Jedro

Z navedbami, da si sodišče ne upa zaslišati njegovih prič ter da ga nasprotne priče, katerim so nadrejeni naročili, kaj morajo pričati, niso prepoznale, obsojenec uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obs. R.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. R.P. se oprosti povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Obs. R.P. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 30.1.1998 spoznan za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ in obsojen na 1 mesec zapora. V izrečeno kazen mu je bil vštet pripor od 14.1.1998 od 10. ure dalje. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 14.4.1999 pritožbama obsojenca in njegovega zagovornika deloma ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obs. R.P. na podlagi 2. odstavka 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 1 meseca zapora s preizkusno dobo dveh let. V ostalih delih je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obs. R.P., kateremu je bila drugostopenjska sodba vročena dne 7.5.1999, je dne 1.6.1999 priporočeno po pošti vložil "revizijo zaradi delne zavrnitve pritožbe", v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev pravnega reda. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo ter zadevo vrne Okrajnemu sodišču v Mariboru v ponovno obravnavo in odločanje.

V kazenskem postopku revizija kot izredno pravno sredstvo ne obstaja. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije vlogo obsojenca obravnavalo kot zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Navaja, da obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti ni obrazložil zatrjevanih kršitev materialnega zakona in kazenskega postopka. S trditvijo, da kaznivega dejanja ni storil ter da njegova identiteta ni bila ugotovljena, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni zakoniti razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Zahteva obs. R.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zatrjevanje obs. R.P., da je bil zagovornik, katerega mu je sodišče odredilo, njemu nasprotni odvetnik, ki zanj ni ničesar storil, je povsem neutemeljeno. Obsojencu je bil potem, ko je bil zoper njega odrejen pripor, sam pa si zagovornika ni vzel, postavljen za zagovornika po uradni dolžnosti odvetnik B.P. iz M., ki je obsojenca zagovarjal na glavni obravnavi, na kateri je tudi predlagal odpravo pripora zoper obsojenca in s predlogom uspel, saj je bil pripor zoper obsojenca po razglasitvi sodbe odpravljen, delno pa je uspel tudi s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, saj je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo v korist obsojenca.

Z navedbami, da si sodišče ne upa zaslišati njegovih prič ter da ga nasprotne priče, katerim so nadrejeni naročili, kaj morajo pričati, niso prepoznale, uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti. Sicer pa je obsojenec, ko je na glavni obravnavi v končnem govoru zatrjeval, da je bil obravnavanega dne na mariborskem sejmišču, ni navedel, katere priče naj bi to potrdile. V pritožbah sta sicer obsojenec in njegov zagovornik predlagala zaslišanje devetih imensko navedenih prič, ki naj bi potrdile obsojenčev alibi, vendar pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da glede na izpovedbi prič H.S. in Z.I. ni nikakršne potrebe za dopolnitev dokaznega postopka, upoštevaje pri tem tudi obsojenčevo navedbo, da je bil tedaj na mariborskem sejmišču, predlagane priče pa naj bi izpovedale, da je bil v času storitve kaznivega dejanja na železniški postaji.

Iz zahteve za varstvo zakonitosti, čeprav obsojenec v njej uvodoma navaja, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki pa jih ne obrazloži, je razvidno, da obsojenec v svoji zahtevi uveljavlja le razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker tega razloga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati, je Vrhovno sodišče zahtevo obs. R.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP.