Jedro

Sodišče prve stopnje je vtoževano služnost omejilo za potrebe obdelovanja in uporabe travnika in sadovnjaka. V presežku, za obdelovanje in uporabe vrta, je po ugotovitvi, da se razširitev služnosti ni izvajala brez nasprotovanja toženca v potrebni dvajsetletni priposestvovalni dobi, tožbeni zahtevek zavrnilo.

V sodbi za ugotovitev stvarne služnosti je treba natančno ugotoviti njeno vsebino. Pri priposestvovanju vsebino služnosti določa način dejanskega izvrševanja v celotni priposestvovalni dobi. Odvisen je od sredstev, s katerimi se je služnost izvrševala, od trase poti, ki se je uporabljala, ter od potreb gospodujočega zemljišča. Če se ugotovi, da se je služnost izvajala le za točno določen namen (potrebe) gospodujočega zemljišča, je treba ugotovljeno vsebino stvarne služnosti opisati v izreku sodbe.

Vsebina služnosti zagotavlja služnostnemu upravičencu uporabo služeče nepremičnine na način, ki ustreza vsebini služnosti. Pri služnosti poti se odraža v ponavljajočih se dejanjih služnostnega upravičenca. Služnostni upravičenec zaporedoma uporablja služečo nepremičnino, kar mora lastnik služeče nepremičnine trpeti (prvi odstavek 213. člena SPZ). Iz narave služnostne pravice, ki predstavlja omejitev lastninske pravice (breme) lastnika služeče nepremičnine, izhaja, da jo je treba izvajati obzirno in le v obsegu, ki ustreza njeni vsebini. Stvarne služnosti se morajo utesnjevati, kolikor dopuščata njen namen in narava. Velja splošno pravilo, da spremenjene potrebe gospodujočega zemljišča ne opravičujejo razširitve stvarne služnosti.

Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval (drugi odstavek 217. člena SPZ).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanih delih (točka 1 in točka 3 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev stvarne služnosti tako, da je v točki 1 ugotovilo, da za potrebe gospodujočega zemljišča parc. št. 111 k. o. X obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravica hoje, vožnje s traktorjem in prikolico, samostojno kosilnico, vozom in samokolnico za namen obdelovanja in uporabe travnika in sadovnjaka po služečih nepremičninah parc. št. *3 k. o. X in parc. št. 222 v isti k. o., in sicer po v izreku opisanem delu navedenih parcel. Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, kot je priznano v tej točki, je zavrnilo. V točki 2 izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek za izdajo vknjižbenega dovoljenja za vknjižbo vtoževane služnosti in za prepoved poseganja v služnostno pravico. O pravdnih stroških je odločilo v točki 3 izreka tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

2. Pritožbo vlagata obe pravdni stranki. Obe izpodbijata točko 1 izreka (tožeči stranki v zavrnilnem delu in tožena v obsodilnem delu) in v točki 3 (o stroških). Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1. Predlagata ustrezno spremembo sodbe, podrejeno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka izpodbija odločitev o omejitvi služnosti zgolj za namen obdelovanja in uporabe travnika in sadovnjaka. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izrek sodbe, ki namensko zamejuje izvrševanje služnosti, je nerazumljiv, neizvršljiv in neživljenjski. V pravno razmerje vnaša pravno negotovost. Ne bo ga mogoče izvajati. Ni rešil spora.

Dejansko stanje je zmotno in nepravilno ugotovljeno. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo več odločilnih dejstev: od katerega leta je na gospodujočem zemljišču vrt; ali se je zaradi obdelovanja vrta bistveno povečal obseg izvrševanja služnosti in za koliko; ali povečani obseg izvrševanja služnosti zaradi vrta predstavlja bistveno večjo obremenitev služeče nepremičnine in s tem razširitev služnosti. Za določitev obsega služnosti je treba ugotoviti njeno dejansko vsebino. Za razširitev služnosti pa so odločilne ugotovitve o namenu uporabe gospodujočega zemljišča (ali je ostal isti ali se je obremenitev služečega zemljišča bistveno povečala). Zmotna, enostranska in spričo predhodnega zaključka, da sta tožnika od začetka teka priposestvovalne dobe "redno" hodila čez služeče zemljišče, nelogična je ocena, da je zaradi pogostosti prehajanj do vrta prišlo do razširitve služnosti. Zmotne so ugotovitve, da se je z vzpostavitvijo vrta povečala pogostost prečkanja služečega zemljišča. Ni ugotovitev, za koliko se je povečala in ali gre za bistveno večjo obremenitev služečega zemljišča. Zmotno je ocenjeno dejstvo izročitve ključa ter toženčeve navedbe – podano je bilo njegovo soglasje za prehode na vrt. Omejitev služnosti za namen obdelovanja in uporabe travnika in sadovnjaka ni skladna z izpovedbami strank in prič (o splošni uporabi služečega zemljišča za dostop do gospodujoče nepremičnine – na primer za igro otrok). Obrazložitev je pomanjkljiva. Ni ugotovljeno, kdaj sta tožnika uredila vrt. Z omejitvijo služnosti le za namen obdelovanja uporabe travnika in sadovnjaka je sodišče nepravilno uporabilo 219. člen SPZ2. Zmotno se je oprlo na neprimerljivo sodno prakso. Materialnopravno zmoten je zaključek, da gre pri prehajanju služeče nepremičnine za obdelavo vrta na gospodujočem zemljišču za bistveno drugačno vsebino služnosti, kot pri prehajanju za namene obdelave in uporabe sadovnjaka in travnika. V obeh primerih gre za obdelovanje gospodujočega zemljišča za lastno uporabo in gospodinjstvo. S peš hojo na vrt, kadar je to potrebno, so tožniki nemoteči. Ni povečane obremenitve z motornimi vozili in kmetijsko mehanizacijo. Sprememba kmetijske kulture gospodujočega zemljišča ne more pomeniti spremembe obsega izvrševanja služnosti. Pri prehajanju služečih nepremičnin zaradi obdelave vrta ne gre za bistveno drugo vsebino služnosti kot za potrebe obdelave sadovnjaka in travnika. Tožbenemu zahtevku bi bilo treba v celoti ugoditi.

Glede na izpodbijano odločitev o glavni stvari je neustrezna tudi odločitev o stroških.

4. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

5. Po pritožbenih navedbah tožene stranke je izpodbijana odločitev napačna, neutemeljena, neargumentirana, neizvršljiva, obrazložitev sama s seboj v nasprotju in nezakonita. Priposestvovalna doba je bila večkrat pretrgana. Vzpostavitev vrta je privedla do odkritega neodobravanja toženca. Po letu 1990 je ustno prepovedal prehod preko svojega zemljišča, ker je stanje postalo nevzdržno. Da se je uprl uporabi zemljišč vsaj v letu 1999 do 2000, so potrdile priče in tožnika. Pogoji za priposestvovanje niso izpolnjeni zaradi očitnega nasprotovanja toženca v priposestvovalni dobi. To je sicer ugotovilo tudi sodišče. Zato so zaključki v točki 12 napačni. Pri izvajanju služnostne pravice je prišlo do zlorabe zaupanja. Sodišče napačno ni uporabilo tretjega odstavka 217. člena SPZ.

Izrek je neizvršljiv. Sodišče je prisodilo služnostno pravico za nekaj, kar ne obstaja. Na mestu sadovnjaka je zdaj zelenjavni vrt. Služnostna pravica je nepredmetna. Izrek je neizvršljiv, obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ni jasno, zakaj sodišče ni izvedlo ogleda. Tega ni obrazložilo. Z ogledom bi se prepričalo, da služnosti ni mogoče izvajati obzirno oziroma na način, ki najmanj obremenjuje služečo stvar. Pot ni varna. Za dostop bi se lahko našla druga rešitev. Ker ni ugotovilo dejanske kulture gospodujočega zemljišča, je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Posledično je napačna odločitev o stroških.

6. Na pritožbo toženca je odgovorila tožeča stranka. Očitanih kršitev in napak ni. Na gospodujočem zemljišču sta tako vrt kot sadovnjak in travnik. Ogled ni bil potreben. Predlaga zavrnitev pritožbe toženca, potrditev sodbe v izpodbijanem delu in zahteva povračilo stroškov za odgovor na pritožbo.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Tožeča stranka je uveljavljala obstoj stvarne služnostne pravice, pridobljene s priposestvovanjem, izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis pravice v zemljiško knjigo in njeno varstvo. Za pritožbi je sporna le odločitev o ugotovitvi stvarne služnosti za namen obdelovanja in uporabe travnika in sadovnjaka po služečih nepremičninah (kar izpodbija tožena stranka) in zavrnitev zahtevka, da obstaja ugotovljena služnost tudi za uporabo vrta na gospodujoči nepremičnini (pritožba tožeče stranke).

