Jedro

V motenjskih pravdah se pravica do posesti ne upošteva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom v obsegu, ki izhaja iz izreka sklepa, ugodilo zahtevku tožeče stranke za posestno varstvo. Proti sklepu se pritožuje toženec. Navaja, da v sklepu ni naveden Uradni list, zakon, na katerega se sklep sklicuje. Vsa zemlja je last Rimokatoliške cerkve. Sam je zemljo dobil le v vzdrževanje, na služnostno pravico ga ni nihče opozoril. S postavljeno rampo pot ni ogrožena. Stranka, ki ga toži, nič ne gradi. Obračališče naj si tožeča stranka naredi na svoji parceli. Sprašuje se, zakaj niso bile poklicane priče, zakaj ni bilo uradnega ogleda. Za vzdrževanje cerkvenega objekta so tako določene osebe oziroma ključar, ki vodijo oziroma gospodarijo s trenutnim cerkvenim objektom. Pritožba ni utemeljena. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da sta tožnika solastnika parc. št. 697/1 in 232 k.o. ..., toženec pa ima v posesti sosednji nepremičnini, parc. št. 697/2 in 77 iste katastrske občine. Na podlagi izpovedb obeh pravdnih strank in priče Z., je prvo sodišče ugotovilo, da sta tožnika prihajala do svojih nepremičnin tako, da sta z javne poti parc. št. 1279/2 zavila na levo na parceli, ki ju ima v posesti toženec (parc. št. 77 in 697/2), se peljala po teh dveh parcelah vse do svojih nepremičnin. Od svojih nepremičnin pa sta se peljala vzvratno znova preko parc. št. 697/2 in 77, nato pa na zahodnem robu parc. št. 77 zavila proti severu z zadnjim delom avtomobila tako, da sta lahko s prvim delom avtomobila zapeljala na javno pot št. 1279/2. Toženec pa je dne 28.7.1999 na zahodnem robu parc. št. 77, preko katere je tožeča stranka vozila vzvratno, namestil železno rampo. Zaradi te rampe tožnika ne moreta več zavijati pri svoji vzvratni vožnji proti severu, ampak morata vzvratno zaviti proti jugu in tako peljati še 40 do 50m, da lahko obrneta in se zapeljeta na javno cesto. Iz teh dejanskih ugotovitev izhaja, da je toženec s postavitvijo rampe onemogočil tožnikoma dotedanji način izvajanja posesti stvarne služnosti. Po določbi 1. odst. 75. čl. Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), pa ima tudi vsak posestnik pravice (3. odst. 70. čl. ZTLR) pravico do varstva pred motenjem ali odvzemom posesti. Posest stvarne služnosti ima namreč tisti, ki dejansko uporablja (tožnika) nepremičnino drugega v obsegu, ki ustreza vsebini te služnosti. Tožnika sta tedaj kot posestnika stvarne služnosti v tej posestni pravdi aktivno legitimirana. Ker je toženec tisti, ki je postavil sporno rampo, je on pasivno legitimiran, dejanje samo - postavitev rampe pa je motilno, saj tožnikoma onemogoča dotedanji način izvajanja posesti stvarne služnosti, samo ravnanje toženca pa je samovoljno in protipravno, saj toženec nasprotnega ni niti zatrjeval niti dokazal. Toženec sicer v pritožbi trdi, da sam parceli, preko katerih vozita tožnika, le uporablja in ni njun lastnik, ter naj si tožnika sama uredita dostop do svoje hiše po svojem svetu. V motenjski pravdi pa po izrecni določbi 1. odst. 78. čl. ZTLR pravice do posesti ni mogoče upoštevati, zato ta dva toženčeva ugovora nista upoštevna. Končno se toženec sprašuje, zakaj sodišče ni opravilo ogleda oziroma poklicalo prič. Ne glede na to, da toženec v postopku pred prvim sodiščem izvedbe teh dokazov ni predlagal, ni videti, v čem naj bi ogled kraja in zaslišanje neimenovanih prič pripomoglo k popolnejšim in pravilnejšim dejanskim ugotovitvam. Odločitev prve sodišča je torej v procesnem, dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje po določbi 2. točke 380. čl. ZPP.