Jedro

Pogodbena določba, ki upošteva le časovno zaporedje in število neplačanih obrokov, ne določa pa hkrati količinskega doseganja najmanj osmine kupnine, je sicer nična, vendar ne v celoti. Dogovor o takojšnji zapadlosti kupnine velja, saj sta se stranki tako dogovorili, vendar z dodatkom, ki je v skladu z zakonsko zahtevo, da morata oziroma morajo zamujeni zaporedni obroki dosegati najmanj osmino kupnine.

Izrek

Revizija se zavrne. Toženka sama krije stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja zavrnilo tožbeni zahtevek za vrnitev posojila, ki ga je toženka prejela na podlagi s tožnico sklenjene pogodbe o potrošniškem posojilu za nakup avtomobila.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo sodb obeh sodišč, da se njenemu tožbenemu zahtevku ugodi. Res sta se pravdni stranki v prvem odstavku tretjega člena (prav četrtega člena) pogodbe o potrošniškem posojilu dogovorili, da zapade celotna kreditna terjatev v takojšnje plačilo, ko se ugotovi, da posojilojemalec ni plačal dveh zaporednih obrokov. V obravnavani zadevi je na podlagi drugega odstavka 550. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) treba uporabiti pravila ZOR o prodaji na obroke. Ker so na podlagi 551. člena ZOR nična vsa določila v taki pogodbi, ki bi bila za kupca manj ugodna od določil ZOR o prodaji na obroke, razen določb o pridržku pravice razpolaganja oziroma lastninske pravice, je bila navedena pogodbena določba nična, in sicer že ob sami sklenitvi pogodbe z dne 16.7.1993. Zato tožnica ni mogla uveljavljati pogodbeno dogovorjene pravice oziroma kasatorične klavzule. Posojilo kot enotna obveznost je torej v celoti zapadlo v plačilo na dan zapadlosti zadnjega obroka 31.7.1996, tožba pa je bila vložena 3.5.2001 znotraj petletnega zastaralnega roka.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev (370. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnica se pravilno sklicuje na drugi odstavek 550. člena ZOR in na 551. člen ZOR. Ti zakonski določbi je poleg ostalih uporabilo tudi pritožbeno sodišče. Vendar revizijsko sklicevanje na navedene člene ZOR ne pripelje do rešitve, ki bi bila ugodna za tožnico. Do take rešitve ne pripelje niti njeno sklicevanje na dejstvo, da je bila pogodbena določba o takojšnji zapadlosti ostanka posojila v primeru zamude dveh zaporednih obrokov nična že ob sami sklenitvi pogodbe. To je seveda bila, saj ničnost zmeraj učinkuje že od sklenitve pogodbe ali ex tunc za razliko od razveze pogodbe, ki učinkuje ex nunc.

Obravnavana pogodbena določba je nična zato, ker takojšnjo zapadlost določa že v primeru zamude dveh zaporednih obrokov brez v drugem odstavku 546. člena ZOR zahtevanega pogoja, da morata oziroma morajo zamujeni obroki pomeniti najmanj osmino kupnine. Za kupca je taka določba manj ugodna od zakonske ureditve prodaje na obroke in zato po 551. členu ZOR nična. To v revizijski fazi postopka ni več sporno.

Tožnica v reviziji prezre pravno pomembne nadaljnje razloge pritožbenega sodišča, da je sama že ob sklenitvi pogodbe izbrala dve v zakonu ponujeni pravici v primeru kupčeve oziroma posojilojemalčeve zamude. Ni se odločila za razdrtje pogodbe po drugem odstavku 546. člena ZOR, pač pa za takojšnjo zapadlost ostanka kupnine po četrtem odstavku 546. člena ZOR. Prezrla pa je tudi razloge pritožbenega sodišča o delni ničnosti pogodbene določbe. Revizijsko sodišče se strinja s to presojo pritožbenega sodišča. Pogodbena določba, ki upošteva le časovno zaporedje in število neplačanih obrokov, ne določa pa hkrati količinskega doseganja najmanj osmine kupnine, je sicer nična, vendar ne v celoti. Dogovor o takojšnji zapadlosti kupnine velja, saj sta se stranki tako dogovorili, vendar z dodatkom, ki je v skladu z zakonsko zahtevo, da morata oziroma morajo zamujeni zaporedni obroki dosegati najmanj osmino kupnine. Tako presojo narekuje tudi 17. člen pogodbe, v katerem so pogodbene stranke zapisale, da za vse, kar ni dogovorjeno s pogodbo, veljajo predpisi ZOR in drugi kogentni predpisi. Zato je zmotno tožničino stališče, da zaradi ničnosti pogodbene določbe ni mogla uveljavljati plačila dolga, dokler ni zapadel v plačilo zadnji obrok.

Pravkar pojasnjeno pomeni, da je celoten dolg zapadel v plačilo že 31.7.1994 s toženkino zamudo pri plačilu štirih zaporednih obrokov, ki v obravnavani zadevi pomenijo osmino kupnine. Tem razlogom pritožbenega sodišča revizijsko sodišče v celoti pritrjuje. Zato je po 361. členu ZOR zastaranje začelo teči že naslednji dan in je izteklo v splošnem petletnem zastaralnem roku iz 371. člena ZOR. Dne 3.5.2001 vložena tožba je zato vložena po izteku zastaranja.

Iz pojasnjenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno tožničino revizijo. Tožnica revizijskih stroškov ni priglasila. Toženkine trditve v odgovoru na revizijo so delno pravno in dejansko napačne ter že iz tega razloga stroškov njenega revizijskega odgovora ni mogoče opredeliti kot potrebne pravdne stroške. Odločitev o njih temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP.