Jedro

Tožnik v tem sporu od tožene stranke zahteva plačilo položajnega dodatka. Pri delodajalcu je izkoristil notranjo pot in je tožbo vložil v roku iz 8. odstavka 100.a člena ZObr. Sodišče prve stopnje je njegovo tožbo napačno zavrglo zato, ker tožnik naj ne bi vložil tožbe zoper odločitev delodajalca, to je zoper odločbo, s katero je bila njegova zahteva za odpravo kršitev zavrnjena. V takem primeru je potrebno o denarnem zahtevku odločiti meritorno.

Sodna praksa je v večini primerov uveljavljanja pravic javnih uslužbencev iz naslova položajnih in drugih dodatkov zavzela stališče, da položajni dodatek ni čista denarna terjatev, kadar ni opredeljen v odločbi o plači, pogodbi o zaposlitvi in sistemizaciji delovnih mest, tako kot je tudi v obravnavanem primeru. Čista denarna terjatev je tista terjatev, s katero javni uslužbenec zahteva plačilo za dejansko opravljeno delo, ali pa izplačilo dodatkov, ki so v odločbi o plači, pogodbi o zaposlitvi oziroma v sistemizaciji delovnih mest opredeljeni. Takrat predhodni postopek pri delodajalcu ni potreben.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo (točka 1 izreka) in odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan v roku 8 dni plačati 156,50 EUR stroškov postopka (točka 2 izreka).

Zoper sklep se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožba ni dovoljena, ker tožeča stranka s tožbo ne izpodbija odločbe št. ... z dne 22. 8. 2011. V konkretnem primeru gre za čisto denarno terjatev, ki jo delavec lahko uveljavlja pred sodiščem brez predhodnega postopka pri delodajalcu, in postopanje po 100.a členu Zakona o obrambi ni procesna predpostavka. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tožeče stranke v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval, da mu tožena stranka za čas od 19. 8. 2008 do 28. 1. 2009 in od 2. 10. 2009 do 25. 11. 2010 obračuna in po plačilu davkov in prispevkov izplača razliko v plači t.j. dodatek v višini 5 % osnovne plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je tožnik dne 4. 7. 2011 pri toženi stranki z zahtevo za varstvo pravic uveljavljal plačilo položajnega dodatka, kot to uveljavlja s tožbo, a je bila njegova zahteva na podlagi 6. odstavka 100.a člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in naslednji) z odločbo št. ... z dne 22. 8. 2011, zavrnjena. Tožnik je nato v roku 30 dni vložil tožbo. Ker s to tožbo ni izpodbijal odločbe tožene stranke z dne 22. 8. 2011, ne more uveljavljati denarnega zahtevka za plačilo denarnih zneskov, zato je sodišče prve stopnje tožbo na podlagi 319. člena ZPP zavrglo.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik izkoristil notranjo pot pri delodajalcu in da je tožbo vložil v roku iz 8. odstavka 100.a člena ZObr. Ne strinja pa se z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je tožbo zavrglo zato, ker tožnik naj ne bi vložil tožbe zoper odločitev delodajalca, to je zoper odločbo št. ... z dne 22. 8. 2011. V takem primeru je potrebno o denarnem zahtevku odločiti meritorno. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz tožbenih navedb (točka 3) izhaja tožnikovo nestrinjanje z odločitvijo tožene stranke, ki je njegovo zahtevo za plačilo položajnega dodatka v višini 5 % osnovne plače za obdobje od 19. 8. 2008 do 28. 1. 2009 in od 2. 10. 2009 do 25. 11. 2010 zavrnila, saj je vložitev te tožbe posledica tega nestrinjanja.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je tako postavljeni tožbeni zahtevek čisti denarni zahtevek, pritožbeno sodišče poudarja, da je sodna praksa v večini primerov uveljavljanja pravic javnih uslužbencev iz naslova položajnih in drugih dodatkov zavzela stališče, da položajni dodatek ni čista denarna terjatev, kadar ni opredeljen v odločbi o plači, pogodbi o zaposlitvi in sistemizaciji delovnih mest, tako kot je tudi v obravnavanem primeru (glej npr. Vrhovno sodišče RS sodba in sklep opr. št. VIII Ips 331/2009 z dne 8. 6. 2011, Višje delovno in socialno sodišče sodba opr. št. Pdp 49/2013 z dne 18. 4. 2013 in sklep opr. št. Pdp 459/2013 z dne 22. 5. 2013). Čista denarna terjatev je tista terjatev, s katero javni uslužbenec zahteva plačilo za dejansko opravljeno delo, ali pa izplačilo dodatkov, ki so v odločbi o plači, pogodbi o zaposlitvi oziroma v sistemizaciji delovnih mest opredeljeni. Takrat predhodni postopek pri delodajalcu ni potreben (glej npr. Višje delovno in socialno sodišče sodba opr. št. 48/2012 z dne 13. 4. 2012 in Pdp 699/2012 z dne 25. 1. 2013).

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno napačna, zato je pritožbi tožeče stranke ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). V novem postopku naj sodišče prve stopnje o zahtevku tožnika odloči po vsebini.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.