Jedro

Ne morejo se zaščititi le tiste značilnosti izgleda, ki so določene izključno z njegovo tehnično funkcijo, torej da je določena oblika izdelka ali dela izdelka edina (nenadomestljiva z drugačno obliko) in le takšna zagotavlja zahtevano funkcionalnost izdelka, ko torej tehnične značilnosti ne dopuščajo odmika od določene oblikovne izvedbe.

Seznanjen uporabnik je tisti potencialni kupec, na katerega meri imetnik pravice iz modela oz. oseba, ki je stalen uporabnik predmetov, ki so take vrste kot (izdelek, katerega oblikovne značilnosti so zaščitene kot) model. To je oseba, h kateri je model usmerjen in ki je seznanjena s tem, kaj je na trgu in kaj je bilo na trgu v nedavni preteklosti ter seznanjena s trendi izdelka. To je nekdo z bolj specifičnimi znanji o relevantnem trgu, kot na primer trgovec na drobno ali kaka druga oseba, ki trguje z relevantnim produktom.

Obseg zaščite modela, ki je relevanten za primerjanje celostnega vtisa modela in izdelka domnevnega kršitelja, je definiran z odločbo o registraciji modela. Od zaščitne strategije prijavitelja pa je odvisno, ali bo registriral model kot cel izdelek, domnevajoč da bo avtomatsko pokrival dele le-tega ali cel izdelek, pri čemer bo izrecno določil, za kateri del išče zaščito ali samo posamezne dele izdelka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožečih strank (točka I. izreka), ki se je glasil: „1. Toženi stranki se prepoveduje vsakršna nadaljnja izdelava in dajanje v promet varnostne obcestne ograje v obliki, kot je zavarovana z modelom št. 9260030 Urada RS za intelektualno lastnino;

2. Tožena stranka mora na odseku ceste Kranjska gora – Trenta R3 – 686/1279 odstraniti varnostno obcestno ograjo, ki predstavlja predmet kršitve modelov;

3. Tožena stranka je dolžna plačati prvotožeči stranki znesek 1.931,33 EUR, drugotožeči stranki pa znesek 643,67 EUR, oba zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje prvostopne odločbe do plačila;

4. Pravnomočna sodba se objavi na stroške tožene stranke v javnih glasilih.“ Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 375,96 EUR z obrestmi (točka II. izreka).

Tožeči stranki sta zoper sodbo pravočasno vložili pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku tožečih strank ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/08), zato je v skladu z določbo 2. odstavka 130. člena ZPP-D pri odločanju o utemeljenosti pritožbe uporabilo določila ZPP, veljavna v času pred uveljavitvijo ZPP-D. Tožeča stranka je model kot pravico pridobila v letu 1996, to je v času veljavnosti Zakona o industrijski lastnini - ZIL (Ur. l. RS, št. 13/92 in 27/93). Do zatrjevane kršitve modela naj bi prišlo po uveljavitvi ZIL-1 (Ur. l. RS, št. 45/2001). Glede na določbo 2. odstavka 136. člena in 3. odstavka 138. člena ZIL-1, je tako prvostopno sodišče pravilno presojalo zatrjevano kršitev modela, upoštevaje določila ZIL-1. Tožeči stranki sta utemeljevali tožbeni zahtevek s trditvami o kršitvi modela drugotožeče stranke, katerega ima registriranega pri Uradu RS za intelektualno lastnino pod št. 9260030 z nazivom „varnostna obcestna ograja“. Prvostopno sodišče je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na prvotožečo stranko zavrnilo z utemeljitvijo, da ta ni izkazala, da bi bile nanjo z izključno licenco prenesene pravice iz modela (točka c 120.a člena ZIL-1-UPB3). Pritožnik teh ugotovitev prvostopnega sodišča niti ne izpodbija. Ker prvotožeča torej ni izkazala materialnopravnih upravičenj za uveljavljanje tožbenega zahtevka, je odločitev prvostopnega sodišča v tem delu pravilna, pritožba pa neutemeljena.

Vsa nadaljnja navajanja pritožbenega sodišča se ob povedanem nanašajo na drugotožečo stranko, za katero bo uporabilo izraz tožeča stranka.

ZIL-1 daje v 37. členu imetniku modela izključno pravico, da ga uporablja in prepreči tretjim osebah, ki nimajo njegovega soglasja, da ga uporabljajo. V to pravico je mogoče poseči le z ničnostno ali izpodbojno tožbo (113. in 115. člen ZIL). Tretja oseba pa lahko v postopku, ki ga zoper njo vodi nosilec pravice zaradi domnevne kršitve pravic po 121. členu ZIL-1 poda ugovor poprejšnje uporabe modela iz 4. odst. 37. člena ZIL-1. Ker tožena stranka v tem postopku ni uveljavljala nobenega od zgoraj navedenih zahtevkov, se prvostopnemu sodišču v okviru obravnavanja utemeljenosti tožbenega zahtevka na kršitev modela ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem, ali je podana novost in individualna narava videza izdelka, ki ga je tožeča stranka zaščitila z modelom. Odločilno za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka je zgolj to, ali je tožena stranka z izdelkom, ki ga je po njenem naročilu izdelal njen podizvajalec, posegla v zaščiten okvir modela v smislu 2. odst. 37. člena ZIL-1. Obseg varstva po tem določilu vključuje vsak videz izdelka, ki pri seznanjenem uporabniku ne ustvari drugačnega celotnega vtisa.

Predmet varstva modela Po določbi 2. odstavka 36.člena ZIL-1 se model ne more registrirati za značilnosti izgleda izdelka, ki so določene izključno z njegovo tehnično funkcijo. Prvostopno sodišče je tako pri ocenjevanju celostnega vtisa videza modela tožeče stranke in izdelka tožene stranke in primerjanju le-teh pravilno izpostavilo funkcionalne in nefunkcionalne oblikovne značilnosti. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno izvedenca, ki jo je povzelo in sprejelo tudi prvostopno sodišče, da predmet zaščite modela ne morejo biti tiste oblikovne značilnosti, ki imajo uporabno funkcijo oziroma tiste tehnične značilnosti, ki pogojujejo funkcijo izdelka. Zato teh tudi ni mogoče šteti kot del tistih značilnosti, ki so zaščitene kot model, torej kot del oblikovnih značilnosti, ki se kažejo v videzu izdelka. Tako modela nedvomno ne opredeljuje tehnična rešitev odmika vodoravnega dela ograje od tal z uporabo pokončnikov (kovinskih elementov ob vznožju stebričev) in izvedba sidranja v tla. Ne more pa se pritožbeno sodišče strinjati z oceno prvostopnega sodišča in s tem izvedenca, ki je kot funkcionalno značilnost upošteval tudi oblikovno izvedbo te tehnične funkcije, kadar naj bi ponujena rešitev v modelu predstavljala najučinkovitejšo ali najenostavnejšo tehnično rešitev.

Pritrditi je torej treba pritožniku, ko pravi, da se ne morejo zaščititi le tiste značilnosti izgleda, ki so določene izključno z njegovo tehnično funkcijo, torej da je določena oblika izdelka ali dela izdelka edina (nenadomestljiva z drugačno obliko) in le takšna zagotavlja zahtevano funkcionalnost izdelka, ko torej tehnične značilnosti ne dopuščajo odmika od določene oblikovne izvedbe. Da je bilo tako ozko izvzetje primerov varstva modela nameravano v Direktivi o modelih št. 98/71/EC, izhaja tudi iz razlagalnega memoranduma komisije k popravljenemu predlogu (1.996, O.J. C142/7), ko pravi, da zaščita ne bi smela biti na voljo v tistih izredno redkih primerih, ko oblika nujno sledi funkciji (Intellectual Property in Europe, Guy Tritton, Sweet & Maxwell, London 2008, str. 573; v nadalj. IPE).

Oblikovne značilnosti modela tožeče stranke in izdelka tožene stranke Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je podana razlika med oblikovnimi značilnostmi modela tožeče stranke in izdelka tožene stranke v načinu izvedbe vpetja horizontalnega elementa ograje na vertikalni stebrič. Pri modelu tožeče stranke naj bi bila na vrhu stebriča v horizontalni smeri potekajoča lata oblikovana s pravokotnim prečnim presekom tako, da je delno ugreznjena v čelno ploskev stebriča, pri ograji tožene stranke pa naj ne bi bilo opaziti, da je del stebričev ugreznjen v horizontalno lato. Pri tem pa je potrebno pritrditi izvedencu, ko pravi, da je podano neskladje med opisom navedene oblikovne značilnosti modela in priloženo skico (A7), ki je sestavni del odločbe o modelu. Iz skice je razvidno, da je prikazana izvedba, po kateri je zarezan vodoraven element in je v tem delu vanj ugreznjen vertikalni stebrič, medtem ko iz opisa modela izhaja, da je zarezan stebrič, saj je lata ugreznjena vanj. Zmotna pa je ugotovitev izvedenca, da je na skici delno ugreznjen stebrič, delno pa lata, saj je iz skice jasno razvidno, da poteka navpična linija stebriča od spodnjega vogala do zgornjega vogala, ki se zaključi v zarezanem delu late. Glede na določbo 3. odst. 138. člena ZIL-1 so za opredelitev modela relevantne določbe ZIL-1.In ker ZIL-1 določa kot način prikaza oblikovne značilnosti modela skico ali fotografijo, pritožbeno sodišče šteje, da so oblikovne značilnosti modela tožeče stranke opredeljene s skico, ki je sestavni del odločbe o priznanju modela.

Iz fotografij, ki prikazujejo ograjo tožene stranke, je razvidno, da je lata ugreznjena v stebrič (fotografija A15), lata torej sedi na stebriču, kot to pravilno ugotavlja pritožnik. Način vpetja vertikalnega in horizontalnega dela pri ograji tožene stranke se torej razlikuje od modela tožeče stranke, ki ga prikazuje skica, saj ta prikazuje, da je stebrič ugreznjen v lato, fotografija ograje tožene pa da je lata ugreznjena v stebrič.

