Jedro

Dejstvo, da se je z gradnjo začelo, ko je bila postavljena tudi gradbiščna tabla, ne more spremeniti začetka teka subjektivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka. Določba 5. točke 1. odstavka 263. člena ZUP kot začetek tega subjektivnega roka določa dan, ko se je predlagatelj obnove dejansko seznanil s tem, da je bila odločba izdana, in ne od dneva, ki so nastopile okoliščine, ki so mu to objektivno omogočale, oziroma od dneva, ko bi se predlagatelj s to okoliščino zgolj mogel seznaniti.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva B.B. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

3. Zahteva stranke A. d.o.o. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo, številka 35108-339/2006-37-NiK z dne 28. 1. 2010 odpravilo sklep Upravne enote Slovenske Konjice, št. 351-166/2006-43 (11242) z dne 23. 10. 2009 (1. točka izreka); predlogu gospodarske družbe A. d.o.o. ugodilo in dovolilo obnovo postopka končanega z gradbenim dovoljenjem, št. 351-36/2006-6 (11236) z dne 6. 3. 2006, ki ga je investitorju B.B., za rekonstrukcijo in dozidavo obstoječe žage na zemljišču parc. št. 401/2, 401/6 k.o. ..., izdala Upravna enota Slovenske Konjice, v obsegu, da se v postopek kot stranka vključi predlagatelj obnove (2. točka izreka); da se zadrži izvršitev odločbe navedene v 2. točki izreka odločba (3. točka izreka) in da se zahteva investitorja za povrnitev stroškov pritožbenega postopka zavrne.

Odločitev drugostopnega upravnega organa temelji na ugotovitvi, da je prvostopni upravni organ sprejel odločitev v ponovljenem postopku odločanja, v katerem je upravni organ 7. 9. 2009 opravil ustno obravnavo ter 1. 10. 2009, po zaslišanju priče C.C. s.p. zaključil, da je predlog za obnovo postopka, ki ga je podala družba A. d.o.o. treba zavreči, ker je bil vložen prepozno. Predlagatelj je po mnenju prvostopnega organa že 10. 7. 2006 lahko sklepal, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Dodatno je prvostopni upravni organ svojo odločitev utemeljil s sklicevanjem na zapis predlagatelja z dne 22. 6. 2006, iz katerega naj bi prav tako izhajalo, da je predlagatelj že (najkasneje) dne 22. 6. 2006 vedel za obstoj gradbenega dovoljenja z dne 6. 3. 2006. S takšnim stališčem prvostopnega upravnega organa se drugostopni upravni organ ni strinjal. Obnova postopka je bila predlagana zaradi obnovitvenega razloga iz 9. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/2002, 73/04, 119/05, 105/2006, 126/2007, 65/2008 in 8/2010 - v nadaljevanju: ZUP). Določba 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP zahteva, da lahko stranka predlaga obnovo postopka v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana, ne zahteva pa, da bi moral biti predlagatelj obnove seznanjen z vsebino te odločbe. Za začetek teka subjektivnega roka je odločilen dan, ko se je predlagatelj seznanil z dejstvom, da je bila odločba izdana, in ne kdaj bi se lahko oziroma mogel seznaniti z njim. Iz tega razloga je napačno stališče prvostopnega upravnega organa, ki je na podlagi pričevanja C.C. s. p., izvajalca gradnje, da se je z gradnjo pričelo 10. 7. 2006, ko je bila postavljena gradbiščna tabla in ograja in se je pričelo z dovozom opreme, zaključil, da bi na podlagi teh dejstev pritožnik lahko sklepal na izdajo gradbenega dovoljenja. Prvostopni upravni organ se ni opredelil do navedb predlagatelja, da je tablo videl šele 24. 8. 2009, ko je prišel na teren in takoj za tem storil vse za zaščito svojih pravic, tako da je vložil predlog za obnovo postopka ter obvestil pristojno inšpekcijo.