9. Sodišče prve stopnje je v okviru trditvene in dokazne podlage obeh strank pravilno ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva. Glede na soglasje strank, naj se priposestvovalna doba ugotavlja od leta 1981 naprej, je pri odločanju pravilno upoštevalo 269. člen SPZ in materialnopravna pravila o priposestvovalni stvarni služnosti iz 217. člena SPZ. Ugotovilo je: - da se je leta 1981 na gospodujočem zemljišču nahajal travnik s sadnim drevjem; - da sta tožnika od začetka teka priposestvovalne dobe (1981) redno dostopala do svoje nepremičnine po parcelni številki toženca *3 in 222 za namen obdelovanja in uporabe sadovnjaka in travnika, in sicer peš, s traktorjem in prikolico, samostojno kosilnico, vozom in samokolnico; - da toženec v celotni priposestvovalni dobi ni nasprotoval uporabi svojih nepremičnin za potrebe travnika in sadovnjaka; - da se je na gospodujočem zemljišču po letu 1989 (leta 1990) vzpostavil (zelenjavni) vrt; - da se je zaradi obdelovanja vrta in pobiranja povrtnin bistveno povečala prisotnost tožnikov na njuni parceli in povečala pogostost prehajanj služečega zemljišča; - da je toženec povečanju prehajanj po svojih nepremičninah v času teka dvajsetletne priposestvovalne dobe nasprotoval. 10. Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu, je tožbenemu zahtevku ugodilo le delno: vtoževano služnost je omejilo za potrebe obdelovanja in uporabe travnika in sadovnjaka. V presežku, za obdelovanje in uporabe vrta, je po ugotovitvi, da se razširitev služnosti ni izvajala brez nasprotovanja toženca v potrebni dvajsetletni priposestvovalni dobi, tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjena z uveljavljanimi procesnimi kršitvami niti s tistimi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Ker jo pritožbeno sodišče sprejema skupaj z jasnimi in prepričljivimi razlogi, bo v nadaljevanju odgovorilo le ne bistvene poudarke obeh pritožb (prvi odstavek 360. člena ZPP).

**O pritožbi tožeče stranke**

11. Absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi očitane nedoločljivosti izreka ni. V izreku sodbe je določno in jasno opisan potek služnostne poti in opredeljena njena vsebina. V sodbi za ugotovitev stvarne služnosti je treba natančno ugotoviti njeno vsebino. Pri priposestvovanju vsebino služnosti določa način dejanskega izvrševanja v celotni priposestvovalni dobi. Odvisen je od sredstev, s katerimi se je služnost izvrševala, od trase poti, ki se je uporabljala, ter od potreb gospodujočega zemljišča. Če se ugotovi, da se je služnost izvajala le za točno določen namen (potrebe) gospodujočega zemljišča, je treba ugotovljeno vsebino stvarne služnosti opisati v izreku sodbe. Sodišče prve stopnje je ta materialnopravna izhodišča pravilno upoštevalo. Pritožbeni očitki, da izrek ne bo rešil spora med strankama, so za določnost izreka neupoštevni.

12. Tudi očitek pomanjkljivih razlogov o odločilnih dejstvih ne drži. Razlogi o pričetku vzpostavitve vrta in o s tem zvezani povečani obremenitvi služečih nepremičnin zaradi novih potreb gospodujočega zemljišča (razširitvi služnosti) so v točki 11 sodbe. Pritožbeno sodišče jim pritrjuje. V njih ni verzeli in notranjih neskladij, ki bi onemogočala preizkus pravilnosti odločitve. Redno je lahko tudi izvrševanje sezonskih služnosti, čeprav se izvajajo le za določen namen, občasno oziroma sezonsko, ob določenem času v letu.

13. Nestrinjanje tožnikov z dokazno oceno sodišča prve stopnje ne zadošča za očitek o kršitvi postopka. Sodba ni obremenjena z njo. Dokazna ocena je opravljena upoštevaje vse metodološke napotke iz 8. člena ZPP – po skrbni in celoviti presoji vseh dokazov, ne zgolj tistih, ki koristijo pritožnikoma. Na ta način jih prikazujeta v pritožbi: izločeno iz celote, ko ponujata svojo dokazno oceno in skušata na ta način omajati drugačno oceno in ugotovitve sodišča prve stopnje. Zaradi prepričljive in celovite dokazne ocene, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, jima to ne uspe.

