Jedro

Če je bila sodba sodišča prve stopnje izdana po skrajšanem postopku, sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku obvesti stranki o seji le, če je njuna navzočnost koristna za razjasnitev stvari, torej ne glede na izraženo željo strank, da prisostvujeta seji senata.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 280 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 23. 4. 2013 spoznalo obdolženega I. L. za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po četrtem in prvem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 8 mesecev zapora s preizkusno dobo treh let ter mu v plačilo naložilo stroške postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 2. 7. 2013 pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obdolžencu pa v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornica pravočasno, dne 21. 10. 2013, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). V zahtevi navaja, da je izpodbijana sodba višjega sodišča nezakonita, ker je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ker višje sodišče kljub izrecni zahtevi o seji senata ni obvestilo niti obsojenca niti zagovornice ter ju na sejo ni povabilo, s čimer je kršilo določbo 378. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da zahtevi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem dne 26. 11. 2013 meni, da zahteva ni utemeljena. Višje sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je zagovornica v pritožbi sicer predlagala, naj se obsojenca obvesti in povabi na sejo. Višje sodišče ni ugotovilo, da bi glede na izpodbijano prvostopno sodbo in pritožbene navedbe bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari, zato strank o seji ni obvestilo (prvi odstavek 445. člena ZKP), zaradi tega pa obdolženčeva pravica do obrambe ni bila prekršena.

4. Z odgovorom državnega tožilca je bila zagovornica seznanjena ter se je o njem izjavila v vlogi z dne 3. 12. 2013, medtem ko obsojenec sodnega pisma (kljub obvestilom pošte dne 28. in 29. 11. 2013) ni dvignil ter se je sodišču nevročeno vrnilo dne 17. 12. 2013. B.

5. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev določbe 378. člena ZKP, ker pritožbeno sodišče o seji senata ni obvestilo obsojenca, čeprav je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje to zahtevala, s čimer naj bi sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe.

6. Vrhovno sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja, da je zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožbo vložila le zagovornica, ki je zadnjem odstavku pritožbe navedla, da „obdolženec višje sodišče prosi, da ga obvesti o predvideni seji senata in ga nanjo tudi povabi, saj želi biti prisoten“ (list. št. 341).

7. V skrajšanem postopku velja glede udeležbe strank na seji pritožbenega senata posebna določba - 445. člen ZKP, po kateri sodišče druge stopnje obvesti stranki o seji pritožbenega senata le, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila njuna navzočnost koristna za razjasnitev stvari. Določba 445. člena ZKP seveda ne omejuje strank, da ne bi smele tudi v skrajšanem postopku predlagati, da se jih obvesti o pritožbeni seji. Vendar če je bila sodba sodišča prve stopnje izdana po skrajšanem postopku, sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku obvesti stranki o seji le, če je njuna navzočnost koristna za razjasnitev stvari, torej ne glede na izraženo željo strank, da prisostvujeta seji senata. Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje (točka 3 sodbe) je razvidno, da pritožbeno sodišče predloga zagovornice ni spregledalo, da se je s predlogom zagovornice seznanilo, vendar mu ni sledilo. V obravnavanem primeru je senat sodišča druge stopnje po presoji spisovnih podatkov, razlogov izpodbijane sodbe ter pritožbenih navedb ugotovil, da je prvostopenjsko sodišče v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo prepričljive razloge. Iz navedenega torej izhaja, da je senat (pravilno) presodil, da pri obravnavanju pritožbe navzočnost obdolženca zaradi razjasnitve stanja stvari ni potrebna, zato je sodišče druge stopnje postopalo povsem pravilno, ko obsojenca o seji ni obveščalo. Sodišče druge stopnje zato glede na navedeno ni mogoče očitati zatrjevane procesne kršitve(1).

8. Zagovornica v uvodu zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da z zahtevo uveljavlja kršitev iz prve točke prvega odstavka 420. člena ZKP (kršitev kazenskega zakona), vendar te kršitve v zahtevi ne konkretizira, zato je Vrhovno sodišče niti moglo preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP)(2).

9. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitve določb kazenskega postopka, ki jo je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, je zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornica z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 280 EUR, kot strošek postopka nastal s tem izrednim pravnim sredstvom.

Op. št. (1): Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 132/98 z dne 8. 6. 2000, I Ips 67805/2010 z dne 6. 1. 2012, I Ips 21188/2010 z dne 9. 5. 2013, I Ips 51836/2010 z dne 16. 5. 2013, I Ips 25052/2010 z dne 18. 7. 2013. Op. št. (2): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008.