Jedro

Za presojo veljavnosti kupoprodajne pogodbe v smislu 88. čl. ZDen je pravno odločilno vprašanje, na podlagi katerega predpisa je bilo pravno formalno in dejansko podržavljeno premoženje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: S sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe št. ... z dne 19.2.1992, sklenjena med prvotoženo stranko kot prodajalcem in drugotoženo stranko kot kupcem za trosobno stanovanje v izmeri 80,33 m2, v pritličju zgradbe v ..., z dne 19.2.1992, prijavljena za odmero davka pri Občini ..., podpis prodajalca, overjen dne 20.10.1994. Toženi stranki je nadalje naložilo, da plača tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.497,18 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Proti navedeni sodbi se pritožujeta tožnika.

Uveljavljata vse pritožbene razloge ter predlagata, da se pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. V obširni pritožbi poudarjata, da gre za sodbo presenečenja. Ignorirano je pravilno napotilo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. štev. I Cp 5017/2007, z dne 19.12.2007. Sodišče se nepravilno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. II Ips 543/2005, ki je bila izdana v podobni zadevi opr. št. II P 348/96, vendar pa spregleda, da je bil v tisti zadevi tožbeni zahtevek zavrnjen, ker je bila prodajna pogodba sklenjena pred uveljavitvijo ZDen. V skladu s prvim členom ZDen se ZDen uporablja za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in zaplembah ter drugimi predpisi v ZDen. Med temi predpisi v tretjem členu ZDen res izrecno ni navedena Uredba o vojaških sodiščih, po kateri je bil v skladu s sodbo vojaškega sodišča Ksp 1321/45-1, z dne 28.8.1945 pok. J. V. spoznan za krivega kaznivega dejanja po njenem 14. členu in mu je bilo na tej podlagi zaplenjeno njegovo premoženje, vključno z njegovim stanovanjem. Samo premoženje pa je bilo zaplenjeno na podlagi drugega predpisa, ki je urejal zaplembo premoženja, in sicer Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe (Ur. l. FLRJ, št. 61/46, 74/46). Takšno dejstvo bi moralo sodišče ugotoviti z vpogledom v upravni denacionalizacijski spis Upravne enote Ljubljana, kjer je bila izdana delna denacionalizacijska odločba št. ..., z dne ..., ki je bila potrjena z drugostopenjsko odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. ..., z dne ..., iz katere jasno izhaja, da je bilo predmetno premoženje podržavljeno na podlagi Zakona zaplembi premoženja in izvrševanju zaplembe, 14. člen Uredbe o vojaških sodiščih pa bil le podlaga za obsodbo pok. J. V., za domnevno storjeno kaznivo dejanje. V skladu z 19. točko 1. odstavka 3. člena ZDen pa se za premoženje, zaplenjeno na podlagi cit. zakona izrecno uporabljajo vsa določila ZDen in s tem tudi avtomatično določilo 88. člena ZDen. Razen tega je v 4. členu ZDen navedeno, da se ZDen uporablja tudi v tistih primerih, ki niso izrecno našteta v tretjem členu zakona, če je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963 ali pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Tudi na podlagi določil citiranega člena je bilo upoštevaje dejstvo, da je bila kazenska sodba iz leta 1945 v celoti odpravljena in s tem odpravljen pravni naslov za zaplembo, se določila ZDen uporabljajo tudi za vračilo predmetnega stanovanja. Da je veljala prepoved razpolaganja s spornim stanovanjem tudi po določilih Stanovanjskega zakona iz leta 1991, pa dokazuje tudi judikat VS RS opr. štev. II Ips 110/94, z dne 31.8.1995. Storjena je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj iz denacionalizacijskega spisa izhaja, da se denacionalizacija obravnava na podlagi določb ZDen. Z denacionalizacijsko odločbo pa je bilo že odločeno o predhodnem vprašanju.

