Jedro

Tožeča stranka je zahtevala ugotovitev lastninske pravice na delu nepremičnine parc. št. 6164, pri tem pa je v tožbenem zahtevku navedla le površino zemljišča (390 m2), ki naj bi bilo njena last. Le s tako opredelitvijo dela nepremičnine parc. št. 6164, ki meri bistveno več kot 390 m2, pa tožeča stranka ni zahtevala dovolj individualno določene stvari (37. člen ZTLR), poleg tega, kot je pravilno zaključilo pritožbeno sodišče, pa tak tožbeni zahtevek tudi ni v skladu s pravnimi pravili zakona o zemljiških knjigah (11. člen) in zakona o zemljiškoknjižnih delitvah, odpisih in vpisih (2. odstavek 3. člena).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da so toženci dolžni izstaviti tožeči stranki za prenos lastninske pravice na tožnika ustrezno zemljiškoknjižno listino in sicer prva tožena stranka za prenos površine 535 m2 pri parc. št. 6163, toženci od 2 do 6 pa za 390 m2 pri parc. št. 6164. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke A.M. ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje pa v delu, ki se je nanašal na tožene stranke A.M., D.M., A.M.M., Ad.M. in A.B.M. tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek glede teh toženih strank zavrnilo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodbe sodišča druge stopnje se ne da preizkusiti. Tožeča stranka je namreč postavila tako ugotovitveni kot tudi dajatveni del tožbenega zahtevka. Iz izreka sodbe sodišča druge stopnje pa ni razvidno, kateri del tožbenega zahtevka je zavrnjen. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je tudi v zadostni meri opredeljen. Najprej je potrebno ugotoviti, kolikšen del zemljišča tožeči stranki pripada. Šele potem bo mogoča parcelacija nepremičnine parc. št. 6164. Stališče sodišča druge stopnje, da tožbeni zahtevek ni opredeljen v zadostni meri, ni sprejemljivo. Reviziji naj se ugodi, sodba sodišča druge stopnje pa tako spremeni, da se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

V skladu z določbo 390. člena ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. V revizijskem odgovoru je tožena stranka mnenja, da revizija ni utemeljena, verjetno pa tudi pravočasno ni vložena. Tožeča stranka z revizijo izpodbija dejansko stanje, kar ni dovoljeno, v reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa ni podana. Revizija je pravočasna, ni pa utemeljena.

Trditev tožene stranke, da je tožeča stranka revizijo vložila prepozno, ni utemeljena. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, lahko stranke vložijo revizijo v tridesetih dneh od vročitve prepisa sodbe (1. odstavek 382. člena ZPP). Tožeča stranka je sodbo sodišča druge stopnje prejela 27.11.1992, revizijo pa je vložila 28.12.1992. Tridesetdnevni rok iz 1. odstavka 382. člena ZPP se je iztekel res 27.12.1992, vendar pa je bila na ta dan nedelja. Zato se je rok za vložitev revizije iztekel s pretekom prvega prihodnjega delavnika t.j. 28.12.1992 (4. odstavek 112. člena ZPP).

Pravilno pa je stališče tožene stranke v odgovoru na revizijo, da revizija ni utemeljena. Z revizijsko trditvijo, da je izrek sodbe sodišča druge stopnje nejasen, tožeča stranka smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Tožeča stranka je proti toženi stranki A.M., D.M., A.M.M., Ad.M. in A.B.M. (v nadaljevanju tožena stranka) res uveljavila, enako kot tudi proti prvotoženi stranki DO ..., tako zahtevek na ugotovitev obstoja lastninske pravice, kot tudi zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, vendar pa je iz izreka sodbe sodišča druge stopnje (še bolj pa iz njenih razlogov) povsem jasno razvidno, da je pritožbeno sodišče oba tožbena zahtevka, ki sta bila naperjena proti toženi stranki, ki je v izreku sodbe sodišča druge stopnje tudi dovolj jasno opredeljena, v celoti zavrnilo.

V izpodbijani pravnomočni sodbi pa je pravilno uporabljeno tudi materialno pravo. Tožeča stranka je zahtevala ugotovitev lastninske pravice na delu nepremičnine parc. št. 6164, pri tem pa je v tožbenem zahtevku navedla le površino zemljišča (390 m2), ki naj bi bilo njena last. Le s tako opredelitvijo dela nepremičnine parc. št. 6164, ki meri bistveno več kot 390 m2, pa tožeča stranka ni zahtevala dovolj individualno določene stvari (37. člen ZTLR), poleg tega, kot je pravilno zaključilo pritožbeno sodišče, pa tak tožbeni zahtevek tudi ni v skladu s pravnimi pravili zakona o zemljiških knjigah (11. člen) in zakona o zemljiškoknjižnih delitvah, odpisih in vpisih (2. odstavek 3. člena). Zato je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je lastnica 390 m2 nepremičnine parc. št. 6164, ter da ji mora tožena stranka za teh 390 m2 izstaviti zemljiškoknjižno listino primerno za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, materialnopravno pravilno kot neutemeljen zavrnjen.

Iz navedenih razlogov v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je bilo potrebno revizijo kot neutemeljeno zavrniti (393. člen ZPP).

Povrnitve stroškov revizijskega postopka ni zahtevala nobena od pravdnih strank. Zato je izrek o stroških tega postopka odpadel.