20. 4. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. , odvetnik v Z. na seji senata dne 1. aprila 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 27/2005 z dne 10. 2. 2005 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 13/2005 z dne 20. 1. 2005 in sklepom senata Okrožnega sodišča v Mariboru št. Ks 31/2005 z dne 14. 1. 2005 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.Prvostopenjsko sodišče je s sklepom odredilo pripor zoper pritožnika iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) ter odpravilo ukrep prepovedi približevanja. Pritožnik je v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena v zvezi z 22. členom Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ). Višje sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Vrhovno sodišče je zahtevo pritožnikovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev 14., 19., 20., 22., 62. člena v zvezi s 65. členom Ustave. V pritožnikovem primeru naj ne bi obstajale okoliščine, ki pomenijo konkretno nevarnost, da bo pritožnik s kaznivimi dejanji nadaljeval. Zgolj verbalne grožnje z ustrelitvijo oziroma umorom, ki niso bile podkrepljene z orožjem ali drugim sredstvom, ki je nujno potrebno za uresničitev takšne grožnje, po mnenju pritožnika ne morejo utemeljevati ponovitvene nevarnosti in s tem odreditve pripora. Odločitev o odreditvi pripora naj bi bila očitno napačna, arbitrarna in v nasprotju z izkustvom. Presoja sodišč o utemeljenosti pripora naj bi bila nesprejemljiva. V zvezi s kršitvijo 14. člena Ustave pritožnik navaja, da se v sodni praksi zoper storilce dejanj z elementi lažjega fizičnega nasilja in v primeru verbalnih groženj ne odrejajo pripori, kot je to storilo sodišče v njegovem primeru. Ker naj pritožniku v sodnem postopku ne bi bila omogočena pravica do uporabe romskega jezika, naj bi bila podana kršitev 62. člena v zvezi s 65. členom Ustave.

B.

3.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP se sme pripor odrediti v primeru, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in osebne lastnosti posameznika, njegovo prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ta ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) in v drugih odločitvah v zvezi s priporom opredelilo pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za ustavno dopustnost posega v osebno svobodo posameznika. Nanje se Ustavno sodišče sklicuje tudi v tej zadevi.

4.Pri odločanju o odreditvi pripora so sodišča ugotovila obstoj elementov, potrebnih za odreditev pripora zaradi ponovitvene nevarnosti. Sodišča so obstoj utemeljenega suma kot temeljnega pogoja za pripor utemeljila na podlagi sklepa o uvedbi preiskave ter zbranih podatkov preiskovalnega sodnika. Obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti so sodišča utemeljila s tem, da je zoper pritožnika že v teku preiskava zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja, torej istovrstnega kaznivega dejanja. Upoštevala so, da je zoper pritožnika podana ovadba zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 145. členu KZ. Prav tako je sodišče upoštevalo dejstvo, da je bil pritožnik trikrat spoznan za odgovornega za storitev prekrška zaradi kršenja javnega reda in miru. Sodišče je glede na navedeno ter glede na sedanje grožnje ocenilo, da se pritožnik vedno pogosteje zateka k nasilju ter grožnje tudi dejansko uresničuje.

5.Sodišča so opredelila konkretne okoliščine, na podlagi katerih so sklepala o obstoju realne nevarnosti, da bi pritožnik na prostosti ponavljal istovrstna kazniva dejanja, in ob upoštevanju načela sorazmernosti presodila, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi ter da ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom.

6.Ker so sodišča pri odločanju o podaljšanju pripora presodila vse, kar je pomembno za odločitev o ustavno dopustnem posegu v osebno svobodo, in svojo odločitev razumno obrazložila, niso ravnala v neskladju s prvim odstavkom 20. člena Ustave. Zato tudi niso kršila pritožnikove pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.

7.Z zatrjevanjem, da v primerih, kot je pritožnikov, sodišča ne odrejajo priporov, uveljavlja pritožnik kršitev enakega varstva pravic (22. člen Ustave, ki je v razmerju do drugega odstavka 14. člena Ustave specialna ustavna pravica). Ta zagotavlja, da sodišče v zadevi odloči tako, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih zadevah. Pritožnik s tako posplošenimi navedbami ne more utemeljiti kršitve ustavne pravice.

8.Vsebinska obravnava pritožnikovega očitka kršitve 62. člena (pravica do uporabe svojega jezika in pisave) v zvezi s 65. členom (položaj in posebne pravice romske skupnosti v Sloveniji) Ustave ni bila mogoča. Po določbi prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) je eden od pogojev za dopustnost ustavne pritožbe tudi ta, da so zoper izpodbijani akt izčrpana vsa pravna sredstva, kar ne pomeni le, da mora pritožnik že pred vložitvijo ustavne pritožbe vložiti vsa dopustna pravna sredstva, temveč tudi, da mora pravna sredstva izčrpati po vsebini. To pomeni, da mora že v teh pravnih sredstvih uveljavljati tiste kršitve, na katere se nato sklicuje v ustavni pritožbi (tako npr. v odločbi št. Up-41/96 z dne 25. 4. 1996, OdlUS V, 69). Iz pritožbe in iz zahteve za varstvo zakonitosti je razvidno, da pritožnik očitka glede navedene kršitve ni uveljavljal. Zato tudi ni bilo mogoče upoštevati navedb pritožnika, s katerimi očita kršitev 62. člena v zvezi s 65. členom Ustave. To pomeni, da ni podana procesna predpostavka vsebinskega izčrpanja pravnih sredstev za obravnavanje tega očitka v postopku z ustavno pritožbo.

9.Ker z izpodbijanimi sodnimi odločitvami očitno niso bile kršene človekove pravice, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer