Jedro

Če je bil obseg jemanja vzorcev za toženo stranko prevelik, bi ta lahko, ob ustrezni pripravljenosti nasprotne stranke, dosegla spremembo pogodbe v smislu zmanjšanja števila odvzetih vzorcev (tako: 4. odst. 133. čl. ZOR). In če pripravljenosti nasprotne stranke za spremembo pogodbe ne bi bilo, bi lahko zahtevala razvezo pogodbe, če bi izkazala, da zaradi spremenjenih okoliščin na njeni strani, ne more uresničiti namena pogodbe.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v P., opr.št. Ig 2001/00537 z dne 20.9.2001, vzdržalo v veljavi v 1. in 3. tč. izreka tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki glavnico v znesku 821.690,17 SIT z obrestmi po zakonsko določeni obrestni meri zamudnih obresti po specifikaciji, ki je navedena v tč. I./2. izreka, ter stroške izvršilnega postopka v znesku 43.565,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.9.2001 do plačila; II.) toženi stranki naložilo, da mora v roku 15 dni tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 85.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.5.2003 do plačila. Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo in predlagala njeno spremembo, torej zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. V pritožbi navaja, da čeprav je tožena stranka že v ugovoru navajala, da je reklamirala račune za opravljene analize vzorcev živil iz razloga, ker so bile obračunane storitve pri njej izvajane prepogosto, sodišče meni, da jih ni reklamirala oz. zavračala storitev. Sam direktor tožene stranke o tem ni mogel veliko izpovedati, saj bi bila za to adekvatna druga (predlagana) priča V.T., ki se je ukvarjala z reklamacijami, kontaktirala s tožečo stranko in bila pretežno navzoča pri jemanju vzorcev. Da pa je tožena stranka protestirala pri odvzemih vzorcev, je bila po lastni izjavi seznanjena tudi priča N.F.. Direktor tožene stranke se je v zvezi s tem obrnil neposredno na zakonitega zastopnika tožeče stranke, vendar pa je doživel verbalni napad, ne pa pripravljenosti rešiti zadevo. Tožeča stranka je trdila, da naj bi vzorce jemala skladno s pogodbenimi določili in v dokaz je predložila listino "program odvzema". Navedena listina pa ne izkazuje, da bi bila sestavi del pogodbe med strankama, ker: ni podpisana in nima datuma in iz nje ni razvidno, na kateri subjekt se nanaša; je tožena stranka nima v svojem arhivu in jo je na obravnavi videla prvič; programa ne bi bilo moč takoj sestaviti, ker je tožena stranka morala nujno nemudoma podpisati pogodbo s tožečo stranko, ker bi ji sicer inšpektor prepovedal obratovanje; program predvideva analize slaščic in kruha, s proizvodnjo slednjega pa je tožena stranka pričela šele cca leto dni po podpisu pogodbe s tožečo stranko; toženi stranki je bilo pojasnjeno, da je dinamika jemanja vzorcev odvisna od prometa (priča V.T.); če je v začetku tožena stranka plačevala tako pogoste analize, to še ne daje sklepati, da je bila frekvenca pogodbeno določena; priča F. je potrdila, da ni bilo nikjer predpisano, kako pogosti naj bodo pregledi vzorcev in da so se zato uporabljali neki stanovsko oblikovani standardi, ki niso bili obvezujoči. Bistveno je, da je tožena stranka protestirala proti odvzemu tolikih vzorcev, zahteva oz. predlog tožene stranke, da se ugotovi realno, koliko takih analiz bi bilo potrebnih, upoštevaje promet družbe v posameznem obdobju, pa ni bil sprejet, zakoniti zastopnik se ni mogel o tem niti začeti pogovarjati z direktorjem zavoda. Pritožba tožene stranke ni utemeljena. Tožena stranka tudi v pritožbi zatrjuje, da je reklamirala račune, katerih plačilo