14. Vsebina služnosti zagotavlja služnostnemu upravičencu uporabo služeče nepremičnine na način, ki ustreza vsebini služnosti. Pri služnosti poti se odraža v ponavljajočih se dejanjih služnostnega upravičenca. Služnostni upravičenec zaporedoma uporablja služečo nepremičnino, kar mora lastnik služeče nepremičnine trpeti (prvi odstavek 213. člena SPZ). Iz narave služnostne pravice, ki predstavlja omejitev lastninske pravice (breme) lastnika služeče nepremičnine, izhaja, da jo je treba izvajati obzirno in le v obsegu, ki ustreza njeni vsebini. Stvarne služnosti se morajo utesnjevati, kolikor dopuščata njen namen in narava. Velja splošno pravilo, da spremenjene potrebe gospodujočega zemljišča ne opravičujejo razširitve stvarne služnosti3. 15. Zmotna je pritožbena ocena, da sta tožnika dokazala, da je bil vrt na njuni parceli že pred letom 1990. Trditveno in dokazno breme o tem ključnem dejstvu za ugotavljanje pričetka teka priposestvovalne dobe za spremenjeno vsebino služnosti je bilo na tožnikih. Po pravilni oceni sodišča prve stopnje ga nista zmogla. O tem nista podala nobenih navedb, njuni izpovedbi sta bili nejasni. Zato je sodišče upravičeno sledilo tožencu, čigar navedbe so bile potrjene z drugimi dokazi. Dokazna ocena v točki 10 in 11 sodbe je celovita in prepričljiva. Ugotovitev o vzpostavitvi vrta v letu 1990 je pravilna. Pritožnika je z ničemer ne omajata.

16. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni in presoji sodišča, da je zaradi obdelovanja vrta prišlo do vsebinsko spremenjenega izvajanja služnosti oziroma do razširitve služnosti. Namenska raba in potrebe gospodujočega zemljišča so se v letu 1990 spremenile. Poleg sadovnjaka in travnika je na njem od tedaj naprej še zelenjavni vrt. Zaradi novih potreb gospodujočega zemljišča se je po pravilnih dejanskih ugotovitvah sodišča uporaba poti povečala. Poleg dosedanjih običajnih – sezonskih prehodov4 - tožnika pogosteje hodita na vrt zaradi njegovega obdelovanja in pobiranja vrtnin5. O tem se je sodišče zanesljivo prepričalo z zaslišanjem tožnikov, toženca in prič. Pritožbeni očitki, da je o bistveno povečani gostoti prehajanj toženčevega zemljišča sklepalo le na podlagi splošno znanih dejstev, oziroma da ni dovolj natančno ugotovilo števila prehodov, je neutemeljeno. Ugotovljena bistveno povečana uporaba poti zaradi nove namembnosti gospodujočega zemljišča pomeni upoštevno kvantitativno spremembo. V primerjavi s prvotno namembnostjo gospodujočega zemljišča je bistveno bolj obremenila služeče zemljišče, čeprav vrta ni treba dodatno obdelovati s kmetijsko mehanizacijo ali motornimi vozili, kot izpostavlja pritožba. Odločilna je ugotovitev, da se je zaradi dodatne namembnosti gospodujočega zemljišča bistveno povečala pogostost prehajanja služečega zemljišča (po neprerekanih toženčevih trditvah tudi nekajkrat dnevno). V konkretnih okoliščinah primera gre za večjo obremenitev služečega zemljišča kot prej. Pravilna je presoja, da je v letu 1990 prišlo do razširitve služnosti. Nasprotno pritožbeno naziranje je zmotno.

17. Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval (drugi odstavek 217. člena SPZ). Pritožba z ničemer ne omaje dokazne ocene in ugotovitve sodišča prve stopnje, da pogoj mirnega dvajsetletnega izvajanja služnosti za potrebe vrta v obravnavanem primeru ni izpolnjen. Toženčevo ustno in pisno nasprotovanje (le) razširitvi služnosti je bilo zanesljivo potrjeno s pričami in pisnim opominom toženca. Pravilno je ocenjena tudi izročitev ključa dostopnih vrat in ugotovljeno, da se je toženčevo soglasje za uporabo poti nanašalo izključno za potrebe izvajanja služnosti za sadovnjak in travnik, za vrt pa ne. Ker je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, ni mogoče pritrditi pritožbi tožnikov, da je sodišče nepravilno odločilo o obsegu služnostne pravice.