Drugostopni upravni organ je presodil tudi vsebino dopisa pooblaščenca predlagatelja z dne 22. 6. 2006 pooblaščencu investitorja, iz katerega naj bi izhajalo priznanje, da je predlagatelj že najmanj 22. 6. 2006 vedel za izdano gradbeno dovoljenje. V spisu se res nahaja omenjeni dopis z dne 22. 6. 2006, ki se nanaša na osnutek služnostne pogodbe z omenjenim besedilom, vendar pa na tej podlagi ni mogoče reči, da je predlagatelj obnove vedel, da je sporno gradbeno dovoljenje bilo izdano oziroma, da se ta zapis res nanaša na sporno gradbeno dovoljenje. Na podlagi celotne listinske dokumentacije pritožbeni organ ne vidi razloga, da ne bi verjel pritožniku, ki je že na ustni obravnavi izjavil, da je šele 24. 8. 2006, na kraju samem ugotovil, da ta gradnja poteka. Pritožnik tudi priznava, da je res že dosti prej vedel za to da bo investitor gradil, saj se je o tem pogajal z investitorjem. Prav tako se v spisu nahaja dopis pooblaščenca predlagatelja z dne 6. 12. 2005, ko govori o parc. št. 401/6, ter tudi osnutek kupoprodajne pogodbe (brez datuma), kjer se prav tako govori o parc. št. 401/6, kot tudi o tem, da kupec (predlagatelj obnove) dovoli prodajalcema, da na delu opornega zidu, ki teče vzporedno s potokom, postavita svoj objekt (7. točka te pogodbe). Na podlagi navedenega pritožbeni organ ne more slediti stališču, da je investitor za izdano gradbeno dovoljenje izvedel najkasneje 22. 6. 2006. Očitno je, da sta se stranki med seboj pogajali, da je pritožniku bilo znano kaj namerava investitor graditi, ter da so mu bili do določene mere znani celo projekti, ki jim je v delu nasprotoval. Prav tako se tekom pogajanj ves čas pojavlja parc. št. 401/6, vendar na podlagi vsega navedenega ni mogoče reči, da je pritožnik za izdajo sporne odločbe vedel. Pritrditi gre pritožniku, da tekom pogajanj, o čemer priča listinska dokumentacija v spisu, sporno gradbeno dovoljenje nikoli ni bilo omenjeno niti s strani investitorja, niti s strani pritožnika. Zato pritožbeni upravni organ nima razloga, da ne bi verjel pritožniku, ko pravi, da je imel v mislih prvotno gradbeno dovoljenje iz leta 1993. Tega ne more izpodbiti niti navedba investitorja, ko se v odgovoru na pritožbo sklicuje na vlogo pritožnika v zadevi opr. št. P 129/2006 pred Okrajnim sodiščem v Slovenski Bistrici, saj je bila ta vloga vložena šele 12. 12. 2006, torej po tem, ko je že bil vložen predlog za obnovo postopka. Prav tako ni mogoče slediti navedbam investitorja, da je pritožnik za izdano gradbeno dovoljenje izvedel na podlagi projekta za prestavitev daljnovoda pri objektu investitorja, ki ga je po naročilu investitorja izdelala gospodarska družba D. d.d.. Pritožniku kot hčerinski družbi, bi moral biti po navedbah investitorja že takoj po izdaji znan obseg gradbenega dovoljenja z dne 6. 3. 2006. Čeprav naj bi bil predlagatelj obnove postopka v lasti gospodarske družbe D. d.d. in naj bi celo imeli prostore v isti stavbi, kot to zatrjuje investitor, ravno tako ni izkazano, da je tej podlagi pritožnik za izdano dovoljenje izvedel toliko prej, da bi bil zaradi tega zamujen zakonsko predpisan rok za vložitev predloga za obnovo postopka.

Upravni organ druge stopnje je na podlagi navedenega ugotovil, da je predlog za obnovo pravočasen, saj je predlagatelj obnove verjetno izkazal, da je za možnost izdaje gradbenega dovoljenja izvedel šele 24. 8. 2006, ko si je ogledal situacijo na kraju samem in je takoj naslednjega dne pri prvostopnem organu vložil tudi predlog za obnovo postopka. Predlog je tako vložila upravičena oseba in tudi okoliščina na katero se predlog opira je verjetno izkazana. Obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP namreč deluje absolutno, ker sam po sebi predstavlja bistveno kršitev postopka, zato razlog zadostuje za dovolitev obnove postopka, podan pa je s samim dejstvom, da organ, ki je vodil postopek, ni vanj vključil osebe, ki se je imela pravico udeleževati se upravnega postopka.

Izpodbijani sklep je nezakonit, zato ga je bilo treba odpraviti in na podlagi in dovoliti obnovo postopka (prvi odstavek 252. člena ZUP). Sklep, s katerim se dovoli obnova zadrži izvršitev odločbe glede katere je obnova dovoljena (drugi odstavek 272. člena ZUP).

Tožeča stranka, B.B., v tožbi izpodbija odločitev tožene stranke zaradi napačne uporabe tako materialnega, kot postopkovnega predpisa. Nepravilno in nepopolno je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje in iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. Po mnenju tožnika je pravilna odločitev Upravne enote Slovenske Konjice v sklepu z dne 23. 10. 2009, s katerim je bil zahtevek družbe A. d.o.o. za obnovo postopka zavržen. Ne sprejema stališča drugostopnega organa, da je za začetek teka subjektivnega roka odločilen dan, ko se je predlagatelj (v tem primeru A. d.o.o.) seznanil z dejstvom, da je bila odločba izdana in ne kdaj bi se lahko oziroma mogel seznaniti z njim. Predlagatelj obnove je namreč že dolgo prej vedel, da bo tožnik gradil oziroma opravil rekonstrukcijo obstoječe žage. Poleg tega se neposredno ob objektu pritožnikove žage nahaja zajetje za MHE ..., h kateremu predlagateljevi zaposleni pogosto prihajajo zaradi kontrole poslovanj in drugih opravil, tako da se je predlagatelj zanesljivo moral seznaniti s tožnikovo gradnjo oziroma na gradbišču opaziti dne 10. 7. 2006 postavljeno gradbiščno tablo. Tudi sama gradnja je bila nesporno jasen dokaz, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano. Glede na vse okoliščine je bil predlagatelj obnove postopka že pred 24. 8. 2006 seznanjen z dejstvom, da ima tožnik izdano gradbeno dovoljenje.