uveljavlja v tem postopku tožeča stranka. V zvezi s tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da kakor hitro je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka za toženo stranko opravljala storitve - jemala vzorce živil zaradi analize teh - v skladu s programom ukrepov in je storitve s spornimi računi tudi zaračunavala v skladu s tem programom, ni ključnega pomena dejstvo, ali je tožena stranka tožeči stranki te račune reklamirala ali ne (četudi bi jih reklamirala, bi se glede na konkretno ugotovljeno dejansko stanje, ki je bilo sodišču prve stopnje podlaga za odločitev, lahko zaključilo le, da reklamacije niso utemeljene in da so storitve pravilno zaračunane). In ker je tožeča stranka opravljene storitve toženi stranki zaračunala v skladu s pogodbo, ki je bila med njima sklenjena, je upravičena do plačila teh storitev (600. čl. in 1. odst. 623. čl. v času spornega razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka vzorce živil za analizo jemala upoštevaje program odvzema vzorcev, ki je bil v skladu z 2. čl. pogodbe z dne 17.1.1994 njen sestavni del. Da je bil program odvzema vzorcev za toženo stranko napravljen, je potrdila priča N. F., ki je izpovedala, da je sodelovala pri njegovi sestavi; da je bil program sestavljen v skladu s standardi, ki jih je oblikovalo združenje zavodov za zdravstveno varstvo in da se je pred njegovo sestavo o količinah pogovarjala z direktorjem tožene stranke. Slednji ni zanikal okoliščine o tem, da se je priča F. z njim o tem pogovarjala (tega se le ni spominjal), zato je sodišče prve stopnje na podlagi pisne pogodbe s programom odvzema vzorcev in izpovedbe citirane priče, utemeljeno zaključilo, da je bila frekvenca jemanja vzorcev med pravdnima strankama dogovorjena. Glede na to se pokaže, da niso utemeljene pritožbene trditve v delu, nanašajočem se na program odvzema vzorcev, katere pa v pretežnem delu predstavljajo tudi nedopustne pritožbene novote po 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Gre za trditve, da tožena stranka listine, "programa odvzema", nima v svojem arhivu, da jo je na obravnavi prvič videla, da ne vsebuje datuma in podpisa, in da ni označeno, da bi bila sestavni del pogodbe; navedene trditve namreč ne pomenijo, da program ne obstaja in da ni bil sestavljen glede na podatke o poslovanju tožne stranke. Temeljni ugovor slednje je bil podan v smeri prepogostega jemanja vzorcev živil. Ker pa je bila dinamika jemanja vzorcev živil po ugotovitvah sodišča prve stopnje v skladu s pogodbo z dne 17.1.1994, katere sestavni del je bil omenjeni program, takšen ugovor tožene stranke ni bil utemeljen. Če je bil obseg jemanja vzorcev za toženo stranko prevelik, bi ta lahko, ob ustrezni pripravljenosti nasprotne stranke, dosegla spremembo pogodbe v smislu zmanjšanja števila odvzetih vzorcev (tako: 4. odst. 133. čl. ZOR). In če pripravljenosti nasprotne stranke za spremembo pogodbe ne bi bilo, bi lahko zahtevala razvezo pogodbe, če bi izkazala, da zaradi spremenjenih okoliščin na njeni strani, ne more uresničiti namena pogodbe (zakoniti zastopnik tožene stranke je namreč zatrjeval, da se je toženi stranki drastično zmanjšal obseg poslov, ko je Mercator prevzel Degro in Jestvino z njihovimi poslovalnicami). Zgolj protesti proti odvzemu vzorcev, ki jih je tožena stranka naslavljala na tehnike tožeče stranke, kateri so sodelovali pri jemanju vzorcev, in neplačevanje računov za opravljene storitve s strani tožene stranke, ne zadoščajo za neutemeljenost tožbenega zahtevka. Upoštevaje gornjo je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.