Jedro

Čeprav v primeru, ko dolžnik ne pridobi najemne pravice po 210. členu ZIZ, sklep o izročitvi prodane nepremičnine kupcu ni opredeljen kot izvršilni naslov za deložacijo dolžnika, mora sodišče v okviru dražbenega postopka kupcu izročiti v posest izpraznjeno hišo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje upnikov predlog za izvršbo z izpraznitvijo hiše na P. in njeno izročitvijo upniku zavrglo. Ocenilo je namreč, da sklep o izročitvi te nepremičnine upniku kot kupcu, izdan v izvršilni zadevi In 1997/00124, ni izvršilni naslov za predlagano izvršbo, ker v njem ni določena obveznost dolžnika, da hišo izprazni in jo izroči upniku. Proti sklepu se upnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se spremeni tako, da se izda sklep o izvršbi, podrejeno pa, da se razveljavi in zadeva vrne v nov postopek. Opozarja na določilo 192. člena ZIZ, ki nedvomno pomeni izročitev nepremičnine kupcu v last in posest. To jasno izhaja tudi iz 2. odst. tega člena, ki opredeljuje primer, ko se izročitev izvrši le v last in ne v posest. Tudi v tem primeru mora sodišče v sklepu določiti, kdaj se mora dolžnik izseliti in je sklep v tem primeru izvršilni naslov. Ob uporabi analogije je torej sklep o domiku po 1. odst. 192. člena vsekakor tudi izvršilni naslov. Nobene pravne logike namreč ne bi bilo v tem, da bi bil upnik v primeru, ko dolžnik ne bi uveljavljal pravic po 210. členu ZIZ, v slabšem položaju kot če dolžnik takšno pravico uveljavlja (ker je sklep po 2. odst. 192. člena izrecno izvršilni naslov). Izročitev nepremičnine torej pomeni tudi izročitev v posest, z odstranitvijo stvari in oseb ter izročitvijo izpraznjene nepremičnine. Rok izpraznitve lahko izvršilno sodišče določi skladno z določilom 2. odst. 21. člena ZIZ. Drugačna tolmačenja so v nasprotju z namenom zakonodajalca in bi tudi pomenila, da je sodišče zavajalo upnika, saj je bila v prodaji prazna in neobremenjena nepremičnina. Absurdna situacija bi nastala, če bi upnik za zadostitev svojih zahtevkov moral vložti novo tožbo, saj zanj ne more biti dražbeni postopek končan s tem, ko je plačal kupnino, ni pa prejel stvari v posest. Pritožba ni utemeljena. Pravkar navedeno upnikovo stališče, s katerim zaključuje svojo pritožbo, je nedvomno pravilno. Gotovo je namen ne samo upnika, pač pa tudi predpisanega postopka prodaje, da kupec po položitvi kupnine nepremičnino, ki jo je kupil na dražbi, dobi tudi v posest. Glede na določilo 4. odst. 192. člena ZIZ pa je sodišče tisto, ki mu nepremičnino izroči, celo še pred pravnomočnostjo sklepa o izročitvi, medtem ko se po pravnomočnosti na kupca vknjiži še lastninska pravica. Dražbeni postopek, konkretno v zadevi In 97/00124, v katerem je sedanji upnik kupil hišo na P. v L., torej dejansko zanj ni končan, dokler mu ta hiša ne bo izročena v posest. Ne glede na to, da sklep o izročitvi, izdan v zadevi In 97/00124 dolžniku izrecno ne nalaga izselitve, bo moralo sodišče v tej zadevi zagotoviti izpraznitev hiše zaradi njene izročitve kupcu (sedanjemu upniku) v posest v skladu z dražbenimi pogoji. Pritrditi je v zvezi s tem treba tudi pritožbenim izvajanjem, da bi sicer prišlo do absurdne situacije, ko bi bil upnik glede na določilo 2. odst. 192. člena ZIZ o izvršilnem naslovu, kadar dolžniku pripada najemna pravica za določen čas, v slabšem položaju, kot v primeru, ko dolžniku najemna pravica sploh ne gre. Iz povedanega torej sledi, da bo moral sedanji upnik kot kupec izročitev nepremičnine doseči oz. realizirati v izvršilnem postopku, v katerem jo je kupil (In 97/00124). Sklep o izročitvi, na podlagi katerega je predlagal odstranitev oseb in stvari ter izročitev v sedaj obravnavani izvršbi, pa nasproti dolžniku ne predstavlja izvršilnega naslova, saj mu v korist upnika take obveznosti ne nalaga. Izpodbijana odločitev o zavrženju izvršilnega predloga je zato pravilna in zakonita, pritožba pa kljub pretežno pravilnim stališčem neutemeljena. Pritožbeno sodišče je torej prvostopenjski sklep potrdilo, ko tudi ni našlo uradoma upoštevnih kršitev.