odločitev, ki jo je sodišče odpravilo. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker gre za vprašanje pravilne uporabe določb PUP in predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev sodišča. Ker je sodišče izpodbijano odločitev organa prve stopnje odpravilo, bo moral upravni organ ponovno odločati tudi o stroških upravnega postopka. Zato je sodišče glede na tožbeni predlog odpravilo le odločitev o stroških pritožbenega postopka, s katero je bilo tožnikom že naloženo povračilo pritožbenih stroškov investitorja v višini 300,12 EUR (3. točka izreka odločbe organa druge stopnje).

K 2. in 3. točki izreka Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, so tožniki v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičeni do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju Pravilnik). Zato prizadeta stranka ni upravičena do povračila stroškov, nastalih v tem upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnike pa je v postopku zastopal odvetnik, se jim priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).