Up-257/04 - 8

12. 7. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 5. julija 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 36/2003 z dne 20. 1. 2004 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 170/2000 z dne 27. 6. 2002 in s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 1501/96 z dne 15. 3. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožničino revizijo zoper sodbo Višjega sodišča o zavrnitvi njene pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen njen zahtevek za plačilo razlike nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela. Soglašalo je z razlago spornega dela četrtega odstavka 31. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/1992 in nasl. – ZZVZZ), po kateri pomeni zavarovalno osnovo, od katere je zavarovanec zavarovan v času zadržanosti od dela, zavarovalna osnova, od katere so bili plačevani prispevki, preden je nastopila zadržanost z dela.

2.Zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbama obeh nižjih sodišč vlaga pritožnica ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitve 2., 14., 50. in 66. člena Ustave. Meni, da upoštevaje izpodbijane sodbe ni mogoče trditi, da je država zagotovila delovanje zdravstvenega zavarovanja, kar ji sicer nalaga določba 50. člena Ustave. V zvezi s tem navaja, da zakon ne prepoveduje spreminjanja zavarovalne osnove v času bolniškega staleža. Ob takšni ureditvi je treba sprejeti tudi riziko uveljavljanja nadomestil na podlagi osnove, ki si jo izbere zavarovanec. Prepričana je tudi, da se dvom glede osnove za odmero nadomestila sploh ne bi pojavil, če bi šlo za osebo v rednem delovnem razmerju. Zato naj bi bilo kršeno tudi načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Vprašljivo naj bi bilo tudi spoštovanje 66. člena Ustave. Ob takšnem odnosu do samozaposlenih oseb je namreč le težko govoriti o ustvarjanju možnosti za njihovo zaposlovanje in delo.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednih sodnih postopkih, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi materialnega ter procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pritožnica meni, da ji je bila z izpodbijanimi sodnimi odločbami kršena pravica do socialne varnosti iz 50. člena Ustave. S tega vidika se ji zdi sporno stališče sodišč, po katerem osnova, od katere je odmerjeno zavarovancu nadomestilo med začasno zadržanostjo od dela zaradi bolezni, ne sme biti višja od zavarovalne osnove, od katere je zavarovanec plačeval prispevke pred nastopom bolniškega staleža. Iz prvega odstavka 50. člena Ustave izhaja, da je državljanom zagotovljena pravica do socialne varnosti, pod pogoji, določenimi z zakonom. Z drugim odstavkom te določbe je državi naloženo, naj uredi in skrbi za delovanje socialnih zavarovanj, med katere sodi tudi obvezno zdravstveno zavarovanje. Ustava torej ne zagotavlja točno določenih socialnih pravic, temveč prepušča določitev vrste in obsega teh pravic zakonodajalcu. Glede na navedeno stališče sodišč o omejitvi višine osnove za odmero nadomestila ni v neskladju s to ustavno pravico. To velja še zlasti zato, ker ZZVZZ kot socialni korektiv določa tudi najnižji možni znesek nadomestila.

5.Pritožnica meni, da bi sodišča zakonsko določbo o najvišji dopustni višini nadomestila uporabila drugače, če bi šlo za zavarovanca v rednem delovnem razmerju. Meni, da gre za neutemeljeno razlikovanje. Različno obravnavanje posameznikov v enakih položajih, če zanj ne obstajajo razumni in stvarni razlogi, lahko utemelji kršitev pravice iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Vendar pa zgolj s predvidevanji o tem, kako bi sodišča zakonske določbe o osnovi za odmero nadomestila razlagala v primeru, če ne bi šlo za samozaposleno osebo, pritožnica ni izkazala, da bi dejansko prišlo do domnevno spornega razlikovanja med osebami v rednem delovnem razmerju in samozaposlenimi osebami. Neutemeljen je tudi pritožničin očitek o kršitvi določbe 66. člena Ustave, po kateri država ustvarja možnosti za zaposlovanje in za delo ter zagotavlja njuno zakonsko varstvo. Pritožnica ne pojasni, kako bi lahko bilo z izpodbijanimi sodnimi odločbami, ki se nanašajo na spor o določitvi višine nadomestila med začasno zadržanostjo od dela, sploh poseženo v to ustavno pravico. Zgolj njeno nezadovoljstvo z odločitvijo sodišč pa ne more utemeljiti kršitve te ustavne pravice.

6.Pritožničinega očitka, da je bila z izpodbijanimi sodbami kršena določba 2. člena Ustave, v okviru postopka z ustavno pritožbo ni mogoče ocenjevati. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče presoja le morebitne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, omenjena določba pa to ni.

7.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče njene ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan