Jedro

Glede na to, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo spolnega nadlegovanja in tudi ne kakšnega drugega protipravnega ravnanja tožene stranke (v smislu kršitve tožničinega dostojanstva na delovnem mestu), kot enega izmed elementov odškodninskega delikta, je posledično pravilno tožničin odškodninski zahtevek po temelju zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožeča stranka za duševne bolečine, ki jih je zaradi tega utrpela, upravičena do denarne odškodnine 18.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2013 dalje do plačila. S sklepom je tožbo delno zavrglo, delno pa postopek ustavilo. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka 1.462,90 EUR, v 8 dneh, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

2. Zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka in o stroških postopka se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ni direktno izpovedala, kako so se izkazovala spolna nadlegovanja, ker se tega še vedno sramuje, vendar pa spolno nadlegovanje ni samo neposredno fizično in verbalno, ampak tudi neverbalno ravnanje. Zagotovo pohotni dvoumni pogledi, žaljivo spogledovanje in opolzki komentarji s strani nadrejenega, ki so se nanašali na njeno telo in videz, predstavljajo spolno nadlegovanje. Samo z zaslišanjem nadlegovalca A.A. si sodišče ni moglo ustvariti prave slike, saj je šlo za edinega moškega, nadrejenega tožnici, v izključno ženskem kolektivu. Navedeni je bil takrat neporočen in višje izobražen. Izpovedal je o tem, da je bil nadrejen 20 do 30 delavkam, da lahko pogovor nanese na marsikaj, da je s posameznimi delavkami hodil na kavo, da njegova sedanja partnerica, s katero ima otroka, izhaja iz tega delovnega okolja in mu je bila podrejena. To kaže, da je zagotovo želel vzpostaviti spolne stike tudi s tožnico. Med zaslišanjem se je pri njem pojavil tipični obrambni mehanizem, saj je svoja ravnanja vseskozi zanikal, sodišče pa ni ocenjevalo njegove reakcije. Sodišče prve stopnje bi moralo pri ugotavljanju dejanskega stanja upoštevati splošno znana dejstva v zvezi s prijavami nadlegovalcev, saj so žrtve nadlegovanja v strahu pred obsojanjem nadrejenih in okolice. Sodišče je napačno zavrnilo dokazni predlog z vpogledom v spis opr. št. III Ps 273/2014. Tožnici delovno vzdušje sodelavk in nadrejenih ni bilo naklonjeno. Vztrajala je, naj se ji zamenja delovno mesto, samo na ta način bi se lahko izognila nadlegovanju nadrejenega. Zaradi tega jo je 7. 10. 2007 sprejel takratni direktor proizvodnje. Njega je seznanila s svojim zdravstvenim stanjem in počutjem ter mu pokazala napotnico za psihiatra. Decembra 2007 je šla k psihologu. Dne 13. 5. 2008 je bila hospitalizirana. Zaradi teh zdravstvenih težav je podala zahtevo za oceno delazmožnosti, v letu 2010 je bila zahteva zavrnjena, na podlagi kasnejše nove zahteve pa je bilo ugotovljeno, da je zaradi posledic bolezni invalid III. kategorije od 27. 6. 2012 dalje. Vse to bi lahko sodišče preverilo, če bi vpogledalo v socialni spis. Od junija 2008 se zdravi pri psihiatru zaradi obremenilnih psihosocialnih dejavnikov na delovnem mestu. Sodišče ni obrazložilo, zakaj tega dokaza ni izvedlo. Ni dolžno slediti dokaznim predlogom, če oceni, da njihova izvedba na odločitev ne bi mogla vplivati. Neutemeljeno je zavrnilo zaslišanje priče B.B., ki je bil seznanjen z nadlegovanjem in je tožeči stranki obljubil, da bo zadevo razčistil. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Glede zavrnitve dokaza z vpogledom v spis socialnega sodišča opr. št. III Ps 273/2013 je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da izvedba tega dokaza ni potrebna. Z vpogledom v ta spis naj bi se po navedbah tožnice ugotovilo, da se je zdravila pri psihologih in psihiatrih, ter da je bila v letu 2012 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti. Iz podatkov tega spisa ne bi bilo možno razbrati zatrjevanih ravnanj nadrejenega A.A., kar je ključno dejansko vprašanje tega spora. Predmet socialnega spora ni bilo raziskovanje nedopustnih ravnanj delodajalca, ampak tožničine preostale delovne zmožnosti. Zdravstvena dokumentacija v socialnem spisu se nanaša na tožničino slabo zdravstveno stanje od leta 2008 dalje, kar pa med strankama niti ni bilo sporno. Sporno je bilo predvsem vprašanje izvršitve protipravnega ravnanja, kar je nadalje povezano z vprašanjem vzročne zveze med tem ravnanjem in tožničinim zdravstvenim stanjem (131. člen Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS, št. 81/2001 in nasl.).

7. V zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče B.B. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica sodišču v roku, postavljenem na naroku 15. 9. 2016, ni sporočila naslova te priče in je zato sodišče tudi ni moglo vabiti. Svojo odločitev o zavrnitvi tega dokaznega predloga je tako pravilno oprlo na določbo 236. člena ZPP, saj je štelo, da ne sme samo nadomestiti odsotnosti strankine aktivnosti, tožničin pooblaščenec pa tudi ni izkazal, da bi vsaj poskusil pridobiti naslov priče, temveč se je zmotno skliceval na neobstoj pravne podlage v zvezi s tem. Po 148. členu ZPP je upravljavec zbirke podatkov dolžan stranki sporočiti naslov osebe, če stranka za to izkaže pravni interes. Tudi po 10. členu Zakona o odvetništvu (ZOdv, Ur. l. RS, št. 18/93 in nasl.) se odvetniku brezplačno posredujejo podatki, ki jih potrebuje pri opravljanju odvetniškega poklica v posamični zadevi, ne glede na določbe drugih zakonov, ki določajo posredovanje osebnih podatkov. Tožnica ni izkazala, da bi bila po navedenih podlagah pri iskanju podatka naslova priče neuspešna.

8. Predmet spora je odškodnina zaradi spolnega nadlegovanja na delovnem mestu v letih od 2004 do 2010. Po 6.a členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) je spolno nadlegovanje kakršnakoli oblika neželenega verbalnega, neverbalnega ali fizičnega ravnanja ali vedenja spolne narave z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe, zlasti kadar gre za ustvarjanje zastraševalnega, sovražnega, ponižujočega, sramotilnega ali žaljivega okolja. Nadlegovanje je vsako neželeno vedenje, povezano s katero koli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Trpinčenje na delovnem mestu pa je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Na podlagi 184. člena ZDR je delodajalec odgovoren za škodo delavcu, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, in sicer po splošnih pravilih civilnega prava.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da tožnica na delovnem mestu ni bila spolno nadlegovana, kar je ključno za zavrnitev odškodninskega zahtevka. Pritožba neutemeljeno poudarja, da bi bilo treba pri ugotavljanju očitanih ravnanj dati posebno težo okoliščini, da je splošno znano, da spolni nadlegovalci zanikajo takšno ravnanje. Takšno zavzemanje pritožbe ne more omajati sicer prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje, v kateri ni našlo podlage za ugotovitev nedopustnih ravnanj. Tudi pritožbene navedbe o tem, da je bil nadrejeni delavec A.A., ki naj bi tožnico spolno nadlegoval, v spornem času neporočen, da je bil tožnici in ostalim 20 do 30 delavkam nadrejen, višje izobražen, da je hodil s sodelavkami na kavo, ter da njegova sedanja partnerica, s katero ima otroka, izhaja iz delovnega okolja, ne kažejo v smer, da si je želel s tožnico vzpostaviti spolne stike. Tožnica sama v pritožbi navaja, da res ni "direktno" pojasnila, kakšno je bilo spolno nadlegovanje, kar nenazadnje kaže na nekonkretizirane navedbe v zvezi s tem, da je šlo za nesprejemljivo in nedobrodošlo osvajanje, ki naj bi bilo podkrepljeno "s pohotnimi dvoumnimi pogledi in žaljivim spogledovanjem". Prav tako je tožnica izpovedala, da je nadrejeni ni vabil na kavo ali zmenke, saj naj za to ne bi zbral poguma, tudi ji ni govoril seksualnih šal, ni ji podajal opazk, nikoli se je ni poizkušal dotakniti ali jo objeti. Tožnica v izpovedi ni potrdila svojih navedb, da naj bi ji nadrejeni namigoval z očmi in da so ji ti pogledi povedali, da jo spolno nadleguje. Zgolj v tožničini izpovedi o tem, da jo je nadrejeni gledal direktno v oči in se ji smejal, ter v odsotnosti drugih dokazov, sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo spolnega nadlegovanja.

10. A.A. je kot priča izpovedal, da je bil med njim in tožnico sicer napet odnos, da pa jo je med razgovorom normalno gledal v oči, kot tudi sicer gleda tistega, s kom se pogovarja. Pogovori so bili povezani izključno v zvezi z delom. Če jo je vprašal, ali je dosegla normo, ga je nadrla, da nima pravice, da jo to sprašuje. Priča C.C. (takratni direktor proizvodnje) ni potrdil, da bi bila tožnica pri njem na razgovoru glede nadlegovanja. Pojasnil je, da je bil na sestanku s B.B., vendar je bil sestanek v zvezi z doseganjem norme, ne zaradi spolnega nadlegovanja. Tudi priča D.D. ni potrdil tožničinih navedb o skupnem sestanku z A.A., kjer naj bi se A.A. tožnici posmehoval. Priča E.E., sindikalist, je izpovedal, da je bila tožnica pri njem septembra 2008, ker je želela premestitev zaradi zdravstvenih razlogov, nakar ponujenih delovnih mest ni sprejela. Priča F.F., ki je bil vodja tožničine skupine do leta 2003, pa se tudi ni spomnil, da bi s tožnico kdaj govoril o spolnem nadlegovanju, prav tako ni potrdil, da naj bi imel s tožnico in C.C. skupni razgovor. Sodišče prve stopnje je sklepalo, da je bil odnos med tožnico in A.A. očitno napet predvsem zaradi težav z doseganjem norme oziroma zaradi nestrinjanja tožnice s premestitvami.

11. Glede na to, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo spolnega nadlegovanja in tudi ne kakšnega drugega protipravnega ravnanja tožene stranke (v smislu kršitve tožničinega dostojanstva na delovnem mestu), kot enega izmed elementov odškodninskega delikta, je posledično pravilno tožničin odškodninski zahtevek že po temelju zavrnilo.

12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (165. člen ZPP).