Jedro

Sklep o dovolitvi izvršbe ne vsebuje vsebinske odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, zaradi česar ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati.

Izrek

Tožba se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ pod 1. točko izreka ugotovil, da je odločba gradbenega inšpektorja z dne 6. 7. 2010, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da mora takoj po vročitvi odločbe ustaviti vsa dela pri gradnji - sanaciji opuščene gramozne jame z granulatom iz avtomobilskih gum po CE SIST EN 13242 na zemljiščih s parc. št. 838/1, 838/2, 839/1, 839/2 in 841/1, vse k.o. ..., ki jo izvaja v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem in v roku enega meseca po prejemu odločbe zaprositi za spremembo gradbenega dovoljenja pri pristojnem upravnem organu, dne 9. 7. 2010 v 1. točki izreka postala izvršljiva in se v tem delu dovoljuje njena izvršba, pod 2. točko izreka pa je bila tožeči stranki zagrožena kazen v znesku 40.000,00 EUR, če bo nadaljevala z gradnjo-sanacijo opuščene gramozne jame in se bo denarna kazen v primeru neizpolnitve naložene ustavitve del ponovno izrekla, dokler seštevek denarnih kazni ne bo dosegel 10-kratnega zneska začetne kazni. V svoji obrazložitvi navaja, da je bilo tožeči stranki dne 12. 12. 2007 izdano gradbeno dovoljenje za izvedbo sanacije opuščene gramozne jame, ki je postalo pravnomočno 12. 12. 2007. Gradbeni inšpektor je s kontrolnimi pregledi ugotovil, da tožeča stranka izvaja gradnjo-sanacijo opuščene gramozne jame z granulatom iz avtomobilskih gum, ki ne ustreza zahtevam predpisanega standarda, to pa pomeni, da gre za neskladno gradnjo v smislu določb 12.2 točke prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). Hkrati je bilo ugotovljeno tudi, da tožeča stranka izvaja zasip z grobo mletim materialom iz odpadnih avtomobilskih gum v polju sanacije VI v debelini nasipa, ki je bistveno višja od projektirane višinske kote po PGD in PZI, zaradi česar je bila tožeči stranki dne 6. 7. 2010 izdana odločba, s katero ji je bilo naloženo, da mora takoj po prejemu te odločbe ustaviti gradnjo- sanacijo opuščene gramozne jame z granulatom iz avtomobilskih gum in v roku enega meseca po prejemu te odločbe zaprositi za spremembo gradbenega dovoljenja. Ta odločba je bila tožeči stranki vročena dne 8. 7. 2010, tako, da bi tožeča stranka dne 9. 7. 2010 morala ustaviti vsa dela v zvezi z navedeno gradnjo. Tožeča stranka je zoper to odločbo vložila pritožbo, ki jo je instančni organ zavrnil kot neutemeljeno z odločbo z dne 31. 8. 2010, ki je bila tožeči stranki vročena dne 7. 9. 2010. Pri ponovnih večkratnih kontrolnih pregledih gradbišča je gradbeni inšpektor ugotovil, da tožeča stranka po prejemu navedene inšpekcijske odločbe ni ustavila gradnje, ampak sanacijska dela nemoteno izvaja naprej. Ob zadnjem kontrolnem pregledu je ugotovil tudi, da je tožeča stranka v lastni režiji pričela zasipavati (prekrivati) odlagalni polji III in IV, ki sta že skoraj v celoti napolnjeni z granulatom iz mletih rabljenih avtomobilskih gum. Ker je tožeča stranka kljub prejemu odločbe, s katero ji je bila naložena ustavitev del, nadaljevala z gradnjo-sanacijo opuščene gramozne jame z granulatom iz avtomobilskih gum, je bilo treba pričeti postopek upravne izvršbe na podlagi drugega odstavka 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), višino denarne kazni pa je organ določil na podlagi prvega odstavka 148. člena ZGO-1. Pritožbeni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil, ker je ugotovil, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Pritožbeni ugovor izpolnitve odrejene obveznosti je zavrnil kot neutemeljen, ker zatrjevanje izpolnitve odrejene obveznosti zanikajo zapisniki kontrolnih inšpekcijskih pregledov; zatrjevanje nezakonitih ravnanj inšpektorja in nastanek škode pa je zavrnil kot neutemeljen, ker se ne nanašata na samo izvršbo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je obveznost iz odločbe, ki predstavlja izvršilni naslov, izpolnila, saj na lokaciji gramozne jame že več mesecev ne izvaja nobene gradnje, niti gradbenih del. Na kraju izvaja zgolj mletje gume in njeno začasno skladiščenje do odvoza, kar ji izrecno dovoljuje izdano okoljevarstveno dovoljenje. Če tega ne bi izvajala, bi ji nastala nenadomestljiva škoda, ki bi nepovratno prizadela njeno likvidnost in solventnost ter na ta način ogrozila tudi njen obstoj. Poudarja, da v njenem primeru sploh ne gre za gradnjo v smislu zakona in so tako vse ugotovitve kontrolnih pregledov, da ni ustavila gradnje, neresnične in zavestno prirejene s strani inšpektorja. Tožeča stranka torej ne izvaja nobenih gradbenih del v smislu izdanega gradbenega dovoljenja, saj odlaganja in začasnega skladiščenja nezmletih in tudi zmletih avtomobilskih gum do odvoza ni mogoče šteti kot izvajanja gradbenih del v smislu ZGO-1. Gradbeni inšpektor tožeče stranke tudi ni seznanil z vsebino zapisnikov, tako da v postopku ni imela možnosti sodelovanja, tako da gre za bistveno kršitev določb postopka. Poleg tega se drugostopenjski organ o pritožbenih navedbah tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 14. 3. 2011 ni izjasnil, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi izda sodbo, s katero se odločba Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata RS za okolje in prostor, OE Maribor, z dne 14. 3. 2011 v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 11. 5. 2011 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene iz razlogov, razvidnih iz obrazložitve njene odločbe.

Tožba ni dovoljena.

V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. V obravnavani zadevi je predmet presoje pravilnost in zakonitost sklepa o dovolitvi izvršbe, ki ga je prvostopenjski upravni organ izdal na podlagi 298. člena ZUP, ter z njim ugotovil, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva, ter določil način njene izvršbe (z denarno kaznijo). Po presoji sodišča izpodbijani sklep ne vsebuje vsebinske odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1. To odločitev namreč vsebuje izvršilni naslov, to pa je odločba z dne 6. 7. 2010, s katero je bila tožeči stranki naložena ustavitev gradnje. Ta ukrep pa se z izpodbijanim sklepom le prisilno izvršuje, ker tožeča stranka naloženega ukrepa ni izpolnila sama, kot ji je bilo naloženo z izvršilnim naslovom.

Tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami ne izkaže, da bi akt, ki ga izpodbija, posegal v njen pravni položaj. Tega ne izkaže z zatrjevanjem, da je navedeno odločbo izvršila, kot tudi ne s pavšalno navedbo, da v konkretnem primeru sploh ne gre za gradnjo.

Izpodbijani sklep pa tudi ne sodi med sklepe iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, po katerem se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tudi sklepi, vendar le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta, obnovljen, ustavljen ali končan. Sklep o dovolitvi izvršbe ni sklep v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1. To pomeni, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oz. akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zaradi česar je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep zavrglo. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je ugotovilo, da v konkretnem primeru niso podane procesne predpostavke, da bi tožbo obravnavalo po vsebini.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.