Prav tako tožnik opozarja na določbo četrtega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št.105/2006 in 62/2010-v nadaljevanju ZUS-1), da je upravni organ pri ponovnem odločanju vezan na pravno mnenje drugostopnega organa, glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka in kot nedopustno ocenjuje v izpodbijani odločbi drugačno stališče drugostopnega organa o začetku teka subjektivnega roka, od stališča, ki ga je ta organ zavzel v odločbi z dne 29. 5. 2009. Prav tako ne gre verjeti predlagatelju, da je šele 24. 8. 2006 opazil gradnjo, saj te okoliščine predlagatelj dejansko ni zadovoljivo pojasnil, niti zato ni predložil dovolj dokazov. Tako ni dokazano, da je bil predstavnik predlagatelja na tožnikovem gradbišču 24. 8. 2006. Protispisna je tudi navedba drugostopnega organa, da predlagatelj ni vsak dan hodil mimo MHE ..., da bi gradnjo opazil, saj tega predlagatelj ni zatrjeval. Prav tako obstajajo tudi druga dejstva in okoliščine na podlagi katerih je mogoče zanesljivo zaključiti, da je predlagatelj bistveno prej, kot pa 24. 8. 2006, izvedel za okoliščino, da je bilo tožniku izdano gradbeno dovoljenje, to je takoj po njegovi izdaji 6. 3. 2006. Prvostopni organ je pravilno ocenil dopis pooblaščenca predlagatelja dne 23. 6. 2006 takratnemu pooblaščencu tožnika. Iz tega dopisa je razvidno, da je bila predlagatelju izdaja gradbenega dovoljenja znana, drugostopni organ pa je v izpodbijani odločbi zavzel napačno stališče, da ta izjavo ne potrjuje, da bi predlagatelj vedel za takratni obstoj gradbenega dovoljenja. Med strankama (tožnikom in predlagateljem) je bilo v ustnih komunikacijah zanesljivo dostikrat govora obstoja gradbenega dovoljenja. Navedeni pisni zapis pa to dejstvo samo potrjuje. Predlagatelj v postopku neresnično zatrjuje, da naj bi imel v mislih prejšnje gradbeno dovoljenje. Tožnik je v upravnem postopku že pojasnil in obrazložil pomen tega dopisa. V tistem času namreč ni obstajalo nobeno drugo gradbeno dovoljenje kot tisto z dne 6. 3. 2006. Prvotno gradbeno dovoljenje v zvezi s tem objektom je bilo namreč tožniku in njegovi materi izdano bistveno prej, to je 2. 8. 1993, s strani Občine Slovenske Konjice ter se je nanašalo na gradnjo nadomestnega objekta – mlina in žage na parcelni številki 111 in 401/2 k.o. ... V tem dovoljenju ni navedena parc. št. 401/6, ki takrat še sploh ni obstajala. Pooblaščenec predlagatelja v navedenem dopisu tudi navaja, da gradbeno dovoljenje ne more zajemati gradnje na parceli zajetja. Dejstvo je, da zajetje stoji na parc. št. 401/6, ki je nastala šele po letu 2004, ko je bila ukinjena parc. št. 111. To je jasen dokaz, da se citirani dopis predlagatelja nanaša na gradbeno dovoljenje z dne 6. 3. 2006, ki zajema tudi gradnjo na parc. št. 401/6. Na gradbeno dovoljenje iz leta 2003 torej predlagatelj ni imel nikoli nobenih pripomb oziroma slednje ni bilo predmet diskusije med strankama. Tožnik posebej poudarja, da je bil na podlagi dovoljenja iz leta 1993 zgrajen manjši objekt, ki predlagatelja ni motil in slednji v tem zvezi ni imel nikakršnih pripomb. Predlagatelj je imel pripombe šele na projektne rešitve oziroma gradnjo leta 2006, ko se je objekt razširil oziroma podaljšal tudi v smer juga. V zvezi s tem je imel predlagatelj pripombe glede gradnje silosov oziroma možnosti dostopa do svojega objekta, ki je bil s strani njegovega pravnega prednika zgrajen brez ustreznega soglasja in se brez dovoljenja tožnika nahaja na parc. št. 401/6. Prav tako predlagatelj ne razpolaga z gradbenim dovoljenjem tožnika iz 1993. leta, kar vse zanesljivo potrjuje, da je slednji že na dan sestave tega dopisa vedel za obstoj spornega gradbenega dovoljenja. Prav tako pooblaščenec predlagatelja v navedenem dopisu ni mogel omenjati dopolnitve gradbenega dovoljenja tožnika, ki je bilo izdano 17. 5. 2007, ker takrat še sploh ni obstajalo. Obstajajo tudi druga dejstva in okoliščine, ki jasno kažejo na to, da je predlagatelj obnove postopka, A., vedel, da je bilo 6. 3. 2006 izdano gradbeno dovoljenje. Edini in 100% družbenik oziroma lastnik predlagatelja je družba D. d.d., ki je tožniku kot investitorju oziroma projektantu, ki je za tožnika vodil postopek pridobitve vseh potrebnih listin za pridobitev gradbenega dovoljenja v namen rekonstrukcije in dozidave obstoječe žage, izdalo tudi projektne pogoje oziroma soglasje k nameravani gradnji, vse to pa pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja. Tako je D. d.d. dne 21. 2. 2005 izdalo prve projektne pogoje za tožnika v navedeni namen, 15. 12. 2005 pa je ista družba tožniku izdala negativno soglasje k projektnim rešitvam. Nadalje je ista družba investitorju dne 10. 2. 2006 ponovno izdala pozitivno soglasje k projektnim rešitvam in tudi pred izdajo tega soglasja je imel soglasodajalec v posesti in pregledu celotno projektno dokumentacijo tožnika za nameravano gradnjo PGD št. 005/05 E. d.o.o. Nadalje je D. kot lastnik predlagatelja v maju 2006 izdelal projektno dokumentacijo za prestavitev 20 kW daljnovoda ..., zaradi gradnje žage s strani tožnika in v tej projektni dokumentaciji se poleg ostalega nahaja tudi, kot priloga, tožnikovo gradbeno dovoljenje z dne 6. 3. 2006. Na tej listini je sprejemna pošiljka, iz katere izhaja, da je D. d.d., OE F. to gradbeno dovoljenje prejelo od Upravne enote Slovenske Konjice dne 10. 3. 2006, torej je bilo, glede na že prej navedeno, mogoče šteti, da je predlagatelj že takrat vedel za obstoj tega gradbenega dovoljenja. Gradbeno dovoljenje je bilo D. d.d. vročeno 4 dni po njegovi izdaji, torej v odprtem pritožbenem roku, zaradi česar bi moral predlagatelj že takrat vložiti pritožbo. Ker tega ni storil, je treba predlog za obnovo zavreči že iz tega razloga. Predlagatelj torej sploh nima pravice vložiti predloga za obnovo predmetnega postopka.

