Jedro

Kadar kakšen od dedičev zatrjuje, da določeno premoženje ne spada v zapuščino, tega ne uveljavlja kot dedič ampak kot tretji (originarni pridobitelj).

Skupno premoženje s smrtjo enega od zakoncev ni prenehalo obstajati; prenehala je le zakonska skupnost (zveza), s tem pa je nastala podlaga za delitev skupnega premoženja.

Od vprašanja (ne)odplačnosti pravnega posla je odvisna dedna pravica A. H. (prikrajšanje nujnega deleža in višina prikrajšanja).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zapuščinski postopek prekinilo (točka 1 izreka), dediča A. H. napotilo na pravdo, da zoper sodediče M. B., S. Ž. in M. N. vloži tožbo za ugotovitev, da sodi v zapuščino tudi polovica stanovanja na naslovu T. in ½ garaže na T. (točka 2 izreka), dediče S. Ž., M. B. in M. N. napotilo na pravdo, da zoper sodediča A. H. vložijo tožbo za ugotovitev, da predstavlja darilna pogodba za počitniško hišico z vrtom v B. v Republiki Hrvaški z dne 2. 7. 2007 odplačen pravni posel in torej ne predstavlja darila, podarjenega S. Ž. (točka 3 izreka), določilo, da je rok za vložitev tožbe 30 dni po pravnomočnosti sklepa ter da bo, v kolikor v navedenem roku tožba ne bo vložena, nadaljevalo postopek ne glede na zahtevke, glede katerih je dediče napotilo na pravdo (točka 4 izreka).

2. Zoper sklep se pritožujejo dediči S. Ž., M. B. in M. N., in sicer zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in procesnih kršitev s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi menijo, da mora sodišče v zapuščinskem postopku ugotoviti, kaj spada v zapuščino in gre pri tem za pravna vprašanja, ki sodijo v pristojnost zapuščinskega sodišča. Iz razlogov izpodbijanega sklepa pa ni mogoče razbrati, kaj sodišče sploh šteje za zapuščino. To predstavlja bistveno kršitev postopka. V kolikor pa sodišče ocenjuje, da v zapuščino po pokojni sodijo nepremičnine (solastni delež stanovanja in garaže na T ter počitniška hišica v B.), pa je sodišče zmotno presodilo dejstva ter na materialnopravno vprašanje odgovorilo zmotno. Glede nepremičnin na T sodišče pravilno ugotavlja, da je bil lastnik pokojni A. N. ter da je bila nepremičnina na Hrvaškem prenesena z darilno pogodbo na S. Ž.. Pri tem pa sodišče ne upošteva rezultata zapuščinskega postopka po pokojnem A. N. (pravnomočno končanem) ter ne dejstva obstoja darilne pogodbe glede nepremičnine na Hrvaškem. V zapuščinskem postopku po umrlem A. N. je bil izdan pravnomočen sklep o dedovanju III D 2161/2010 z dne 4. 1. 2011, skladno s katerim je zapečaten pravni položaj nepremičnin na T.. Zapuščinskega postopka se je namreč udeležila tudi pokojna M. N., ki ni uveljavljala nikakršnih zahtevkov glede nepremičnin na T. oziroma na Hrvaškem. Zato je potrebno šteti, da je s končanjem zapuščinskega postopka bilo dokončno rešeno vprašanje njenega premoženja iz naslova zakonske zveze z A. N.. S smrtjo A. N. je namreč po zakonu prišlo do situacije, ko bi bilo potrebno razdeliti skupno premoženje A. in M. N.. V kolikor bi M. N. imela zahtevke glede izročitve njej lastnega dela skupnega premoženja, bi le-te lahko in morala uveljaviti v zapuščinskem postopku. Glede zapuščine M. N. bi bilo potrebno zato ugotoviti, da slednja zapuščine ni zapustila in predmetnega zapuščinskega postopka sploh ni mogoče voditi. Z opustitvijo uveljavljanja M. N. svojega dela premoženja iz zapuščine po pokojnem A. N., so potencialna upravičenja M. N. ugasnila, zato ne more biti več predmet presoje predmetnega zapuščinskega postopka. Zapuščine torej ni in nanjo skladno z darilno pogodbo skladno z obdarjenko S. Ž. ne more soditi niti počitniška hišica v B.. Glede na izrecno določilo darilne pogodbe, da se darilo ne všteva in ne upošteva pri dedovanju po zapustnici, počitniška hiša v B. ne more nikakor vplivati na obseg zapuščine. Sodišče bi moralo upoštevaje vse navedeno, še zlasti pomen zapuščinskega postopka po pokojnem zapustničinem možu A. N., ugotoviti, da zapuščine ni. Ker je ni, je presoja zahtevkov glede katerih so bili dediči napoteni na pravdo, pojmovno nezdružljiva.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Če je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino (bodisi spor o dejstvih bodisi o uporabi prava) (1), sodišče po 212. členu ZD prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo. In prav za tak primer gre v obravnavani zadevi v delu, ki se nanaša na napotitev dediča A. H. na pravdo. Le-ta namreč zatrjuje, da v zapuščino pok. matere spadata solastninska deleža do ½ stanovanja in garaže na T., pritožniki pa temu osporavajo (pravno nepomembno je, ali zaradi dejanskih ali pravnih razlogov). Pri tem pritožbeno sodišče glede na pritožbene trditve zgolj opozarja, da pravnomočen sklep o dedovanju, s katerim je bil zaključen zapuščinski postopek po pok. možu zapustnice A. N., zapustnice ni zavezoval (2) glede njenega originarno pridobljenega premoženja (v skladu z določbami ZZZDR pridobljenega skupnega premoženja) (3). Zapustnica v zapuščinskem postopku po njenem pok. možu kakšnih njej lastnih stvarnopravnih zahtevkov niti ni mogla uveljavljati (predmet odločanja je (bilo) zapustnikovo premoženje, in ne njeno); poleg tega že načeloma med dediči (4) ne more biti spora o tem, da kakšno premoženje ne spada v zapuščino, temveč le ali kakšno premoženje spada v zapuščino (prim. 212. člen ZD); kadar kakšen od dedičev zatrjuje, da določeno premoženje ne spada v zapuščino, tega ne uveljavlja kot dedič ampak kot tretji (originarni pridobitelj). Poleg tega skupno premoženje s smrtjo enega od zakoncev ni prenehalo obstajati; prenehala je le zakonska skupnost (zveza), s tem pa je nastala podlaga za delitev skupnega premoženja (prvi odstavek 58. člena ZZZDR). Glede stanovanja pa gre za zahtevo dediča A. H. za vrnitev darila (solastninskega deleža do ½ stanovanja T), izročenega sodedinji M.B. (5), zaradi prikrajšanja njegovega nujnega deleža (6). Zato je izpodbijani sklep v tem delu pravilen v dejanskem in pravnem pogledu, pritožba pa neutemeljena.

5. Prav tako so neutemeljeni pritožbeni očitki glede nepravilnost izpodbijanega sklepa v delu, v katerem so pritožniki napoteni na pravdo za ugotovitev, da pri darilni pogodbi (katere predmet je počitniška hiša z vrtom v B.), sklenjeni s sodedinjo S. Ž., ne gre za darilno pogodbo, ampak odplačen pravni posel. A. H. je kot dedič trdil, da je bila zapustnica solastnica tega premoženja do ½, a ni zahteval vrnitve darila, temveč da „se to darilo upošteva v denarni vrednosti in se mu prizna nujni delež“. Pri tem je med dediči bilo sporno, ali je pri tem šlo za darilo ali za odplačen pravni posel, kar je odločilnega pomena. Nujni dediči imajo prvem odstavku 26. člena ZD pravico do dela zapuščine, s katerim zapustnik ne more razpolagati; ta del zapuščine je nujni delež. Nujni delež A. H. (potomca) znaša polovico zakonitega dednega deleža (drugi odstavek 26. člena ZD). Pravica do nujnega deleža je dedna pravica (27. člen ZD); nujnemu dediču gre določen del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino. Res sicer niti solastninski delež zapustnice do ½ počitniške hiše z vrtom v B. ne spada v zapuščino (7) niti vanjo ne spada denarna vrednost tega premoženja (8), in to premoženje torej ne sestavlja zapuščine. A je spornost tega, ali je pri tem šlo za darilo ali za odplačen pravni posel, pomembna za ugotovitev nujnega deleža in prikrajšanja dediča A.H., ki zatjuje prikrajšanje nujnega deleža in posledično uveljavlja vrnitev darila (9). Ker sodišče po prvem odstavku 210. člena ZD (napotitev na pravdo) zapuščinsko obravnavo prekine in napoti stranke na pravdo (ali na upravni postopek), če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica, od predmetnega vprašanja ((ne)odplačnosti pravnega posla, sklenjenega med zapustnico in dedinjo S. Ž.) pa je odvisna dedna pravica A. H. (prikrajšanje nujnega deleža in višina prikrajšanja), je izpodbijani sklep tudi v tem delu pravilen v dejanskem in pravnem pogledu, pritožba pa neutemeljena.

6. V skladu z 2. točko 365. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo.

7. Na podlagi prvega odstavka 154. in 165. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD je pritožbeno sodišče zahtevek pritožnikov za povrnitev stroškov pritožbenega postopka kot neutemeljen zavrnilo, odločitev pa je obsežena v odločitvi o zavrnitvi pritožbe kot neutemeljene.

(1) Ne glede na to, iz katerega naslova oziroma na kakšni pravni podlagi;

(2) In s tem tudi ne njenih dedičev;

(3) Pravnomočen sklep o dedovanju po 220. členu ZD, ki določa učinek pravnomočnosti, veže stranke (dediče), ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, kolikor jim ni priznana pravica, da lahko uveljavljajo svoj zahtevek v pravdi, a jih veže le kot dediče in le glede zapustnikovega premoženja, ne pa glede dedičevega originarno (izvirno) pridobljenega premoženja (ne glede na zemljiškoknjižno stanje – le-to izkazuje le domnevo lastništva – prim. 11. člen SPZ); glej še obširno in enotno sodno prakso glede interpretacije 220. člena ZD;

(4) Podčrtalo pritožbeno sodišče;

(5) Trditve dediča A. H. glede darila (solastninskega deleža do ½ navedenega stanovanja), izročenega sodedinji M. B., so sicer nejasne (ne pove, kdo je darilo obdarjenki izročil), a to glede problema napotitve na pravdo ni odločilno; odločilen je njegov zahtevek za vrnitev tega premoženja v zapuščino (da to premoženje sodi v zapuščino);

(6) Po prvem odstavku 34. člena ZD se, če je prikrajšan nujni delež, darila vrnejo, kolikor je treba, da se dopolni nujni delež;

(7) Tega dedič A. H. ne trdi;

(8) Če je bilo to premoženje zapustnice podarjeno, kot trdi A. H.;

(9) Pri izračunavanju nujnega deleža in razpoložljivega dela pri ugotavljanju vrednosti zapuščine po 28. členu ZD se namreč upoštevajo (med drugim) vsa darila, dana zakonitim dedičem; s posledično obveznostjo (v primeru prikrajšanja nujnega deleža) vrnitve daril – glej sprotno opombo 6;