Jedro

Ker je sodišče prve stopnje nekritično sledilo oškodovancu, da obdolženca ni udaril in proti njemu zamahoval z roko kljub dejstvu, da sta obdolženčevo trditev o tem, da ga je najprej udaril v obraz oškodovanec, potrdili dve priči, je dejansko stanje ugotovilo nepopolno in najbrž tudi zmotno, saj ni ugotavljalo, ali je oškodovančeva prijateljica, ki je v celoti potrdila njegovo verzijo dogodka, sploh lahko videla tisti del konflikta med obdolžencem in oškodovancem, ki je odločilnega pomena za presojo, ali je obdolženec ravnal v silobranu, ko je z udarcem v nos povzročil lahko telesno poškodbo oškodovancu. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi obdolženčevega zagovornika ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku.

Izrek

Pritožbi obdolženčevega zagovornika se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po členu 133/I KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo ter v njej določilo kazen dva meseca zapora in preizkusno dobo enega leta, oškodovanca s premoženjsko- pravnim zahtevkom napotilo na pravdo ter obdolžencu v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka in na 50.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Proti navedeni sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve kazenskega zakona ter predlagal, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec je v pisnem mnenju predlagal ugoditev pritožbi obdolženčevega zagovornika.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov sicer zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec v prepiru z oškodovancem le-tega s pestjo udaril v obraz ter mu zlomil nosno kost, zaradi česar je bila oškodovančeva zmožnost za delo zmanjšana in prizadeta njegova zunanjost, pomisleke pa vzbuja dokazna ocena sodišča prve stopnje, da obdolženec dejanja ni storil v silobranu in da zato ni izključena protipravnost njegovega ravnanja. Obdolženčev zagovor o poteku celotnega dogodka, predvsem o vzrokih za njegovo ravnanje, je identičen že opisu dogodka v kazenski ovadbi, na glavnih obravnavah pa sta ga v celoti potrdili zaslišani priči B. P. in M. G. Njunih ključnih trditev, po katerih naj bi oškodovanec skočil v obdolženca in ga udaril v oko, pa sodišče prve stopnje ne sprejema, njegovi zaključki o tem pa niso prepričljivi. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaenkrat ni dvoma, da je bila priča B. P. prisotna, ko se je obdolženec vrnil z osebnim avtomobilom, saj jo je kot svojo šefinjo celo pozval, naj opomni oškodovanca na dostojnejše obnašanje, nedvomno pa je bila tudi ona tista, ki je s kričanjem, naj nehata, posegla v konflikt med obdolžencem in oškodovancem ter so zato neprepričljivi zaključki sodišča prve stopnje, da vsega dogodka ni mogla videti, ker je tako ocenil oškodovanec. V zvezi s tem pa tudi ni sprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je njena izpoved omajana zaradi dejstva, ker od tega dogodka dalje ta priča kot lastnica lokala z oškodovancem ne sodeluje več, čeprav sta pred tem več let poslovno sodelovala. Ta okoliščina namreč po oceni sodišča druge stopnje prej kaže na takšno vlogo oškodovanca pri dogodku, kot sta jo opisala obdolženec ter navedena priča, pa tudi priča M. G. Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da ta priča ni imela nobenega motiva ostajati pri drvah v času, ko je obdolženec peljal pizzo na dom, ni prepričljiva, saj je priča v zvezi s to okoliščino na glavni obravnavi pojasnila, da je prvi del dogodka opazovala skozi okno, ko pa se je obdolženec pripeljal nazaj, je odšla ven po drva ter tam ostala zato, ker jo je zanimalo, kaj se dogaja, saj je videla, da sta se pričela oškodovanec in obdolženec tepsti. Nezanesljivi in v nasprotju s podatki kazenskega spisa so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da ni sprejemljiv in potrjen tisti del zagovora obdolženca, ko navaja, da ga je oškodovanec pred njegovim udarcem udaril v oko, da pa k zdravniku ni šel, ker ga je bilo sram, pri čemer naj bi si bili tudi trditvi omenjenih prič v nasprotju glede razloga, zakaj obdolženec ni odšel k zdravniku. Trditev obdolženca, da ga je oškodovanec prvi udaril, sta obe priči skladno potrdili ter enako kot obdolženec navedli, da zaradi poškodbe ni odšel k zdravniku, pri čemer je P. kot obdolženčeva šefinja na obeh zaslišanjih pojasnila, da je obdolžencu naročila, da si je dal na oko obkladek, ker je moral nadaljevati z delom, oziroma, da k zdravniku ni šel, ker je moral delati, G. pa je dejala, da si je obdolženec dal na rdeče oko led ter imel nekaj dni tudi modro oko. V celoti gledano so takšne trditve nedvomno skladne, njihova verodostojnost pa je posredno potrjena tudi z izpovedbo priče V. P., ki je najprej dejala, da se je oškodovanec z udarci tudi branil, po predklicu oškodovanca na glavni obravnavi, da takšna izjava ni bila pravilno zapisana, pa je dejala, da je le zamahoval z rokami, kar pa še vedno ni v skladu s trditvami oškodovanca, da obdolženca nikoli ni udaril in nikoli ni proti njemu zamahnil. Ker je priča V. P., sicer prijateljica oškodovanca, kateri sodišče v celoti poklanja vero, tudi dejala, da začetka prepira ni spremljala, ker je v kritičnem času sedela v avtomobilu pred hišo, medtem ko je vhod za dobavo na zadnji strani lokala in je obdolženca in oškodovanca videla na travniku šele, ko sta se že ruvala, ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je njeno pričanje ovrglo trditev obdolženca, da je ravnal v silobranu. Gre tedaj za nekritično oceno izjav te priče, za katero je vprašljivo, ali bi sploh mogla videti tudi tisti del dogajanja, ki je bistvenega pomena za presojo obdolženčevega ravnanja. Zato je potrebno pritrditi pritožbenim izvajanjem obdolženčevega zagovornika, s katerimi na naštete okoliščine opozarja in zaradi katerih je dejansko stanje ostalo nepopolno, v posledici tega pa najbrž tudi zmotno ugotovljeno ter je zato utegnil biti kršen tudi kazenski zakon.

Ker razlogi obsodilne sodbe tako niso prepričljivi, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi obdolženčevega zagovornika ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku posamezniku (4. odstavek 392. člena ZKP).

Ponovno bo zato potrebno zaslišati obdolženca, oškodovanca in obe priči, z zaslišanjem preostalih zaposlenih v pizzeriji, ki naj bi skozi okno spremljali dogajanje, pa natančno osvetliti začetek konflikta med obdolžencem in oškodovancem ter nato vse dokaze oceniti v luči zgoraj navedenih pomislekov. V kolikor s ponovnim zaslišanjem navedenih ne bodo odpravljeni dvomi o tem, katera od zaslišanih prič je sploh lahko spremljala celoten potek dogodka, bo potrebno z rekonstrukcijo dogajanja na samem kraju ugotoviti, kaj je katera od prič sploh lahko videla ter bo šele potem mogoče napraviti zanesljiv sklep za vsako posamično ravnanje obdolženca in oškodovanca, s tem pa tudi odgovoriti na ključno vprašanje, ali je obdolženec ravnal v silobranu, ko je oškodovancu z udarcem v nos prizadejal lahko telesno poškodbo.