Nadalje tožnik poudarja, da so med njim in predlagateljem, v zvezi z MHE ..., že več let potekali razgovori v zvezi z rešitvijo tega problema. Tako se je predlagatelj že v letu 2004 dogovarjal s tožnikom glede gradnje opornega zidu okoli zajetja vode za MHE ..., na zemljišču v lasti tožnika. Takrat je bilo med strankami dogovorjeno, da tožnik sicer soglaša z gradnjo opornega zidu, v zameno pa bo nato tožnik na tem opornem zidu gradil steno svojega objekta v sklopu dozidave in rekonstrukcije obstoječe žage. Tako je predlagatelj že v letu 2004 povsem jasno vedel, da bo tožnik izvajal gradnjo in da si bo zanjo moral pridobiti gradbeno dovoljenje, zato je napačno stališče drugostopnega organa, da ta okoliščina (vedenje o nameravani gradnji) še ne pomeni, da je predlagatelj vedel za izdano gradbeno dovoljenje. Predlagatelj je v letu 2004 oporni zid okoli zajetja vode na tožnikovi parc. št. 401/6 k.o. ... tudi zgradil, takoj zatem pa brunarico. Predlagatelj je začel tožniku prigovarjati in ga izsiljevati, da naj mu proda parc. št. 401/6 k.o. ..., na kateri se nahaja zajetje vode in brunarica, zato so od konca leta 2004 najprej in v letu 2005 potekali razgovori o prodaji oziroma nakupu te parcele, vendar do sklenitve posla ni prišlo. V tem postopku je predlagatelj pripravil več osnutkov kupoprodajne pogodbe. Tožnik se sklicuje na točko 7 osnutka pogodbe, v kateri je navedeno, da predlagatelj izvede obnovo opornega zidu in dovoli investitorju oziroma tožniku, da na delu opornega zidu, vzporedno s potokom, postavi svoj objekt. Tudi ta okoliščina zanesljivo potrjuje, da je predlagatelj vedel za nameravano gradnjo s strani tožnika, še toliko bolj pa takšen zaključek izhaja iz zapisa na strani 3/3 osnutka pogodbe. Tožnik posebej poudarja, da je stališče v izpodbijani odločbi, da v teku pogajanj sporno gradbeno dovoljenje ni bilo nikoli omenjeno, ne drži. Nasprotno dokazuje že citirani dopis pooblaščenca predlagatelja, prav tako pa je bilo o tem govora tudi v samih razgovorih. Tožnik je še pojasnil, da v predmetnem dopisu z dne 22. 6. 2006, pooblaščenec predlagatelja nikakor ni mogel imeti v mislih gradbenega dovoljenja iz leta 1993. Drugostopni organ celo protispisno zatrjuje oziroma navaja letnico prvotnega dovoljenja iz leta 1993, ker tega predlagatelj ni nikoli navedel. Zmotna je tudi navedba drugostopnega organa, da je predlagatelj izvedel za gradbeno dovoljenje šele 24. 8. 2006, in da naj bi bil posledično njegov predlog za obnovo postopka pravočasen. Prav tako ne drži, da naj bi bil predlagatelj upravičena stranka, saj ni lastnik nobene nepremičnine in zato tudi materialno pravno ne more biti stranka postopka.

Podrejeno tožnik poudarja, da je izvedel gradnjo na podlagi gradbenega dovoljenja z dne 6. 3. 2006, ta akt je bil torej izvršen, zato bi njegova morebitna odprava nesorazmerno posegla v njegove pridobljene pravice in pravne koristi in zato tudi iz tega razloga ni mogoče dovoliti obnove postopka. Sodišču predlaga, da po izvedbi ponujenih dokazov tožbi ugodi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom v tem upravnem sporu, A. d.o.o., v odgovoru na tožbo z dne 15. 4. 2010 navaja, da je rok za obnovo postopka naveden v 5. točki prvega odstavka 263. člena ZUP subjektivni rok, kar pomeni, da so za presojo okoliščin odločilna dejstva v sferi stranke. Dejstvo, da naj bi predlagatelj vedel, da bo tožnik enkrat v prihodnosti gradil, logično ne more pomeniti začetka teka enomesečnega roka, saj v takih primerih odločba še ni bila izdana, zato tožnikove navedbe, kdaj naj bi predlagatelj obnove izvedel za izdajo gradbenega dovoljenja niso točne. V zvezi z začetkom teka subjektivnega roka se sklicuje na sodno prakso (sodba Upravnega sodišča RS opr. št. U 1121/2008 z dne 5. 2. 2009). Sklicuje se tudi na podatek, da je predlagatelj oziroma njegovi zastopniki in pooblaščenci, s prihodom na teren 24. 8. 2006, opazil določena gradbena dela in tudi takrat domneval o možnosti izdanega gradbenega dovoljenja, zato je s tem dnem začel teči subjektivni rok za vložitev zahteve za obnovo postopka. Predlagatelj in njegov pooblaščenec sta bila tistega dne fizično napadena s strani investitorja, tako da od njega nista mogla natančno izvedeti ali gradi na podlagi izdanega gradbenega dovoljenja. Informacijo o izdaji gradbenega dovoljenja sta želela pridobiti na UE Slovenske Konjice, vendar predlagatelju, niti njegovemu pooblaščencu, ta nikoli ni vročila sporne odločbe o gradbenem dovoljenju, ker je ni štela za stranko v upravnem postopku. Vročena je bila šele odločba o spremembi predmetnega gradbenega dovoljenja in to po tem, ko jo je predlagatelj praktično izsilil. Predlagatelj je predlog za obnovo postopka po svojem pooblaščencu vložil še isti dan 24. 8. 2006, ko je zaznal gradnjo, ter istega dne obvestil gradbeno inšpekcijo. Predlagatelj ne ve, kako bi lahko še bolj poskrbel za varstvo svojih interesov, glede na okoliščino, da je reagiral takoj, ko je prišel na območje gradnje, tako da s svojim predlogom bolj pravočasen ne bi mogel biti, kar pomeni, da je stališče drugostopnega organa v odločbi z dne 28. 1. 2010 pravilno. Prav tako je napačno sklicevanje tožnika na določbo četrtega odstavka 64. člena ZUS-1, ker se ta določba nanaša na vezanost pristojnih upravnih organov v postopku ponovnega odločanja na sodbe sodišča, ki odločajo v upravnem sporu. Prav tako navaja, da njegovi delavci na območje MHE ... niso prihajali pogosto, kar dokazujejo tudi podatki iz vložene pritožbe zaradi motenja posesti, na Okrajnem sodišču v Slovenskih Konjicah, 30. 10. 2009. V tej pritožbi B.B. kot tožena stranka sam poudarja, da tožnica A., da ni imela soposesti njegove parcele, ker da je pred tem nazaj šlo za redke prehode delavcev tožnice, ki nikakor ne more predstavljati soposesti.