Pravni standard seznanjenega uporabnika Prvostopno sodišče je kot seznanjenega uporabnika pravilno štelo tistega potencialnega kupca, na katerega meri imetnik pravice iz modela, to je v danem primeru upravljalca cest, investitorja. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da seznanjeni uporabnik ni mimoidoči voznik, pešec, temveč je to oseba, ki je stalen uporabnik predmetov, ki so take vrste, kot (izdelek, katerega oblikovne značilnosti so zaščitene kot) model. To je oseba, h kateri je model usmerjen, in ki je seznanjena s tem, kaj je na trgu in kaj je bilo na trgu v nedavni preteklosti ter seznanjena s trendi izdelka. To je nekdo z bolj specifičnimi znanji o relevantnem trgu, kot na primer trgovec na drobno ali kaka druga oseba, ki trguje z relevantnim produktom (IPE, str.568) Vpliv drugačne izvedbe spoja na celosten vtis videza izdelka Ugotovljeno je bilo, da se ograja tožene stranke in model tožeče stranke razlikujeta le v izvedbi spoja med vertikalnim in horizontalnim elementom (med stebričem in lato). Iz skice modela tožeče stranke je razvidno, da se ravnini vertikalnega stebriča in vodoravnega elementa deloma prekrivata. Ker ni trditev o tem, da bi bil način prekritja pogojen s tehnično funkcijo, je torej stvar oblikovalske svobode, na kakšen način se bosta prekrivala vertikalni in horizontalni element (z večjo ali manjšo zarezo enega ali drugega elementa, zgolj z dotikanjem enega elementa z drugim oz. prekritjem stebriča z vodoravnim elementom). Pri ograji tožeče stranke in tožene stranke je skupno delno prekrivanje v linijah vertikalnega in horizontalnega elementa. Razlika pa je vidna na zgornji površini ograje. Skica modela tožeče stranke kaže, da so stebriči homogeni, zarezana pa je lata, pri ograji tožene stranke pa je homogena lata in so zarezani stebriči. Navedena razlika je zlasti opazna na zgornjem delu ograje. Odločilno za presojo zatrjevane kršitve pa je, ali zaradi drugačne izvedbe spoja zainteresirani uporabnik pri opazovanju ograje tožene stranke dobi drugačen celosten vtis kot pri opazovanju modela (ograje) tožeče stranke.

Obseg zaščite modela, ki je relevanten za primerjanje celostnega vtisa modela in izdelka domnevnega kršitelja je definiran z odločbo o registraciji modela. Od zaščitne strategije prijavitelja pa je odvisno, ali bo registriral model kot: -cel izdelek, domnevajoč da bo avtomatsko pokrival dele le-tega ali -cel izdelek, pri čemer bo izrecno določil, za kateri del išče zaščito ali -samo posamezne dele izdelka ( IPE, str. 580).

Iz odločbe o registraciji modela tožeče stranke je razvidno, da je ta registrirala kot model „varnostno obcestno ograjo“, pri čemer je v opisu navedla tri oblikovne značilnosti in novosti le-te, med drugim način povezave horizontalnega z vertikalnim elementom. Le glede te se model in izdelek tožene stranke razlikujeta. Glede na način registracije modela tožeče stranke je torej primerjavo modela in izdelka tožene stranke potrebno opraviti tako, da se vprašamo, ali je zgolj zaradi različnega načina vpetja obeh elementov celostni vtis, ki ga na seznanjenega uporabnika naredi model tožeče stranke, drugačen od celostnega vtisa, ki ga nanj naredi ograja tožene stranke. Po oceni pritožbenega sodišča že bolj pozoren mimoidoči opazi navedeno razliko, zato še toliko bolj „seznanjeni uporabnik“ (to je potencialni kupec, investitor, prodajalec na drobno). Ograja tožene stranke daje vtis, kot da lata sedi na stebričih, je nanje naslonjena, medtem ko ograja tožeče stranke daje vtis ugreznjenosti stebriča v lato. Po oceni pritožbenega sodišča navedeno predstavlja tako občutno razliko, ki pri opazovanju ograje tožene stranke ustvari drugačen celosten vtis kot model tožeče stranke, kot je to pravilno ugotovilo prvostopno sodišče. Ker torej navedeni razlikovalni element daje videzu izdelka tožene stranke drugačno individualno naravo, očitana kršitev ni podana. Prvostopno sodišče je torej pravilno materialnopravno odločilo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane odločbe ni našlo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Ugotovljena pravnoodločilna dejstva prvostopnega sodišča izhajajo iz predloženih dokaznih listin in predstavljajo zadostno oporo za preizkus pravilnosti izpodbijane odločbe.

Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1.odstavka 154.člena v zvezi s 1.odstavkom 165.člena ZPP.