**O pritožbi tožene stranke**

18. Na prvi stopnji ni bilo sporno, da je v času sojenja na gospodujočem zemljišču poleg travnika in sadovnjaka tudi zelenjavni vrt. Sodišče prve stopnje je že na naroku glavne obravnave dvakrat obrazloženo zavrnilo dokazni predlog za ogled na kraju samem. Toženec ni uveljavljal absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker v pritožbi tega ne opraviči, pritožbeno sodišče pa na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, na očitek o neizvedenem dokaznem predlogu ni treba odgovarjati (286.b člen ZPP). Dejansko stanje o kulturi gospodujočega zemljišča je bilo pravilno ugotovljeno v okviru trditvene in dokazne podlage strank.

19. Brez opore v procesnem gradivu so zato tudi pritožbeni očitki o neizvršljivem izreku, ker naj bi sodišče prisodilo služnostno pravico za nekaj, kar v naravi ne obstaja. Očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

20. Dokazna ocena in ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka dokazala pridobitev vtoževane služnosti za potrebe travnika in sadovnjaka v potrebni dvajsetletni priposestvovalni dobi, ima oporo v pravilno ocenjenih izjavah strank in prič. Toženec je ne more omajati s pritožbenimi navedbami, da se je izvrševanju služnosti v celoti uprl, ko je prišlo do razširitve služnosti. Da je nasprotoval dodatni obremenitvi svojega zemljišča (za potrebe pogostejšega – tudi vsakodnevnega prehajanja za potrebe vrta), se je sodišče zanesljivo prepričalo z njegovim zaslišanjem, zlasti pa s pisnim opominom iz leta 2009 v prilogi B 1. V njem ni opore za pritožbene navedbe, saj iz njega izrecno izhaja, da so tožnikoma dovoljeni dotedanji občasni prehodi z opozorilom, naj po uporabi poti zaklepata vrata z izročenim ključem. Ob taki vsebini poslanega opomina ne more biti dvoma, da je toženec v celotni priposestvovalni dobi pristajal na izvajanje služnosti za potrebe travnika in sadovnjaka. Pritožbeni očitki o zlorabi njegovega zaupanja in zmotni uporabi tretjega odstavka 217. člena SPZ so neutemeljeni spričo ugotovljenih dejstev o izvajanju služnosti v potrebni priposestvovalni dobi brez njegovega nasprotovanja.

21. Vse pritožbene navedbe o tem, da ugotovljene služnosti ni mogoče izvajati obzirno, oziroma na način, ki najmanj obremenjuje služečo stvar, da vožnja po služečih nepremičninah ni varna in da bi se za dostop do gospodujočih zemljišč lahko našla drugačna in boljša rešitev, za odločanje o obstoju služnosti na podlagi priposestvovanja niso pravno relevantne.

**O stroških**

22. Pritožbi zoper stroškovno odločitev sta pavšalni in neobrazloženi. Pritožbeno sodišče jo je preverilo po uradni dolžnosti. Ugotavlja, da je ob pravilni ugotovitvi o glavni stvari tudi odločitev o stroških pravilna. Zato vanjo ni posegalo.

**Sklepno**

23. Pritožbeni razlogi, ki jih uveljavljata pritožnika, niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri odločanju ni zagrešilo uveljavljanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je obe pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

**O pritožbenih stroških**

24. Ker pritožnika s pritožbama nista uspela, nista upravičena do pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Z odgovorom na pritožbo tožene stranke tožnika nista prispevala k odločanju na pritožbeni ravni in naj po načelu potrebnosti sama trpita stroške v zvezi z njim (prvi odstavek 155. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002 s spremembami 3 Primerjaj: Juhart, M., v:.Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba 2004, Ljubljana, stran 882; stran 909. 4 Dvakrat letno gnojenje, dvakrat letno košnja, obrezovanje sadnega drevja in pobiranje sadja – ugotovitve sodišča v točki 11 sodbe. 5 Česen, čebula, krompir, solata – ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 11 sodbe.