Kot izvzeto iz konteksta smatra tudi v tožbi zapisano izjavo, ki se opira na dopis pooblaščenca predlagatelja z dne 23. 6. 2006 takratnemu pooblaščencu tožnika. Stranka z interesom poudarja, da so se s tem dopisom pogajali za sklenitev prodajne in služnostne pogodbe. Na navedeno okoliščino se je v svojem sklepu z dne 23. 10. 2009 skliceval tudi prvostopni organ, čeprav mu je drugostopni organ z odločbo z dne 29. 5. 2009 naložil, da naj v ponovljenem postopku razišče, ali so pri izdaji spornega dovoljenja, ali že pred tem, obstajale kakšne druge okoliščine, na podlagi katerih bi lahko sklepali, da je predlagatelj lahko vedel za izdano gradbeno dovoljenje. Ne strinja se z navedbo tožnika, ki se nanaša na ustno komunikacijo med strankama, saj ta ne dokazuje, da je predlagatelj obnove postopka vedel za izdano gradbeno dovoljenje. Kot dodatni argument je tožnik navajal tudi, da v starem gradbenem dovoljenju, ki je bilo izdano 2. 8. 1993 in se nanaša na gradnjo mlina in žage na parcelnih številkah 111 in 401/2 k.o. ..., ni bila navedena parcela 401/6, ker takrat ni obstajala. Dejstvo je, da je v predmetnem dopisu navedena parc. št. 401/6, da je predlagatelju bilo znano, da ta parcela obstaja, glede na to, da se je pogajal za prodajo in ustanovitev služnosti, ta parcela pa je bila predmet pogajanj. Dopis pooblaščenca predlagatelja obnove postopka z dne 22. 6. 2006 pooblaščencu investitorja, na katerega se sklicuje tožnik, v bistvu dokazuje, da sta stranki bili udeleženi v medsebojnih pogajanjih. Predlagatelj je bil seznanjen z obstojem gradbenega dovoljenja iz leta 1993, saj je o njem po naravi stvari lahko sklepal, saj je objekt žage že stal v naravi. Prav tako je bil seznanjen s projektnimi rešitvami za dozidavo obstoječe žage, zato je tudi navedel v 3. alinei dopisa pooblaščencu investitorja: „čemer bo B.B. zahteval ustrezno spremembo gradbenega dovoljenja“. Dejstvo, da je predlagatelj imel pripombe na projektne rešitve namreč še ne pomeni, da je vedel za izdano gradbeno dovoljenje. Iz navedenega je mogoče sklepati, da je tožnik kot investitor ves čas trajanja pogajanj o odkupu zemljišča, namenoma zavlačeval postopek pogajanj in prikrival dejstvo, da je že pridobil novo gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo in dozidavo žage in samo čakal, da je lahko pričel z gradnjo. Prav tako je namenoma zamolčal, da je že vložil vlogo za pridobitev gradbenega dovoljenja.

