Jedro

Toženec bi glede na prometno situacijo in okoliščine nesreče lahko opazil, da je povzročil kritično situacijo ter da se je zaradi tega za njim po končanem prehitevanju zgodila prometna nezgoda, kar pomeni da je vedel oziroma bi moral vedeti, da je povzročil prometno nezgodo, pa je kljub temu zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju. S tem niso podani razlogi, ki bi izključevali toženčevo krivdo za pobeg s kraja nesreče, s tem pa tudi ne razlogi, ki bi ga rešili izgube zavarovalnih pravic.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo tožencu naložilo, da je dolžan tožeči stranki plačati znesek 8.345,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 25. 2. 2005 do prenehanja obveznosti. V preostalem delu, to je za zakonske obresti od zneska 8.345,85 EUR od 8. 10. 2003 do 24. 2. 2005, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je naložilo, da je dolžan povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 2.633,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec se proti sodbi pritožuje zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da s svojim ravnanjem ni izpolnil situacije iz 7. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Ni zapustil kraja dogodka, ker na kraju dogodka sploh ni bil. Dogodki, ki so povzročili plačilo odškodnine (trčenje), so se odvijali za tožencem. V postopku je zatrjeval, da ni vedel, da se je v območju za njim zgodila prometna nezgoda. Meni, da tožeča stranka v postopku tega ni dokazala, kar je razlog za zavrnitev zahtevka, hkrati pa je sam dokazal, da niti ni imel možnosti videti, da se je za njim zgodila nezgoda. Sodišče tistih dejstev, ki so bila v prid toženi stranki, ni upoštevalo, v tem delu je izpovedbe prič ocenilo kot neverodostojne, kot verodostojne izpovedbe pa je upoštevalo tiste, ki za toženca niso bile ugodne v smislu dokazovanja, da ni imel možnosti videti nezgode. V tem kontekstu je sodišče ocenilo izpovedbe prič A. D. ter M.D.. Izvedenec je tiste izpovedbe, ki se niso skladale z njegovo konstrukcijo dogodka, označil kot neverodostojne oziroma malo verjetne, tudi sicer pa je dejstvo, da je toženec lahko videl trčenje, označil zgolj s stopnjo verjetnosti, kar pa ni dovolj za ugoditev zahtevku. Izvedenec ni upošteval izpovedb vseh prič, mnenja pa tudi ni izdelal na podlagi eksaktnih podatkov, ampak na podlagi predvidevanja. Na podlagi takšnih ugibanj in neugotovitev je sodišče izdalo sodbo. Toženec je dokazal, da ni imel možnosti videti nezgode za seboj, saj so mu pogled zastirala številna vozila, ki so se znašla v vidnem polju med njim in krajem nezgode, in to v obeh smereh. Podrejeno vztraja, da je določilo splošnih pogojev v obravnavani točki ob upoštevanju konkretne situacije nično.

3. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem ugotavlja, da so trditve tožene stranke protispisne, neutemeljene in pravno zmotne ter predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je kot materialnopravno podlago tožbenega zahtevka pravilno uporabilo tako določbo 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu - ZOZP, ki je veljala v času sklenitve pogodbe, kot tudi pogodbena določila zavarovalne pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, sklenjene med tožečo stranko in M.N., katere del so tudi splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-03 (v nadaljevanju Splošni pogoji). Tožnica se je z zavarovalno pogodbo zavezala povrniti škodo, ki je posledica uveljavljanja odškodninskih zahtevkov in je nastala pri uporabi in posesti zavarovančevega vozila. Vendar zavarovanec oziroma enako odgovorna oseba nista prosta svojih obveznosti do zavarovalnice v primeru kršitve zavarovalne pogodbe oziroma ravnanj, ki jih opredeljujejo zavarovalni pogoji ter zakon (7. člen ZOZP). V takem primeru ima zavarovalnica pravico uveljavljati povračilo oškodovancem izplačanih zneskov od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe. Do izgube pravic iz zavarovalne pogodbe pride med ostalim tudi v primeru, če voznik po nesreči zapusti kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju, kot je določeno v 7. točki tretjega odstavka 7. člena ZOZP, enako tudi v 7. točki prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec zaradi nevarnega prehitevanja v škarje povzročil prometno nezgodo dne 14. 8. 2003 na cesti v smeri Litije proti Ljubljani, zaradi česar je prišlo do trčenja treh osebnih vozil. Toženec v pritožbi ne oporeka ugotovitvi, da je kriv za prometno nezgodo, pač pa nadaljnji ugotovitvi, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da je povzročil prometno nezgodo, pa je kljub temu zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje presoji sodišča prve stopnje, da niso podani razlogi, ki bi izključevali toženčevo krivdo za pobeg s kraja nesreče, s tem pa tudi ne razlogi, ki bi ga rešili izgube zavarovalnih pravic. Takšen zaključek je sodišče napravilo na podlagi skrbne dokazne ocene, v kateri je izčrpno analiziralo vse izvedene dokaze, tako izpovedi prič (udeležencev nezgode in ostalih očividcev), kot tudi policijske zapisnike in ostale listine v spisu ter ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke. Toženec sicer vztraja pri trditvi, da ni vedel, da se je v območju za njim zgodila prometna nezgoda, čemur pa prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni sledilo glede na vse ugotovljene okoliščine prometne nesreče (večkratno trčenje vozil) ter konfiguracijo terena. Enako neprepričljivo je toženčevo pojasnilo sodišču, zakaj se tudi potem, ko ga je 3 – 4 kilometre od kraja nesreče ravno zato ustavil eden od očividcev, ni hotel vrniti. Dejstvo, da je toženec glede na prometno situacijo in okoliščine nesreče lahko opazil, da je povzročil kritično situacijo ter da se je zaradi tega za njim po končanem prehitevanju zgodila prometna nezgoda, je sodišče prve stopnje ugotavljalo na podlagi izpovedb očividcev ter z izvedencem cestnoprometne stroke. Pritožbeni očitki o selektivnem upoštevanju izpovedi prič A.D. in M.D. niso utemeljeni, saj je sodišče razumno obrazložilo, zakaj v določenih delih izpovedbam obeh prič ni moglo slediti. Izvedenec je mnenje izdelal na podlagi razpoložljivih podatkov o poteku nezgode ter po opravljenem ogledu kraja dogodka in opravljenih meritvah ter mnenje dopolnil s pojasnilom dodatnih okoliščin glede na pripombe toženca. Kljub pritožbenim očitkom ni nobenih razlogov, ki bi potrjevali namige o neverodostojnosti oziroma nestrokovnosti izvedenskega mnenja.

7. Pritožnik podrejeno uveljavlja, da je določilo Splošnih pogojev, ki ga je uporabilo prvostopenjsko sodišče, nično na podlagi določil OZ. Izčrpnim pojasnilom prvostopenjskega sodišča o tem ugovoru ni kaj dodati, zato se pritožbeno sodišče na razloge sodbe v tem delu v celoti sklicuje.

8. Ker niso podani pritožbeni razlogi, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo nobene po uradni dolžnosti upoštevne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

9. O stroških pritožbenega postopka je odločalo na podlagi 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Tožena stranka sama krije svoje stroške neuspele pritožbe, tožeča stranka pa stroške odgovora na pritožbo, ker ta glede na vsebino ni bil potreben strošek postopka.