Jedro

Glede na to, da bi pokojni umrl tudi če bi njegovi sodelavci ob 5.45 uri zjutraj takoj poklicali nujno medicinsko pomoč (pred tem je ne bi mogli, saj za njegovo stanje niso mogli vedeti), je odločitev o zavrnitvi tožbenih zahtevkov zaradi pomanjkanja vzročne zveze med opustitvijo delavcev toženke in smrtjo pokojnega, materialnopravno pravilna (131. člen OZ).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožniki so zoper toženko vložili tožbo za povrnitev nepremoženjske škode, ki so jo utrpeli zaradi smrti moža oziroma očeta. Trdili so, da je pokojni umrl zaradi opustitve nujne pomoči toženkinih delavcev. Sodišče prve stopnje je tožbene zahtevke zavrnilo, ker je ugotovilo, da med opustitvami sodelavca in nadrejenega ter smrtjo pokojnega ni vzročne zveze.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožniki zoper sodbo pritožbenega sodišča vlagajo revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V reviziji zatrjujejo, da bi moral J. S. že v času svojega nočnega obiska pri pokojnemu okoli 3.00 ure zjutraj opaziti znake bolezenskega stanja (slabost, bruhanje, motnje govora in zavesti), da je bila takrat možganska krvavitev šele lažje oblike ter da bi takojšna medicinska pomoč pokojnemu takrat še lahko rešila življenje. V zvezi s temi trditvami sodišču očitajo naslednje bistvene kršitve določb pravdnega postopka: 1) da ni zaslišalo L. P. glede tega, kaj mu je J. S. povedal o svojem zaznavanju pokojnega, ko ga je med 2.30 in 3.00 uro zjutraj obiskal v službi; 2) da ni ugodilo predlogu tožnikov za določitev novega izvedenca in da je svojo odločitev oprlo tudi na mnenje prvega izvedenca, čeprav je tudi samo ugotovilo, da je to nepopolno in nepravilno in 3) da od toženke po 227. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni zahtevalo predložitve kontrolnih listin (v katere bi moral pokojni ključne noči vsako uro vpisovati določene podatke), iz katerih bi bilo razvidno, do kdaj je bil opravilno sposoben in posredno tudi, da bi J. S. že okoli 3.00 ure zjutraj lahko opazil, da je z njim nekaj narobe.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče je na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano na naslednje odločilne dejanske ugotovitve nižjih sodišč: 1) da je pokojnega med 2.30 in 3.00 uro zjutraj na delovnem mestu obiskal vodja nočne izmene Jože Skušek, ki se je z njim normalno pogovarjal, ne da bi opazil kakršnekoli zdravstvene težave; 2) da je bilo slabo zdravstveno stanje pokojnega prvič lahko opaženo šele zjutraj ob 5.45 uri, ko je njegov sodelavec L. P. prišel na delo in pokojnega našel spečega in pobruhanega in 3) da je nenadna, obsežna in hitro rastoča možganska krvavitev, ki je bila vzrok smrti, do takrat že tako napredovala, da pokojnemu niti takojšnja medicinska pomoč ne bi mogla rešiti življenja.

7. Pritožbeno sodišče je obrazložilo, da tožniki do zadnjega naroka niso trdili, da bi moral J. S. znake možganske krvavitve opaziti že med 2.30 in 3.00 uro zjutraj, ter da so šele na zadnjem naroku začeli zatrjevati, da naj bi takšna verzija dogodkov izhajala iz uradnega zaznamka o izjavi L. P. policistu. Prav tako je pojasnilo, da tožniki dokaznega predloga za zaslišanje L. P. niso konkretno utemeljili v povezavi z vprašanjem vzročne zveze. Glede na to, in glede na dokazno oceno, da verzija dogodkov, za katero se zavzemajo tožniki, iz omenjenega uradnega zaznamka sploh ne izhaja, je očitek v zvezi z nezaslišanjem sodelavca L. P., neutemeljen.

8. Prav tako ni bila zagrešena očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker nižji sodišči nista ugodili predlogu za določitev novega izvedenca in ker sta svojo odločitev oprli tudi na mnenje prvega izvedenca. Tožniki nepopolnost izvedeniških mnenj vidijo predvsem v tem, da ni natančno pojasnjeno, kdaj se je krvavitev začela, v kakšnem obdobju se je razširila in kdaj je nastopila smrt. Vendar je pritožbeno sodišče pravilno obrazložilo, da izvedenca glede na razpoložljive podatke (ob pomanjkanju natančnega spremljanja stanja zavesti in življenjskih funkcij ter CT slikanja možganov) teh dejstev nista mogla natančno ugotoviti, kar pa ne pomeni, da sta njuni mnenji nepopolni. Drugi izvedenec je namreč povedal, da lahko ugotovi le, da je šlo za zelo obsežno in hitro rastočo krvavitev, katere obseg je bil ob 5.45 uri zjutraj že tako velik, da tudi takojšnja pomoč pokojnemu ne bi rešila življenja. Prvi izvedenec pa je glede tega, ali je bilo ob 5.45 uri zjutraj še mogoče rešiti življenje pokojnega, prišel do enakega zaključka. Tako ima pritožbeno sodišče prav, da niti točna ura začetka krvavitve niti točna ura smrti, za odločitev v tem primeru nista odločilni.

9. Nazadnje je pritožbeno sodišče pravilno obrazložilo, zakaj predložitev kontrolnih listin ni bila potrebna. Morebitna odsotnost vnesenih podatkov bi sicer utegnila potrditi, da je bil pokojni zdravstveno onesposobljen že pred jutranjim prihodom sodelavca L. P. Vendar v tem primeru ni odločilen trenutek nastanka zdravstvenih težav pokojnega, temveč trenutek, ko bi jih lahko nekdo zaznal in mu pomagal. Ker pokojni podatkov iz kontrolnih listin ni bil dolžan tekoče sporočati svojim nadrejenim, te listine za odločitev ne morejo biti odločilne in sodišči, s tem ko nista zahtevali njihove predložitve, nista zagrešili očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

10. Glede na to, da bi pokojni umrl tudi če bi njegovi sodelavci ob 5.45 uri zjutraj takoj poklicali nujno medicinsko pomoč (pred tem je ne bi mogli, saj za njegovo stanje niso mogli vedeti), je odločitev o zavrnitvi tožbenih zahtevkov zaradi pomanjkanja vzročne zveze med opustitvijo delavcev toženke in smrtjo pokojnega, materialnopravno pravilna (131. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Ker torej niso podani revizijski razlogi, je bilo treba revizijo zavrniti (378. člen ZPP).