Toženka je odgovorila na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje se ni v zadostni meri ukvarjalo s pravno odločilnim vprašanjem v tej zadevi, na podlagi katerega predpisa je bilo sporno stanovanje podržavljeno pok. J. V. Zadovoljilo se je z dejansko ugotovitvijo, da je bil pok. J. V. z razveljavljeno sodbo Vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega področja v Ljubljani (v nadaljevanju: vojaško sodišče) spoznan za krivega kaznivega dejanja po 14. členu Uredbe o vojaških sodiščih in da mu je bilo posledično zaplenjeno premoženje. V skladu s 1. členom ZDen pa se ta zakon uporablja za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in zaplembah ter drugimi predpisi navedenimi v tem zakonu, kot pravilno opozarjata pritožnika. Med temi predpisi v 3. členu ZDen res izrecno ni navedena Uredba o vojaških sodiščih, na podlagi katere je bil v skladu s sodbo vojaškega sodišča Ksp ..., z dne ... pok. J. V. spoznan za krivega kaznivega dejanja, in sicer po njenem 14. členu in mu je bilo posledično zaplenjeno njegovo premoženje, vključno z njegovim – spornim stanovanjem. Sama zaplemba premoženja pa naj bi temeljila tudi na podlagi predpisa, ki je urejal zaplembo premoženja in sicer Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe (Ur. list FLRJ 61/46, 74/46). Pritožnika pravilno opozarjata, da bi moralo to dejstvo sodišče prve stopnje ugotavljati z vpogledom v upravni denacionalizacijski spis Upravne enote Ljubljana, kjer je bila izdana delna denacionalizacijska odločba št. ..., z dne ..., ki je bila potrjena z drugostopenjsko odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. ..., z dne ..., iz katere naj bi jasno izhajalo, da je bilo predmetno premoženje podržavljeno na podlagi Zakona zaplembi premoženja in izvrševanju zaplembe, 14. člen Uredbe o vojaških sodiščih pa naj bi bil podlaga za obsodbo pok. J. V., za domnevno storjeno kaznivo dejanje. V skladu z 19. točko 1. odstavka 3. člena ZDen pa se za premoženje, zaplenjeno na podlagi cit. zakona izrecno uporabljajo vsa določila ZDen in s tem tudi avtomatično določilo 88. člena ZDen. Pritožnika umestno opozarjata tudi na določilo 4. člena ZDen, ki se uporablja tudi v tistih primerih, ki niso izrecno našteti v 3. členu zakona, če je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963. Tudi v luči tega dela cit. določbe bi bilo potrebno presojati utemeljenost tožbenega zahtevka.

Nadalje je napačno tudi prvostopno stališče, da je prvotoženo stranko zavezovala kontrahirna dolžnost na podlagi 117. člena SZ. Pritožnika pravilno opozarjata na odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 110/94, z dne 31.8.1995, po kateri velja obveznost prodaje po 117. členu SZ le takrat, če je predmet prodaje dopusten in da SZ sam avtomatično omejuje prodajo v primeru, ko velja prepoved razpolaganja po ZDen. Določilo 88. člena tega zakona tako predstavlja specialno določilo, ki ureja ničnost pogodb po njegovi uveljavitvi, tudi če gre za pogodbe iz SZ.

Sodišče prve stopnje se prav tako nepravilno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi, opr. št. II Ips 543/2005, z dne 17.11.20051. V tem postopku v sklepu Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 341/2007, z dne 6.9.2007, ki je glede na prej omenjeno odločbo vrhovnega sodišča kasnejša oz. novejša, namreč ni zavzeto stališče, da se v primeru, ko je bila oseba obsojena in je bilo v kazenskem postopku zaplenjeno premoženje pred 31.12.1958, ne smejo uporabljati za vračanje podržavljenega premoženja v celoti določbe ZDen oz. da ni mogoč denacionalizacijski postopek, temveč zgolj nepravdni postopek za vrnitev zaplenjenega premoženja. Celo izrecno je na 3. strani v tej pravdi izdanega sklepa vrhovnega sodišča navedeno, da je „za odločanje o ničnosti sporne prodajne pogodbe, vsekakor pravno pomembno vprašanje, ali je bila sporna prodajna pogodba sklenjena glede tiste stvari, ki je bila zaplenjena in torej predmet denacionalizacije....“. Takšno stališče je v postopku, ko poteka denacionalizacijski postopek, ki naj bi se delno celo že končal v korist vlagateljev denacionalizacijske zahteve (glej pritožbene trditve na 8. strani pritožbe), pravno utemeljeno.

Ker se torej sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s pravno odločilnim vprašanjem (na podlagi katerih vseh predpisov je bilo pravno formalno in dejansko podržavljeno premoženje), izpodbijana sodba nima potrebnih razlogov in se ne da preizkusiti. Podana je zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Zato je moralo pritožbeno sodišče ugoditi pritožbi, razveljaviti izpodbijano sodbo ter vrniti zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje (člen 354/1 ZPP).

Nadaljnji napotki za delo prvostopnega sodišča niso potrebni glede na gornja pojasnila pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče zgolj opozarja, naj sodišče prve stopnje v primeru ponovne pritožbe pošlje spis skupaj s priloženim denacionalizacijskim spisom, v katerega bo glede na gornje razloge moralo vpogledati in ga dokazno oceniti v skladu s predlogom tožnikov, podanim že v njuni pripravljalni vlogi, z dne 21.5.2002. Pritožbeno sodišče pa sicer za sedaj nima kakšnih pomislekov glede drugih razlogov sodišča prve stopnje, ki merijo na, oz. omogočajo, ugodilno odločitev v tej pravdi (predvsem pravilno stališče, da kljub povečanju spornega stanovanja, ne gre za „novo stvar“, ki bi predstavljala oviro za njegovo vračanje v denacionalizacijskem postopku).