Jedro

Vozniško dovoljenje je kot javna listina kazenskopravno zaščiteno pred vsakim nepooblaščenim posegom v uradno vpisane podatke ne glede na to, ali še predstavljajo podlago za izvajanje določenih omejitev ali sankcij ali ne. Zato je obsojenec s tem, ko je z radiranjem v rubriki "varstveni ukrepi" izbrisal prepoved vožnje motornega vozila za določen čas, čeprav je prepoved že potekla, storil kaznivo dejanje po 3. odstavku 256. člena KZ.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega Z.O. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojeni Z.O. je dolžan plačati kot stroške postopka s tem izrednim pravnim sredstvom povprečnino v znesku 80.000,00 (osemdeset tisoč) SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kranju je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojenega Z.O. za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. in 1. odstavku 256. člena KZ in mu z uporabo omilitvenih določil 2. točke 42. člena in 4. točke 43. člena KZ izreklo denarno kazen 28 dnevnih zneskov, to je 79.800,00 SIT, plačljivih v roku dveh mesecev. Obsojencu je bilo odvzeto prenarejeno vozniško dovoljenje. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa so bili obsojencu naloženi v plačilo stroški postopka in sicer 40.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče z uvodoma navedeno sodbo pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter mu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka in sicer povprečnino v znesku 50.000,00 SIT.

Obsojenčev zagovornik je 11.08.2000 priporočeno po pošti vložil na Okrajno sodišče v Kranju zahtevo za varstvo zakonitosti zoper uvodoma navedeni sodbi prvostopnega in pritožbenega sodišča iz razlogov 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi vložnika za varstvo zakonitosti ugodi tako, da obe izpodbijani sodbi spremeni in obsojenca oprosti očitanega kaznivega dejanja.

Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti vložnika meni, da ta ni utemeljena. Predmet varstva po 3. odstavku 256. člena KZ je javna listina in njena uporaba v pravnem prometu. S to listino se ne razume samo listina kot papir, ampak tudi vsebina listine. S svojim dejanjem, torej ko je obsojeni lastnoročno izbrisal vpis varstvenega ukrepa prepovedi vožnje motornih vozil, ki je bil zapisan v vozniškem dovoljenju, je posegel v vsebino listine, saj je predrugačil njeno sporočilnost ter takšno kasneje uporabil kot pravo. Pri tem je povsem nepomembno, da izbrisani ukrep prepovedi vožnje motornega vozila ni več veljal, saj javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Ta dokaz resničnosti pa je obsojeni s svojim dejanjem spremenil in tako povzročil, da je listina dokazovala nekaj, kar ni bilo res.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z uvodoma navedeno napadeno prvostopno sodbo je bil obsojenec spoznan za krivega, da je predrugačeno javno listino uporabil kot pravo, s tem da je 03.06.1998 uslužbenki Upravne enote K. zaradi vpisa varstvenega ukrepa v vozniško dovoljenje predložil svoje vozniško dovoljenje, v katerem je bila v točno neugotovljenih krajevnih in časovnih okoliščinah pred tem z radiranjem na zadnji strani dovoljenja v rubriki "varstveni ukrepi" izbrisana prepoved vožnje motornih vozil za čas od 05.04.1993 do 05.05.1993. Vložnik je mnenja, da sta tako sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče zavzeli napačno pravno stališče, ki je nasprotno tudi sodni praksi, ko sta svoje stališče obrazložili, da vpis prepovedi vožnje motornih vozil v vozniško dovoljenje nedvomno predstavlja pravno pomembno dejstvo, ki dokazuje, da je bil vozniku izrečen naveden ukrep in nikoli ne izgubi na pomenu, četudi vpis časovno ni več aktualen. Po vložniku gre za vprašanje, ali predstavlja prenehan ukrep prepovedi vožnje motornih vozil sestavino javne listine, ki ima enak pomen kot ostala dejstva, navedena v javni listini. Ugovor o pravni pomembnosti oziroma nepomembnosti izbrisa vpisanega varstvenega ukrepa prepovedi vožnje v vozniškem dovoljenju je vložnik uveljavljal že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Prvostopno sodišče je ugovor zavrnilo z ugotovitvijo, da je uporaba predrugačene listine podana, ko jo storilec na kakršenkoli način spravi v promet, v katerem pride do izraza njena pravna pomembnost, ko se takšna listina predloži bodisi drugi osebi bodisi pristojnemu organu zaradi dokaza nekega dejstva. Pri tem okoliščina, da izbrisani ukrep ni bil več časovno aktualen, za zadevo ni relevantna. Obsojenec je namreč s predložitvijo vozniškega dovoljenja dokazoval, da je to v celoti verodostojno, kar pa ni bilo res. Uporaba predrugačenega dokumenta (z izbrisom uradnega podatka) ni dopustna, kar velja za vozniško dovoljenje kot javno listino v smislu veljavnih predpisov. Izkazovanje s predrugačenim, to je neverodostojnim dokumentom pomeni, da je šlo za uporabo predrugačene javne listine v smislu očitanega kaznivega dejanja, kar je skladno tudi s sodno prakso.

Pritožbeno sodišče v razlogih napadene sodbe skladno s stališčem sodišča prve stopnje ugotavlja, da je samovoljna sprememba vsebine javne listine in uporaba takšne ponarejene listine v vsakem primeru nedopustna z dostavkom, da vpis prepovedi vožnje motornega vozila v vozniško dovoljenje predstavlja pravno pomembno dejstvo, ki dokazuje, da je bil vozniku izrečen varnostni (varstveni) ukrep, ki v smislu definicije javne listine nikoli ne izgubi na pomenu, čeprav je že potekel. Vrhovno sodišče ocenjuje, da so vložnikova izvajanja v zahtevi za varstvo zakonitosti nesprejemljiva, ko zatrjuje, da je kaznivo dejanje po 3. odstavku 256. člena KZ podano le v primeru, ko gre za predložitev predrugačene prave javne listine s podatki, ki so še pomembni za veljavnost vpisanih omejitev. Javne listine z neupravičeno spremenjenimi podatki, ki se nanašajo na prenehane kazenske sankcije, po vložniku, naj ne bi bile deležne kazenskopravnega varstva. Tako prvostopno sodišče kot tudi pritožbeno sodišče sta pravilno uporabili kazenski zakon, ko sta ugotovili, da je vozniško dovoljenje kot javna listina kazenskopravno zaščiteno pred vsakim nepooblaščenim posegom v uradno vpisane podatke ne glede na to, ali še predstavljajo podlago za izvajanje določenih omejitev oziroma sankcij. Vozniško dovoljenje kot javna listina je kazenskopravno zavarovano pred nepooblaščenimi posegi, pri čemer je dejanski stan očitanega kaznivega dejanja podan tudi, če je predrugačeno vozniško dovoljenje v pravnem prometu uporabljeno kot pravo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v obeh uvodoma navedenih napadenih sodbah kazenski zakon pravilno uporabljen, zato vložnik s svojo zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogel imeti uspeha.

Vrhovno sodišče je potem, ko je ugotovilo, da očitana kršitev kazenskega zakona ni podana, zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na 1. odstavku 95. člena v zvezi z 98.a) členom ZKP.