Jedro

Ne more iti za nepravilno uporabo urbanističnega reda, če gre za uporabo določb pravilnika, ki sploh ni bil objavljen. Z navajanjem novih okoliščin, ki jih tožnik v upravnem postopku sploh ni omenjal, ni mogoče vplivati na oceno, da je bila priglašena gradnja pomožnega objekta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo obeh tožnikov zoper odločbo z dne 14.5.1992, s katero je Sekretariat za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve občine dovolil na podlagi 2. odstavka 62. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90) investitorju na parceli 43 in 42 postavitev silosa in drvarnice tako, da bo na severni strani gospodarskega poslopja na parceli 42, 43 ob obstoječem silosu premera 3,20 m postavljen nov lesen silos višine 7 m in premera 2,80 m na betonsko ploščo enakega premera in odmaknjen od parcele št. 46/1 vsaj 1 m, od obstoječega gospodarskega poslopja pa 0,50 m ter prekriti s plaščem po celotni višini s streho, podaljšano iz obstoječega silosa v enakem naklonu in kritini; drvarnica dimenzij 4,40 m x 2,10 m bo postavljena v nadaljevanju zidane ropotarnice velikosti 3,10 m, ki že stoji na zapadni strani gospodarskega poslopja na parceli 42, oboje pod gankom tega gospodarskega poslopja. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da gre za gradnjo objektov po odloku o pomožnih objektih, za katera ni potrebno lokacijsko dovoljenje (Uradni vestnik Gorenjske, št. 10/86). Sklicuje se na odlok o ugotovitvi usklajenosti urbanističnega reda za območje občine in detajlnih urbanističnih redov funkcijskih naselij po KS z družbenim planom občine za obdobje 1986-1990 (Uradni vestnik Gorenjske, št. 10/86) in na 3. člen zakona o planiranju in urejanju prostora v prehodnem obdobju (Uradni list RS, št. 48/90) in navaja, da območje ureja detajlni urbanistični red funkcijskega območja KS (Uradni vestnik Gorenjske, št. 13/79), po katerem je gradnja pomožnih objektov dopustna. Navaja, da navedeni prostorski akt nima posebnih določb o odmikih, glede na rabo objekta in možnost vzdrževanja pa meni, da s predvidenim enometrskim odmikom sosednja posest ne bo motena. Zavrača tudi druge pritožbene ugovore in navaja, da je glede na 74. člen zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor legalizacija črnih gradenj možna, seveda po pogojih, ki sicer veljajo za dovolitev gradenj, kot pravno nepomembne v tem postopku pa ocenjuje pritožbene navedbe o neobstoječem mejnem zidu in o ravnanju investitorjev, ki naj bi vse svoje vode speljala na sosednja zemljišča. V tožbi tožnika navajata, da obstoječi silos ne stoji na mestu, ki je označeno na skici z datumom 4.5.1992, da označena višina ni pravilna in da je tudi sicer nezakonita gradnja. Glede na 3. člen odloka o pomožnih objektih, za katere ni potrebno lokacijsko dovoljenje, se šteje za pomožni objekt le montažni silos, ki ne presega 50 m3 prostornine. Toda določeni pogoji, med katerimi je pogoj o skupni strehi, ni pa pogoja v ureditvi odtokov meteornih voda iz očitno novih strešin silosa, kažejo, da je prvostopenjski organ izdal nezakonito odločbo, saj prostornina silosa presega 50 m3. Poleg tega je upravni organ prve stopnje odločbo izdal brez soglasja Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine, čeprav je objekt po detajlnem urbanističnem redu za KS spomeniško zavarovan, strešna kritina pa bi morala biti bobrovec ali opečni zareznik z naklonom 35 in 45 stopinj. Meni, da bi morala stranka te okoliščine in predpise upoštevati. Prilaga kopije dela pravilnika DUR in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe in med drugim navaja, da bo že zaradi zaščite svojega pomožnega objekta dal napraviti žlebove na streho silosa ne glede na to, da vse vode, tudi vode z zemljišča tožečih strank, odtekajo v potok po njegovem zemljišču, ker je njegovo zemljišče nižje ležeče. Navaja še, da tožnika na svojem zemljišču dejansko izvajata in sta izvajala več gradbenih del brez ustreznih dovoljenj in tudi brez soglasja zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine, ki ga od njega zahtevata. Med drugim prilaga soglasje Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine z dne 3.3.1993, nanašajoče se na gradnjo lesenega silosa na parc. št. 42 in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je proučilo upravne spise, ki jih je predložila tožena stranka, izpodbijano odločbo, tožbo in oba odgovora na tožbo ter ugotavlja, da niso podani izpodbojni razlogi, navedeni v 10. členu zakona o upravnih sporih (ZUS). Na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku in je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedeno, so bile po presoji sodišča pravilno uporabljene določbe zakona in občinskih predpisov, na katere se izpodbijana odločba sklicuje.

Po 2. odstavku 62. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) izda pristojni organ odločbo o dovolitvi priglašenih del, če ugotovi, da za priglašena dela priglasitev zadošča in da dela ne nasprotujejo prostorskemu izvedbenemu aktu. Ko tožnika v tožbi izpodbijata ugotovljeno dejansko stanje (da gre za gradnjo pomožnih objektov, ki ne nasprotuje urbanističnemu redu) in opozarjata na nepravilno uporabo zakona in občinskih predpisov, navajata okoliščine, ki v upravnem postopku niso bile ugotovljene in jih tudi tožnika nista navajala. Ne v postopku na prvi stopnji in ne v pritožbi namreč tožnika nista niti omenjala, da naj bi bil obstoječi silos s premerom 3,20 m nezakonita gradnja, sama nepremičnina pa spomeniško zavarovana. Navajala sta le ugovore, ki jih je tožena stranka utemeljeno zavrnila in glede enometrskega odmika novega priglašenega silosa (s premerom 2,80 m) posebej obrazložila, zakaj meni, da ta ni v nasprotju z detajlnim urbanističnim redom, ki območje ureja. Ker sodišče odloči o tožbi praviloma na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem sporu (1. odstavek 39. člena ZUS), tožnika ne moreta vplivati na odločitev v tem upravnem sporu z navajanjem okoliščin, ki jih nista navajala v upravnem sporu. Samo zaradi pogoja o strehi, podaljšani iz obstoječega silosa, pa občinski odlok o pomožnih objektih, za katera ni potrebno lokacijsko dovoljenje, ni nepravilno uporabljen, saj skupna streha obeh silosov ne pomeni, da gre za en objekt. Iz predloženih upravnih spisov ni razvidno, da bi bilo v upravnem postopku obravnavano kako vprašanje v zvezi z varstvom naravne in kulturne dediščine. Ker pa iz sklepa o sprejetju detajlnega urbanističnega reda funkcijskega območja KS glede na besedilo, ki je bilo objavljeno v Uradnem vestniku Gorenjske, št. 13/79 ni razvidno, da bi moralo biti, pravilnik za izvajanje detajlnega urbanističnega reda, ki naj bi bil po določbi 2. člena pod B) njegov sestavni del, pa očitno ni bil niti objavljen, po presoji sodišča urbanistični red glede tega niti ni mogel biti nepravilno uporabljen. Za kršitev predpisov o varstvu naravne in kulturne dediščine pa tudi sicer ne gre, če Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine priglašeni gradnji silosa ne nasprotuje, kot izhaja iz njegovega sporočila, ki ga je priložila odgovoru na tožbo prizadeta stranka.

Glede na obrazloženo je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).