Jedro

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni storjena že na glavni obravnavi, to je ob izvedbi dokaza, temveč šele tedaj, ko sodišče na takšno izpovedbo opre sodbo. Dokaz, ki sploh ni vir dejstev, čeprav je bil v dokaznem postopku izveden, ne predstavlja opore sodbe, zato takega dokaza tudi ni potrebno izločiti iz spisa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdita sodbi sodišč druge in prve stopnje.

II. Obsojenec je dolžan plačati 1.500,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Obtoženi M. M. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 35324/2018 z dne 11. 11. 2019 spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj umora po 4. točki 116. člena Kazenskega zakonik (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče mu je za vsako kaznivo dejanje na podlagi 116. člena KZ-1 določilo kazen 25 let zapora in mu nato po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 30 let zapora. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno enotno kazen vštelo čas, ki ga je prebil v priporu in sicer od 4. 8. 2018 od 8.50 ure dalje. Oškodovanki M. R. in R. G. sta bili z uveljavljenima premoženjskopravnima zahtevkoma na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v celoti napoteni na pravdo. Obtožencu so bili na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP v plačilo naloženi stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodna taksa.

2. Višje sodišče v Kopru je kot pritožbeno sodišče po opravljeni javni seji s sodbo III Kp 35324/2018 z dne 4. 6. 2020 delno ugodilo pritožbi obtoženčevega zagovornika in izpodbijano sodbo v odločbi o stroških postopka spremenilo tako, da je izpustilo besedilo „ter ustrezno sodno takso“, v preostalem je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru je na podlagi 1. točke prvega odstavka 398. člena ZKP vložil pritožbo obtoženčev zagovornik in sicer zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve odločbe o stroških kazenskega postopka, kršitve 22., 23. in 29. člena Ustave Republike Slovenije in kršitve 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah ter predlagal, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in sicer drugemu sodniku kot predsedniku senata.

4. Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je v odgovoru na pritožbo z dne 16. 9. 2020, podanem na podlagi 376. člena v zvezi z drugim odstavkom 398. člena ZKP predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodb sodišč druge in prve stopnje. Navaja, da je sodišče druge stopnje v točkah 4 do 7 svoje sodbe izčrpno obrazložilo, zakaj pri izjavi priče F., ki jo izpostavlja zagovornik, ne gre za nedovoljen dokaz. Pritožbeno sodišče res pritrjuje stališču zagovornika, da je izpovedba priče, ki se nanaša na reprodukcijo izjave osumljenca, dano na poziv policista pred poučitvijo o pravicah iz tretjega odstavka 19. člena Ustave, 4. člena ZKP oziroma tretjega odstavka 157. člena ZKP, enake narave kot sama izjava osumljenca, vendar je obrazložilo, zakaj kljub temu šteje, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izločitev tega dela izpovedbe priče pravilna in sicer, ker izpostavljena vsebina dela izpovedbe priče na dokazno oceno ni imela nobenega vpliva. Glede izločitvenega razloga iz 2. točke drugega drugega odstavka 39. člena ZKP je sodišče druge stopnje izčrpno obrazložilo, zakaj pri izpovedbi priče ne gre za dokaz, ki bi lahko vplival na nepristranskost sodišča. Sodišče je dokazno oceno gradilo med drugim na zagovoru obtoženca, izpovedbah zaslišanih prič, na listinah o pravdah, ki jih je imel obtoženec pri sebi in po oceni državnega tožilstva dokazno oceno skrbno izdelalo, izvedene dokaze natančno analiziralo ter sprejelo razumne, logične in življenjske zaključke. Zato zatrjevane kršitve ZKP, ustavne kršitve in kršitev 6. člena EKČP po oceni tožilstva niso podane. Po oceni tožilstva je tudi nelogičen predlog zagovornika, ki po eni strani zahteva izločitev dela izjave priče, po drugi strani pa je sodišču predlagal zaslišanje obeh policistov zaradi preverjanja ali je obtoženec zares izrekel, kar naj bi bilo izločeno iz spisa. Verodostojnost priče je bila večkrat in izčrpno preverjana, kar je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo, na sporni del izpovedbe priče pa sodišče ni oprlo sodbe, zato zatrjevana kršitev ni podana. Po oceni tožilstva je sodišče prve stopnje dejansko stanje v celoti in popolnoma ugotovilo, ustrezne dokazne zaključke tudi obširno obrazložilo, sodišče druge stopnje se je do odločitve opredelilo v točkah 14 do 35 obrazložitve sodbe, z zaključki pritožbenega sodišča se državno tožilstvo strinja in meni, da zatrjevane kršitve niso podane.

5. Glede na zahtevo obtoženčevega zagovornika izraženo v pritožbi je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 378. člena v zvezi z drugim odstavkom 398. člena ZKP razpisalo javno sejo in nanjo povabilo vse stranke. Čeprav sta bila obtoženec in njegov zagovornik o seji obveščena, se je nista udeležila, niti opravičila svojega izostanka. Ker navzočnost strank na seji ni nujna, jo je Vrhovno sodišče po pooblastilu četrtega odstavka 378. člena v zvezi z drugim odstavkom 398. člena ZKP opravilo v njuni nenavzočnosti.

B-1.

6. Obtoženi M. M. je bil spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj umora po 4. točki 116. člena KZ-1 in sicer iz koristoljubnosti in drugih nizkotnih nagibov. Sodišči sta presodili, da je 4. 8. 2018 v Krkavčah umoril A. G. tako, da ga je brutalno napadel na način, da mu je pristopil izza hrbta, ter ga večkrat z veliko silo in zaporedoma s kovinsko palico udaril po glavi, s čimer mu je prizadejal hude in obsežne poškodbe glave, v posledici česar je A. G. na kraju dejanja umrl. Prav tako je bil spoznan za krivega, da je umoril M. G. tako, da je istega dne pristopil tudi do nje ter jo prav tako večkrat z veliko silo in zaporedoma s kovinsko palico udaril po glavi, s čimer ji je prizadejal hude poškodbe glave, v posledici katerih je M. G. dne 31. 8. 2018 v bolnišnici v Izoli umrla. Dejanji pa je storil iz koristoljubnosti, da ohrani in obdrži premoženje in prisvojen denar, ki bi ga moral on in njegova družina po pravnomočnih sodbah vrniti oškodovancema in iz drugih nizkotnih nagibov in sicer maščevanja in mržnje, ki jo je čutil do njiju zaradi vseh sodnih postopkov, pravdanja, vlačenja po sodiščih in krivice, ki naj bi se mu po njegovem godila.

7. Obtoženčev zagovornik svoja pritožbena izvajanja osredinja na večkrat ponovljeno trditev, da bi moralo sodišče iz spisa izločiti del izjave priče Ž. F., ki jo je le ta podala na glavni obravnavi dne 18. 6. 2019 in sicer tisti del, ko je priča izpovedala „slišala sem tudi, ko je šel policisti pod lopo, je tam našel na tleh A. ter na M. dvakrat močno zakričal na glas “kaj si naredil“, nakar mu je M., ki je ležal na tleh, na trebuhu, vklenjen, odgovoril, da v kuhinji leži tudi njegova sestra, enako kot on na dvorišču, ter, da njegova sestra ne bo več lagala na sodišču.“ Predlog za izločitev tega dela izpovedbe priče utemeljuje z dejstvom, da je bila obtoženčeva izjava namenjena policistu in ne priči. Da je potrebno ta del izpovedbe priče izločiti iz spisa, in sicer na podlagi drugega odstavka 83. člena ZKP, potrjuje tudi ravnanje preiskovalne sodnice, ki je z dvema sklepoma z dne 9. 8. in 31. 8. 2018 iz spisa izločila izjavi obtoženca, ki jih je dal policistom, preden je bil poučen o svojih pravicah iz 148. člena ZKP. Temu, da je potrebno izpovedbo priče izločiti iz spisa je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, nato pa presenetilo z zaključkom, ki je diametralno nasproten tej ugotovitvi in sicer, da je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko ni ugodilo predlogu zagovornika obtoženca glede izločitve obravnavane izjave priče Ž. F. K takim razlogovanjem pritožbenega sodišča zagovornik uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj so v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedeni razlogi o odločilnem dejstvu in sicer, ali je obravnavana izjave priče take narave, da jo je potrebno iz spisa izločiti ali ne, nejasni oziroma v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Zatrjevane kršitve ne more omajati niti razlaga pritožbenega sodišča, ki je zaključilo, da vsebina dela obravnavane izpovedbe priče Ž. F. ni imela nobenega vpliva na dokazno oceno ter da tudi dokazi, ki jih je sodišče izvedlo na glavni obravnavi niso v vzročni zvezi z navedenim delom izpovedbe imenovane priče. Meni, da tako zakonodaja kot že utečena sodna praksa jasno stojijo na stališču, da je izjave osumljenih potrebno iz spisa izločiti, da se z njimi ne seznanijo in okužijo sodniki. Tako bi morali biti po mnenju obtoženčevega zagovornika iz sojenja izločeni sodniki, ki so se seznanili z izjavo, ki bi morala biti izločena iz spisa iz razloga po drugem odstavku 83. člena ZKP, zato je podana kršitev pravice do nepristranskega sodnika iz 23. člena Ustave in kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Prav tako bi moralo sodišče zaslišati oba policista, da bi tako lahko preverilo izpovedbo priče F., ker pa tega ni storilo, je bila obtožencu kršena pravica do obrambe iz 29. člena Ustave.

8. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevo obtoženčevega zagovornika za izločitev spornega dela izpovedbe priče Ž. F. V sodbi je navedlo, da je bila priča vabljena na sodišče in se je bila vabilu tudi dolžna odzvati in pričati, poučena pa je bila tudi v skladu z drugim odstavkom 240. člena ZKP, kar izhaja tudi iz zapisnika o glavni obravnavi. Priča je nato prostovoljno in svobodno izpovedala, kaj je kritičnega dne zaznala glede obravnavanega dogodka kot neposredna očividka, soseda pokojnih. Vztrajala je pri enaki izpovedbi, kot jo je podala, ko je bila zaslišana pri preiskovalni sodnici ter pri tem pojasnila, da je bila zaslišana v kratkem času po dogodku, ko je bila še v šoku ter je na glavni obravnavi povedala, da se v preiskavi verjetno ni spomnila, da je slišala tudi konverzacijo med policistom in obtožencem. Sodišče tudi zaključuje, da v tem času priča ni bila uradna oseba, ki bi zbirala obvestila od takrat osumljenega M. M., temveč je bila le naključna oseba oziroma soseda, ki se je nahajala v neposredni bližini stanovanjske hiše pokojnih zakoncev. Ona je bila tista, ki je poklicala policiste in jih prosila, naj čim prej pridejo na kraj dogodka. V skladu z danim pravnim poukom je priča dolžna govoriti resnico in ničesar zamolčati ter povedati vse, kar ji je o zadevi znanega. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da pri zaslišanju priče ni prišlo do nobene kršitve zakona. Le v primerih iz 237. člena ZKP gre za kršitve, zaradi katerih sodišče ne sme opreti svoje sodbe na take izpovedbe in jih mora izločiti iz spisa. Sodišče je navedlo še, da je bila izpovedba, ki jo je priča Ž. F. podala na glavni obravnavi dejanje njene popolnoma svobodne volje in ga v nobenem primeru ni izsilila ali povzročila policija, avtoriteta ali moč ter se pri tem sklicevalo tudi na primer iz sodne prakse Vrhovnega sodišča ZDA – United States v. Ceccolini, 1978.1

9. Pritožbeno sodišče je presodilo, da je izpovedba priče, ki se nanaša na reprodukcijo izjave osumljenca, ki je dana na poziv policista ob aretaciji, preden je poučen o pravicah iz tretjega odstavka 19. člena Ustave RS, 4. člena ZKP oziroma tretjega odstavka 157. člena ZKP enake narave kot sama izjava osumljenca in katero bi bilo potrebno izločiti iz spisa na podlagi drugega odstavka 83. člena ZKP. Izpovedba priče o tem, kaj je osumljenec povedal policiji (na vprašanje ali zahtevo) ob odvzemu prostosti ne more zbrisati nezakonito postopanje policije, zaradi katerega je izjava osumljenca nezakonita. Kljub zmotnemu stališču sodišča prve stopnje pa je odločitev o zavrnitvi predloga za izločitev dela izpovedbe priče pravilna. Obrazložitev izpodbijane sodbe in postopanje sodišča prve stopnje potrjuje, da vsebina dela izpovedbe priče Ž. F. na dokazno oceno ni imela nobenega vpliva. Dokazi, ki jih je sodišče izvedlo na glavni obravnavi niso v vzročni zvezi s tem delom izpovedbe priče, prav tako pa niso izšli iz izločene izjave obtoženca in tudi ne iz izpovedbe priče, pri čemer tudi pritožnik ne zatrjuje nasprotno. Glede na ugotovljen potek dogodkov ne more biti dvoma, da bi policisti, neodvisno od izjave osumljenca opravili ogled kraja dogodka in bi bili pridobljeni isti dokazi, kot jih je sodišče izvedlo na glavni obravnavi in nanje oprlo sodbo. Glede na izjavo obtoženca, takrat osumljenca, „da njegova sestra ne bo več lagala na sodišču“, kar naj bi bilo bistveno za razjasnitev motiva, pritožbeno sodišče zaključuje, da koristoljubnost in nizkotni nagibi kot zakoniti znaki kaznivega dejanja ne temeljijo na tej izjavi, iz nje ne izhajajo in z njo niso v vzročni zvezi. Take zaključke je sodišče oprlo na vsebino listin, ki jih je imel obtoženec pri sebi ob storitvi kaznivih dejanj na izpovedbe zaslišanih prič in številne druge dokaze. Ob številu dokazov, ki jih je sodišče izvedlo in nanje oprlo sodbo, del izpovedbe priče F. na odločitev sodišča ni mogel imeti nobenega vpliva. Glede zatrjevanega obstoja izločitvenega razloga iz 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP je pritožbeno sodišče presodilo, da izločitveni razlog ni podan. Ob ugotovitvi, da na sporni del izpovedbe priče F. sodba ni oprta in da ta izpovedba nima vpliva na dokazno oceno, je pritožbeno sodišče obstoj izločitvenega razloga preverilo tudi v skladu z v sodni praksi izoblikovanimi kriteriji Ustavnega in Vrhovnega sodišča. B-2.

10. Vrhovno sodišče je pritožbo obtoženčevega zagovornika presojalo izhodiščno ob zaključkih pritožbenega sodišča o nezakonitem postopanju policije kot oblastnega organa ob aretaciji takrat osumljenega M. M. ter posledičnem zaključku, da sporni del izpovedbe priče Ž. F. predstavlja nezakonit dokaz, ti zaključki pa s pritožbo niso izpodbijani ter presodilo, da je pritožba neutemeljena. Nezakoniti dokazi so opredeljeni že v temeljnih načelih ZKP in sicer je drugem odstavku 18. člena ZKP določeno, da sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Temeljna določba za urejanje izločitve dokazov je 83. člen ZKP, v 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP pa je kot bistvena kršitev določb kazenskega postopka določena uporaba nezakonitih dokazov. Vprašanje zakonitosti izpovedbe priče F. v konkretni zadevi izgubi svojo relevantnost, saj predstavljene določbe ZKP o nezakonitih dokazih merijo zgolj na dokaze, na katere je oprta sodba, zato je potrebno najprej ugotoviti, ali gre sploh za pravno relevanten dokaz oziroma ali je na ta dokaz sploh oprta sodba. Tudi v tem delu je potrebno pritrditi zaključkom pritožbenega sodišča, da izpodbijana sodba ne temelji na spornem delu izpovedbe priče F., da na dokazno oceno ta del izpovedbo ni imel nobenega vpliva in da dokazi, ki jih je sodišče izvedlo na glavni obravnavi in na katerih temelji sodba tudi niso v vzročni zvezi z navedenim delom izpovedbe te priče, zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča izločitev, za obrambo spornega dela izpovedbe priče Ž. F. ni potrebna. Navedeno stališče pritožbenega sodišča je tako popolnoma jasno in tudi ni podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kar uveljavlja obtoženčev zagovornik. Stališče, da iz spisa ni potrebno izločati dokazov, na katere sodba ni oprta, je uveljavljeno tudi v sodni praksi. Tako je Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 252/2008 z dne 2. 7. 2009 judiciralo, da bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kar smiselno uveljavlja obramba, ni storjena že na glavni obravnavi, to je ob izvedbi dokaza, temveč šele tedaj, ko sodišče na takšno izpovedbo opre sodbo. Dokaz, ki sploh ni vir dejstev, čeprav je bil v dokaznem postopku izveden, ne predstavlja opore sodbe. Po pregledu sodbe sodišča prve stopnje je potrebno ugotoviti, da sodba na sporni del izpovedbe priče Ž. F. ni oprta, kar je sodišče tudi izrecno zapisalo v razlogih sodbe (točka 284 sodbe sodišča prve stopnje) in tako pritrditi zaključku pritožbenega sodišča, da sporni del izpovedbe priče F. na dokazno oceno ni imel nobenega vpliva, pa tudi izvedeni dokazi niso v vzročni zvezi s to izpovedbo, niso torej plod tega dela pričine izpovedbe. Pravilen je zaključek sodišča druge stopnje, da sama izjava osumljenca, ki jo je reproducirala priča na glavni obravnavi ni vplivala na pridobivanje dokazov, ki so bili pridobljeni neodvisno od te izjave in Vrhovno sodišče pritrjuje razumnim razlogom, ki jih je pritožbeno sodišče podalo v točki 6 utemeljitve svoje sodbe. Izjava osumljenca bi bila lahko pomembna v smeri odkritja njegove sestre kot žrtve kaznivega dejanja (izjava, da sestra leži v kuhinji) in motiva kaznivega dejanja (da sestra ne bo več lagala na sodišču). Priča F. je že ob klicu na policijo povedala, da moški s kovinsko palico tolče po njiju v kuhinji zato bi policisti nedvomno odkrili takrat hudo poškodovano obtoženčevo sestro, neodvisno od izjave obtoženca, ob informaciji, da v hiši sicer prebivata dva starejša človeka. Dokazi, ki so sodišču omogočili utemeljitev kvalifikatornih okoliščin kaznivih dejanj (motiv obtoženca) pa temeljijo na vsebini listin, ki jih je imel obtoženi pri sebi ob storitvi kaznivih dejanj, izpovedb zaslišanih prič, ki so že od vsega začetka opisovale nesoglasja med obtožencem in njegovo družino ter pokojnima oškodovancema, ter pravdnih postopkih, ki jih je sodišče prve stopnje podrobno predstavilo v razlogih sodbe, zato je pravilen zaključek pritožbenega sodišča, da ob številnih dokazih, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, sporna vsebina izjave priče Ž. F. povsem zbledi in na odločitev sodišča prve stopnje ni imela niti ni mogla imeti nobenega vpliva.

11. Obtoženčev zagovornik v pritožbi ponovno zatrjuje, da bi moral biti sodeči sodnik izločen iz sojenja, ker se je seznanil, posredno, po priči F. z izjavo obtoženca, ki jo je le-ta dal policistu preden je bil poučen o svojih pravicah, zato je podana kršitev pravice do nepristranskega sodnika iz 23. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Po presoji Vrhovnega sodišča je pritožbeno sodišče pravilno zaključilo, da uveljavljane kršitve niso podane in svoja stališča tudi argumentirano in razumno obrazložilo v razlogih svoje sodbe. Predlog za izločitev sodnika je bil na prvi stopnji zavržen, ker je sodišče štelo, da gre pri spornem delu izpovedbe priče Ž. F. za dovoljen in zakonit dokaz, kar pa ni imelo vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe, saj obstoj izločitvenega razloga pritožbeno sodišče ugotavlja na enak način kot predsednik sodišča v postopku o zahtevi za izločitev sodnika. Kot je bilo že pojasnjeno je pritožbeno sodišče pravilno zaključilo, da sodba ni oprta na sporni del izpovedbe priče F., in da ta izpovedba ni imela vpliva na dokazno oceno. Poleg tega je pritožbeno sodišče o tem, ali je podan izločitveni razlog iz 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP, ki določa, da sodnik ne sme odločati o obtožbi, če se je v postopku pri odločanju o kateremkoli vprašanju seznanil z dokazom, ki se mora po določbah tega zakona izločiti iz spisov (83. člen) razen, če vsebina dokaza očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev, preizkusilo tudi glede na uveljavljene ustavnosodne in sodne standarde o izločitvenem razlogu.2 Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče pravilno presodilo, da obrazložitev sodbe, spisovno gradivo ter tudi ravnanje sodnika na glavni obravnavi potrjuje, da sodnik ni bil zainteresiran za izid postopka, ter je bil odprt za dokaze in predloge strank. Argumentirano se je opredelil do vseh pomembnih navedb, dejstev in okoliščin, pri čemer tudi ni prezrl obtoženčevega zagovora. Posebej je bil odprt za dokazne predloge obrambe. Glede na neodvisno pridobljene dokaze v predkazenskem postopku in v preiskavi ter pridobljene in izvedene dokaze na glavni obravnavi, pri čemer je do sporne izpovedbe F. prišlo šele na glavni obravnavi dne 18. 6. 2019, ter glede na vsebino te izjave je možnost, da sodnik ni odločal nepristransko v očeh razumnega človeka dejansko nična in o objektivno utemeljenem dvomu v nepristranskost sodnika zato ni mogoče govoriti. Pravilen je zaključek, da ni nobenega razumnega dvoma, da bi sodišče sprejelo enako odločitev, tudi če priča na glavni obravnavi ne bi izpovedala o izjavi obtoženca ob aretaciji. Glede izvedenca Vrabiča je potrebno pritrditi sodišču druge stopnje, da je sodnik izvedencu Vrabiču sicer predočil del izpovedbe F., vendar to ne pomeni, da je imel vnaprej ustvarjeno mnenje v zadevi, na odgovor izvedenca, ki tudi sicer ne nosi nobene teže, pa sodba tudi ni oprta. Razen gole trditve, da je sporna izjave priče F. vplivala na odločitev sodnika pa tudi pritožnik ne pojasni podrobneje, v čem naj bi bil ta vpliv.

12. Pritožnik vztraja tudi pri zaslišanju obeh policistov in sicer o tem, kaj jima je povedal obtoženi, ko sta prišla na kraj dogodka in to z namenom preverjanja verodostojnosti izpovedbe priče Ž. F. Vrhovno sodišče se strinja z razlogi pritožbenega sodišča, da zmotna in protispisna trditev obrambe, da je sodba sodišča prve stopnje oprta na sporni del izpovedbe ne more voditi k ugoditvi dokaznemu predlogu. Verodostojnost priče pa sicer ni vprašljiva in jo je sodišče ustrezno in vsestransko preverilo (točka 13 sodbe sodišča druge stopnje) in je tem razlogom potrebno pritrditi.

13. V kolikor pritožnik s svojimi navedbami izpodbija tudi pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, pa v utemeljitvi svoje pritožbe tega izrecno ne opredeli na ta način in je Vrhovno sodišče zaključilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje v celoti in pravilno ugotovilo, svoje dokazne zaključke tudi ustrezno utemeljilo v razlogih sodbe, do teh odločitev se je pritožbeno sodišče opredelilo v točki 14 do 35 obrazložitev sodbe, tem razlogom pa pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. C.

14. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podane kršitve določb kazenskega postopka, prav tako ne kršitve 22., 23. in 29. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP, ter da je sodišče pravilno in v celoti ugotovilo dejansko stanje je bilo potrebno pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrniti kot neutemeljeno. Pritožba je bila vložena tudi zaradi kršitve odločbe o stroških kazenskega postopka, ki pa je v tem delu ostala neobrazložena, zato o tem ni bilo mogoče odločati. Izrek o stroških tega dela kazenskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in jih je obtoženec dolžan plačati, obsegajo pa sodno takso, ki je bila odmerjena glede na trajanje in zapletenost tega dela postopka, upoštevajoč pri tem obtoženčeve premoženjske razmere kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.

1 Podrobneje o zadevi v dr. Boštjan M. Zupančič in soavtorji, Ustavno kazensko procesno pravo, Založba Pasadena, Ljubljana, 2000, str. 832 in sledeče. 2 Glej odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-92/96 z dne 21. 3. 2002 in Up-502/14 z dne 15. 6. 2017 ter sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 8020/2014 z dne 1. 10. 2015.