Jedro

V tem postopku tožnica terja plačilo iste obveznosti iz naslova njegovega solidarnega poroštva.

Z vložitvijo predloga za izvršbo zoper glavnega dolžnika 25. 2. 2011 je bilo zastaranje terjatve pretrgano tudi nasproti poroku - tožencu. Sodišče je dovolilo izvršbo s sklepom o izvršbi, ki je postal pravnomočen 23. 3. 2011. Z dne 23. 10. 2012 pravnomočnim sklepom pa je bil izvršilni postopek ustavljen. To pomeni, da je zastaranje začelo znova teči 24. 10. 2012. Do vložitve predloga za izvršbo zoper toženca 27. 2. 2015 torej ni potekel ne 10 letni zastaralni rok, ki velja za judikatno terjatev, niti splošni 3 letni zastaralni rok.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da se glasi: „I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 21461/2015 z 2. 3. 2015 ostane v veljavi v 1. odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki glavnico v znesku 16.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2015 do plačila, solidarno z obveznostjo B., d.o.o., iz pravnomočnega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 27065/2011 z dne 4. 3. 2011 (odločitev o predlogu pod zaporedno številko 4), in v 3. odstavku izreka, po katerem je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki izvršilne stroške v znesku 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

II. V preostalem delu se citirani sklep o izvršbi v 1. odstavku izreka razveljavi in se v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 525,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišče prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 21461/2015 z 2. 3. 2015 obdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka za glavnico v znesku 16.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2015 dalje in v tretjem odstavku izreka za 74,00 EUR izvršilnih stroškov (I. točka izreka). V preostalem delu je citirani sklep o izvršbi v prvem odstavku razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožencu je naložilo plačilo 555,00 EUR pravdnih stroškov tožnici (III. točka izreka).

2. Toženec v pravočasni pritožbi zoper I. in III. točko izreka sodbe nasprotuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da je bilo zastaranje vtoževane terjatve pretrgano 25. 2. 2011 z vložitvijo predloga za izvršbo zoper glavnega dolžnika VL 27065/2011. Kot bistveno navaja, da se izvršilni postopek ni nanašal na terjatev, ki jo tožnica vtožuje v obravnavani pravdi. V izvršilnem postopku je namreč tožnica kot podlago terjatve navedla zaprti N. poslovni račun. To pomeni, da je zahtevala plačilo terjatve na podlagi pogodbe o odprtju in vodenju računa (in ne na podlagi pogodbe za klasični limit). Poudarja, da pri pravnomočno končanih postopkih verodostojna listina (njena oznaka) predstavlja podlago za zaključek o pravni in dejanski podlagi terjatve. Zato tožnica v tem postopku ne more dokazovati drugačnega temelja terjatve kot izhaja iz sklepa o izvršbi. Pojasnjuje, da bi odločanje sodišča o vsebini terjatve, na katero se nanaša sklep o izvršbi, predstavljal poseg v pravnomočnost (kršitev prepovedi odločanja o isti stvari). Pravnomočen namreč ni le izrek sklepa o izvršbi, saj se tožbeni zahtevek konkretizira z upoštevanjem obrazložitve. Nadalje nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da listina 3. popisni list (A19) predstavlja verodostojno listino, na podlagi katere je tožnica vložila predlog za izvršbo. Ta zaključek je v nasprotju z vsebino listine, zato je podana kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ker se sodišče ni opredelilo do ugovora toženca, da omenjena listina glede na naziv, datum izdaje in zapadlosti, ne predstavlja verodostojne listine za vložitev predloga za izvršbo, oziroma do ugovora, da je tožnica v izvršilnem postopku navajala drugo podlago terjatve, je zagrešilo kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj lahko tožnica dokazuje drugačno vsebino predloga za izvršbo kljub zahtevani skrbnosti profesionalnih finančnih institucij. Prav tako ni upoštevalo navedb toženca, da bi negativno stanje 16.000,00 EUR lahko nastalo na drugi pravni podlagi, čeprav je v 6. točki vloge s 26. 2. 2016 navedel terjatve, ki bi ga lahko povzročile. Po mnenju pritožnika zgolj določila pogodbe niso dokaz, da stanje ni bilo negativno. Opozarja, da je tožnica vtoževala več kot 16.000,00 EUR, čeprav takšno negativno stanje ni mogoče. Izpodbija tudi stroškovno odločitev. Meni, da tožnica ni izkazala 20,00 EUR materialnih stroškov in 10,00 EUR poštnih stroškov. Predlaga spremembo sodbe v izpodbijanem delu in zavrnitev tožbenega zahtevka oziroma podredno njeno razveljavitev v tem delu ter vrnitev zadeve v novo sojenje.

3. Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da izpodbijana sodba ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj vsebuje pregledne in razumljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, ki si med seboj ne nasprotujejo. Ob tem velja poudariti, da se sodišče ni dolžno opredeliti do očitno neutemeljenih ali nerelevantnih navedb stranke(1). Prav tako ni nujno, da je odgovor na navedbe stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb iz obrazložitve razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in jih obravnavalo.

6. Tožnica je s predlogom za izvršbo 27. 2. 2015 zahtevala plačilo 16.828,05 EUR od toženca, ki je bil porok za obveznosti po Pogodbi za klasični limit. Toženec je ugovarjal, da je terjatev zastarala in nasprotoval njeni višini v znesku, ki presega 16.000,00 EUR.

7. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je tožnica z družbo B., d. o. o., (katere zakoniti zastopnik je bil toženec) sklenila Pogodbo o odprtju in vodenju poslovnega računa št. 000 in Pogodbo za klasični limit na poslovnem računu, reg. št. ..., s katero je (na prošnjo imetnika računa) odobrila prekoračitvev pozitivnega stanja v višini 16.000,00 EUR za obdobje od 18. 3. 2009 do 11. 9. 2009. Imetnik računa (glavni dolžnik) se je zavezal, da bo po poteku roka veljavnosti limita imel stanje na poslovnem računu 0,00 EUR (II. člen). Za zavarovanje te obveznosti je predložil poroštveno izjavo toženca kot poroka in plačnika (na prvi poziv). Zoper glavnega dolžnika je tožnica 25. 2. 2011 vložila predlog za izvršbo (za terjatev po zaprtem N. poslovnem računu v znesku 16.928,29 EUR). Sodišče je dovolilo izvršbo s sklepom VL 27065/2011 s 4. 3. 2011, ki je postal pravnomočen 23. 3. 2011. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožnica v izvršilnem postopku zoper glavnega dolžnika terjala izpolnitev iste obveznosti, kot jo vtožuje v tem postopku. S tem je bilo pretrgano zastaranje terjatve (365. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), ki učinkuje tudi nasproti tožencu kot poroku (tretji odstavek 1034. člena OZ). Pretrgano zastaranje je začelo znova teči 23. 10. 2012 (oziroma 24. 10. 2012), ko je sklep o ustavitvi izvršilnega postopka postal pravnomočen (peti odstavek 369. člena OZ)(2). Zastaralni rok se tako do vložitve predloga za izvršbo zoper toženca dne 27. 2. 2015 še ni iztekel. 8. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom prvostopenjskega, da je tožnica v izvršilnem postopku zoper glavnega dolžnika vtoževala isto terjatev kot v tem postopku, tj. terjatev na podlagi Pogodbe za klasični limit. Iz zap. št. 4 predloga za izvršbo zoper glavnega dolžnika izhaja, da je tožnica kot oznako verodostojne listine navedla „izpisek iz poslovnih knjig za terjatev po zaprtem N. poslovnem računu“. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da po Pogodbi o odprtju in vodenju poslovnega računa negativno stanje v višini - 16.000,00 EUR ni bilo dovoljeno. Po prvem odstavku 5. člena pogodbe namreč banka imetniku nalog vrne, če za njegovo izvršitev na računu ni zadostnega razpoložljivega dobroimetja ali zadostnih sredstev (v mejah po pogodbi o dovoljenem negativnem stanju na računu). Banka pa lahko odobri negativno stanje na podlagi posebej sklenjene pogodbe (2. člen pogodbe). Pritožbeno sodišče tako pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je šele pogodba o limitu dovoljevala prekoračitev pozitivnega stanja na računu. Dolžnik torej negativnega stanja ni mogel imeti zgolj na podlagi pogodbe o poslovnem računu, saj bi banka nalog vrnila imetniku, če ne bi imel razpoložljivega dobroimetja. Drugačne odločitve pritožnik ne more doseči z navedbami, da bi negativno stanje lahko nastalo na podlagi terjatev, navedenih v 6. točki njegove pripravljalne vloge 26. 2. 2016. Na tožencu je bilo namreč trditveno in dokazno breme glede podlage, ki bi negativno stanje dovoljevala (in ne glede terjatev, ki bi negativno stanje lahko povzročile). Temu ni zadostil. 9. Pritožba prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi zaključka, da je bil 3. popisni list (A19)(3) podlaga predlogu za izvršbo zoper glavnega dolžnika. Protispisnost je napaka tehnične narave. Podana je, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki in prepisi. Iz pritožbenih navedb, s katerimi toženec utemeljuje navedeno kršitev, izhaja, da gre v resnici za grajo ugotovljenega dejanskega stanja glede identitete vtoževanih terjatev. Da je bila citirana listina podlaga vloženemu predlogu za izvršbo, potrjuje že njena vsebina, saj je namenjena prijavi terjatve po zaprtem ... poslovnem računu v znesku 16.928,29 EUR v sodno izterjavo zoper glavnega dolžnika. Ne držijo torej pritožbeni očitki, da se citirana listina po nazivu razlikuje od predloga za izvršbo z drugačnim datumom zapadlosti in izdaje. Tako predlog za izvršbo kot citirana listina se namreč nanašata na izterjavo „terjatve po zaprtem ... računu“ v enakem znesku, z zapadlostjo 18. 2. 2010 oziroma 19. 2. 2010, pri čemer je bil 3. popisni list izdelan 2. 3. 2010, torej 11 mesecev pred vložitvijo predloga za izvršbo.

10. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da tožnica v pravdnem postopku ne sme dokazovati podlage terjatve, ki jo je terjala v izvršilnem postopku zoper glavnega dolžnika. Pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da gre za sporno dejstvo, od ugotovitve katerega je bil odvisen zaključek glede zastaranja terjatve oziroma pretrganja zastaranja. Ugotovilo je, da je bil predlog za izvršbo VL 27065/2011 pod zaporedno številko 4 vložen zoper glavnega dolžnika iz naslova Pogodbe o limitu. V tem postopku tožnica terja plačilo iste obveznosti iz naslova njegovega solidarnega poroštva (tretji odstavek 1019. člena OZ).

11. Ob povedanem je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da vtoževana terjatev ni zastarala. Z vložitvijo predloga za izvršbo zoper glavnega dolžnika 25. 2. 2011 je bilo zastaranje terjatve pretrgano tudi nasproti poroku - tožencu (tretji odstavek 1034. člen OZ v zvezi s 365. členom OZ). Sodišče je dovolilo izvršbo s sklepom o izvršbi, ki je postal pravnomočen 23. 3. 2011. Z dne 23. 10. 2012 pravnomočnim sklepom pa je bil izvršilni postopek ustavljen. To pomeni, da je zastaranje začelo znova teči 24. 10. 2012 (peti odstavek 369. člena OZ). Do vložitve predloga za izvršbo zoper toženca 27. 2. 2015 torej ni potekel ne 10 letni zastaralni rok, ki velja za judikatno terjatev (356. člen OZ), niti splošni 3 letni zastaralni rok (za gospodarske pogodbe po prvem odstavku 349. člena OZ).

12. Glede na dejansko ugotovitev, da se je toženec zavezal kot porok in plačnik za obveznost, ki je predmet tega postopka in da je bilo glavnemu dolžniku njeno plačilo že naloženo s pravnomočno odločitvijo, je bilo treba ob pravilni uporabi materialnega prava delno ugoditi pritožbi, tako da se tožencu naloži plačilo obveznosti solidarno z obveznostjo glavnega dolžnika (prvi odstavek 395. in prvi odstavek 407. člena Obligacijskega zakonika).

13. Pritožba utemeljeno graja stroškovno odločitev. Tožnica 20,00 EUR materialnih in 10,00 EUR poštnih stroškov ni opredeljeno navedla - ni jih specificirala po vrsti in višini. Ker tožnica stroškov ni opredelila (ni pojasnila, kaj naj bi zahtevani stroški predstavljali in na kakšni podlagi jih zahteva), njihova odmera ni bila mogoča (prvi odstavek 163. in drugi odstavek 155. člena ZPP).

14. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP se je pritožbeno sodišče opredelilo le do navedb pritožnika, ki so odločilnega pomena. Ni torej odgovarjalo na pritožbeni očitek, da negativno stanje nad 16.000,00 EUR ni bilo mogoče, saj je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek, ki presega 16.000,00 EUR glavnice, zavrnilo.

15. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka spremenilo, tako da je tožencu naložilo plačilo vtoževane obveznosti solidarno z glavnim dolžnikom ter priznane pravdne stroške tožnice zmanjšalo za 30,00 EUR (iz 555,00 EUR na 525,00 EUR) na podlagi pete alineje 358. člena ZPP. V preostalem pa je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo v izpodbijanem delu na podlagi 353. člena ZPP, saj tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

16. Toženec je s pritožbo uspel le v neznatnem elu, zato sam krije svoje pritožbene stroške (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).

Op. št. (1): Na primer zakaj tožnica kljub profesionalni skrbnosti dokazuje drugačno vsebino predloga za izvršbo.

Op. št. (2): Izvršilni postopek se je ustavil, ker upnik predloga za izvršbo ni dopolnil z navedbo naslova, kjer bo izvršitelj lahko opravil rubež nepremičnin. Na dotedanjem naslovu je bil dolžnik namreč neznan oziroma na tem naslovu ni več prebival. Op. št. (3): Ki potrjuje, da se terjatev nanaša na Pogodbo o limitu, saj vsebuje njeno številko (partija pogodbe je 4106-179/2009 ŽP).