Ne strinja se z navedbo, da bi moral vedeti za izdano gradbeno dovoljenje zaradi dejstva, da je edini družbenik predlagatelja in njegov lastnik D. d.d. Gre za samostojni pravni osebi. Navaja, da je po njegovem mnenju drugostopni upravni organ v obrazložitvi svoje odločbe z dne 28. 1. 2010 pravilno in resnično povzel vsa dejstva in okoliščine ter pojasnil utemeljenost zahtevka za obnovo postopka. Poudarja tudi, da je bilo sporno gradbeno dovoljenje izdano brez sodelovanja družbe A. d.o.o. in v nasprotju z Zakonom o vodah, ker dovoljuje gradnjo žage na vodnem zemljišču. Nadalje opozarja, da gradbeno dovoljenje dovoljuje gradnjo žage na parc. št. 401/6 k.o. ..., na kateri stojijo objekti zajetja MHE ..., ki ima veljavno gradbeno in uporabno dovoljenje, ter dovoljuje postavitev betonskega silosa nad tlačnim cevovodom elektrarne ter postavitev žage na oporni zid, ki ga je družba A. d.o.o. zgradila zaradi zavarovanja objektov zajetja pred zdrsom zemljine iz višje ležečega terena, na katerem je parcela 401/2 k.o. ... Stranki opozarjata tudi na odločbo gradbene inšpektorice MOP, Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Celje, o ustavitvi gradnje žage, ker je tožnik pred stopnic, ki jih je zgradil predlagatelj zaradi dostopa do zajetja, postavil betonski zid. Ta zid namreč s spornim gradbenim dovoljenjem ni bil predviden, vendar ga je UE s spremenjenim gradbenim dovoljenjem legalizirala in s tem omogočila tožniku, da je delavcem družbe, izvajalcem servisnih in vzdrževalnih del na zajetju ter inšpekcijskim službam, fizično preprečil dostop do zajetja elektrarne, pri čemer gre za dostop, ki je bil nemoteno v uporabi od 1984 leta. Tožnik družbi A. d.o.o., od avgusta 2006 ne dovoli prehoda do zajetja, ki ga poleg tega s spornim zidom tudi fizično preprečuje, s čimer je onemogočen nadzor in vzdrževanje objektov in opreme na zajetju, kar ima za posledico bistveno nižjo proizvodnjo in propadanje elektrarne, ki je bila leta 2004 temeljito obnovljena in posodobljena in s tem usposobljena za nadaljnjo 20 letno obratovanje. Škoda, ki jo je doslej utrpela družba zaradi spornega gradbenega dovoljenja in ravnanj tožnika gre v 10.000 EUR, pri čemer škode na opremi in objektih zajetja še sploh ni mogoče oceniti, ker dostop do zajetja ni mogoč. Tožnik opogumljen z nerazumnim gradbenim dovoljenjem, je celo direktorju družbe A. d.o.o. in njenemu pooblaščencu, ki sta 24. 8. 2006 prišla na gradbišče, z grobimi in žaljivimi besedami povedal, da dostop do zajetja ni več mogoč in je poleg skrajno nekulturnega verbalnega izpada grozil s fizičnim napadom na odvetnika družbe. Takoj naslednjega dne je bil vložen zahtevek na UE za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja. Družba A. d.o.o. ne nasprotuje rekonstrukciji in dozidavi žage, niti je ne želi kakorkoli ovirati, pričakuje pa, da bo izvedena tako, da bo možno nemoteno obratovanje, nadzor in vzdrževanje elektrarne. Sodišču predlaga, da izven naroka tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, s stroškovno posledico za tožnika. Predlaga tudi hitro reševanje zadeve.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem navaja, da vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov razvidnih iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je v obravnavani zadevi tožena stranka odločitev sprejela v ponovljenem postopku odločanja, v katerem je sporna obnova postopka pridobitve gradbenega dovoljenja, ki ga je Upravna enota Slovenske Konjice investitorju B.B. izdala 6. 3. 2006 (opravilna številka 351-36/2006-6 (11236)), za rekonstrukcijo in dozidavo obstoječe žage na zemljišču parcelna številka 401/2 in parcelna številka 401/6 k.o. .... V obravnavani zadevi se tožbeni zahtevek nanaša na izpodbijanje drugostopne odločbe, s katero je drugostopni organ (potem, ko je odpravil sklep Upravne enote Slovenske Konjice številka 351-166/2006-43 (11242) z dne 23. 10. 2009 o zavrženju predloga za obnovo postopka) sam odločil, da se dovoli obnova postopka izdaje spornega gradbenega dovoljenja z dne 6. 3. 2006, v obsegu, da se v postopek vključi prizadeta stranka, kot predlagatelj obnove. Predlog za obnovo postopka temelji na določbi 9. točke 260. člena ZUP.

Iz določbe 9. točke 260. člena ZUP izhaja, da se postopek, ki je končan z dokončno upravno odločbo, obnovi v primeru, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, ni bila dana možnost udeležbe v postopku (če ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena ZUP). V obravnavnem upravnem sporu ni sporno, da je predlagatelj obnove postopka verjetno izkazal okoliščine, ki opravičujejo njegovo udeležbo v postopku, kot to izhaja iz določbe prvega odstavka 267. člena ZUP, kar je v sodbi U 55/2007-19 z dne 7. 1. 2009, presodilo Upravno sodišče Republike Slovenije, oddelek v Mariboru, sporno pa je, ali je izpolnjen nadaljnji pogoj iz prej citirane določbe ZUP, ali je upravičena oseba, A. d.o.o., predlog podala pravočasno.

Po 5. točki prvega odstavka 263. člena ZUP, ki določa subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka, lahko v primeru iz 9. točke 260. člena ZUP stranka predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana. Ta enomesečni rok je prekluziven in ga ni mogoče podaljševati. V citirani zakonski določbi je torej izrecno določeno, da začne prekluzivni rok enega meseca teči z dnem, ko je stranka izvedela, da je bila odločba izdana. Zakon v navedeni določbi ne zahteva, da bi moral biti predlagatelj seznanjen z vsebino odločbe, prav tako pa začetka teka subjektivnega roka ne veže na ugotovitev, kdaj je stranka mogla izvedeti, da je odločba izdana. Kdaj je predlagatelj izvedel za izdano gradbeno dovoljenje, je dejansko vprašanje.

Za odločitev o tem, ali je bila obnova postopka predlagana pravočasno, je torej odločilnega pomena ugotovitev, kdaj je stranka izvedela, da je bila izdana odločba, glede katere predlaga obnovo postopka, s čimer je pričel teči enomesečni subjektivni rok. Tožena stranka svoje ugotovitve o tem, kdaj je tožeča stranka izvedela za izdajo gradbenega dovoljenja opira na ugotovitev, da je stranka z interesom v tem upravnem sporu, A. d.o.o., predlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja vložila 24. 8. 2006 (predlog je upravni organ prejel 25. 8. 2006), po tem ko je 24. 8. 2006, ko je predstavnik stranke prišel na teren in ugotovil, da se izvaja gradnja, torej je na podlagi tega dejstva sklepal, da je bila izdana sporna odločba. Predlagatelj obnove postopka je po presoji sodišča prepričljivo pojasnil, da njegovi delavci na območje MHE ... niso prihajali pogosto, in da je zato na dejstvo, da je bila izdana odločba, lahko sklepal šele potem, ko je na terenu ugotovil, da se izvaja gradnja.

V ostalem se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na razloge navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe, v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06 s spremembami) in pojasnjuje le, da soglaša s stališčem tožene stranke, da dejstvo, da se je z gradnjo začelo 10. 7. 2006, ko je bila postavljena tudi gradbiščna tabla, v obravnavanem primeru ne more pomeniti začetka teka subjektivnega roka. Določba 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP, kot začetek teka subjektivnega roka za vložitev predloga za obnovo določa dan, ko se je predlagatelj obnove dejansko seznanil s tem, da je bila odločba izdana, in ne od dneva, ko so nastopile okoliščine, ki so mu to objektivno omogočale, oziroma od dneva, ko bi se predlagatelj s to okoliščino zgolj mogel seznaniti. Sodišče je na podlagi navedenega presodilo tudi, da v zadevi ne more biti relevanten sam začetek gradnje, ugotovljen v posebnem ugotovitvenem postopku (z zaslišanjem izvajalca gradnje, s predložitvijo kopij gradbenega dnevnika...), saj v primeru kot je obravnavani, ko bivanje (sedež) predlagatelja oziroma njegova dejavnost nista vezani na (lokacijsko) isti prostor, kjer se je izvajala gradnja, dejansko ne omogoča sklepanja, da je predlagatelj vedel za začetek del, oziroma da bi za ta dela moral vedeti in na podlagi tega tudi sklepati, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Prav tako v obravnavani zadevi ne more biti relevanten podatek, kdaj je bila postavljena gradbiščna tabla. Postavitev slednje se zahteva na podlagi tretjega odstavka 82. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, številka 110/02 in naslednji; ZGO-1), po kateri je investitor dolžan poskrbeti za označitev gradbišča s tablo, na kateri so navedeni vsi udeleženci pri graditvi objekta, imena, priimki, nazivi in funkcije odgovornih oseb ter podatki o gradbenem dovoljenju. Samo če je ugotovljeno, da je predlagatelj videl tablo, je mogoč zaključek, da se je seznanil tudi z dejstvom, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano, nikakor pa ne zadostuje le ugotovitev, da je bila tabla postavljena.

V nadaljevanju sodišče ugotavlja tudi, da tožnik v tem upravnem sporu ne more uspeti s tožbenim ugovorom, da je predlagatelj obnove za izdano gradbeno dovoljenje vedel že 23. 6. 2006. Iz dopisa s tega dne tudi po presoji sodišča ni mogoče (verjetno) sklepati, da je predlagatelj obnove vedel za sporno gradbeno dovoljenje, pri čemur pa ni sporno, da je ravno dejstvo, da je bil predlagatelj seznanjen z namero gradnje, bilo predmet pogajanj med strankama že od leta 2005 dalje.

Sodišče pa je kot neutemeljenega, iz enakih razlogov kot je to storila tožena stranka v izpodbijani odločbi, zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da bi predlagatelj obnove postopka za izdano gradbeno dovoljenje moral izvedeti že takrat, ko je bilo skupaj z ostalo dokumentacijo predloženo družbi D. d.d., v zvezi s prestavitvijo 20 kV daljnovoda ..., zaradi gradnje žage (PGD maj 2006). Po presoji sodišča namreč dejstvo, da je predlagatelj obnove postopka hčerinska družba D. d.d., ne spremeni dejstva, da je predlagatelj obnove postopka samostojna pravna oseba, kar seveda pomeni tudi, da bi v takem primeru kot je zatrjevano moralo biti verjetno izkazano, da je družba A. d.o.o tudi dejansko izvedela za izdano gradbeno dovoljenje.

Ker je glede na navedeno sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K 2. točki izreka: Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo tožnika zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.

K 3.točki izreka: Stranka z interesom v tem upravnem sporu je v odgovoru na tožbo predlagala povrnitev stroškov postopka. Ker skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka, v obravnavani zadevi pa je sodišče tožbo tožnika zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi zahtevo stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka.