Jedro

Preizkušnja utemeljenosti razlogov za sum pri odreditvi hišne preiskave.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega M.H. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse, nagrada in potrebni izdatki postavljene zagovornice pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje 30. 9. 2015 obdolženega M.H. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je ob uporabi omilitvenih določil 50. in 3. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 določilo kazen 6 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po petem odstavku 186. člena KZ-1 je bila zasežena konoplja odvzeta, obdolženemu pa po 73. členu KZ-1 še precizna tehtnica in kovinski mlinček. Obdolženi je bil po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščen vrnitve stroškov tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačila sodne takse, medtem ko je bilo za nagrado in potrebne izdatke postavljene zagovornice po prvem odstavku 97. člena ZKP sklenjeno, da se izplačajo iz proračunskih sredstev. Vse navedeno je bilo izdano v sodbi II K 41353/2013. 2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali da mu izreče milejšo kazen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z obrazložitvijo, po kateri bi sodišče prve stopnje ne smelo opreti sodbe na odredbo preiskovalne sodnice za hišno preiskavo, saj je bila ta, zaradi pomanjkljivih dejanskih podlag in čezmernega ravnanja policije, izdana nezakonito. Navedbe anonimnega vira niso bile v zadostni meri preizkušene, saj ne samo, da ta ni bil znan, ampak niso bili znani niti njegovi motivi za prijavo. Po drugi strani so policisti s preverjanjem na terenu, nedovoljeno zašli v ustavnopravno varovano polje posameznikove zasebnosti ter dejansko že pred izdano odredbo opravili hišno preiskavo po 314. členu ZKP, česar mimo ustavnih in zakonskih pogojev niso smeli storiti.

5. Glede na povzeto vsebino pritožbeno sodišče uvodoma opozarja, da so predmet prepovedi iz drugega odstavka 18. člena ZKP dokazi in ne sodne odločbe kot je to odredba preiskovalne sodnice I Kpd 41353/2013 z dne 3. 9. 2013. Dokaz je kvečjemu zapisnik o preiskavi stanovanja in drugih prostorov št. 213 (720-1113651) z dne 4. 9. 2013, na katerega pa se sodna odločba ne sme opreti v primerih iz 219. člena ZKP. Teh pritožnica v pritožbeni obrazložitvi ne zatrjuje, njena prizadevanja, ki gredo v smeri ustavnopravne nedopustnosti same odreditve hišne preiskave, ki bi jih vsaj v prvem delu bilo mogoče razumeti še kot uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP pa temelje na oceni dejanskih okoliščin primera, ki je zmotna.

6. Navedbe anonimnega vira so bile namreč po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje preverjene z neposredno zaznavo, kar je bilo v danih okoliščinah najustrezneje in po pregledu policijskih evidenc, s čimer se dodatno dodatno preverjanje prijaviteljevih motivov izkaže za nepotrebno ter izkustveno nerazumno, hkrati ravnanje policistov v tej zadevi po vrsti in obsegu ni bilo čezmerno ter zlasti ne takšno, da bi ga bilo mogoče opredeliti že kot hišno preiskavo, ki je bila (dejansko) opravljena še preden je bila odredba zanjo izdana. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožnico, da je posameznik upravičen pričakovati spoštovanje zasebnosti tudi izven zaprtih prostorov, kar pa še ne pomeni, da sta ogledovanje okolice hiše s strani policistov na naslovu obdolženčevega prebivališča z razdalje kot poizvedovalno dejanje ter kasneje opravljena hišna preiskava in drugih prostorov kot preiskovalno dejanje s ciljem odkrivanja sledov kaznivega dejanja ali predmetov, pomembnih za kazenski postopek, eno in isto. Nista, pri čemer se je sodišče prve stopnje upravičeno sklicevalo na razloge pravnomočnega sklepa II K 41353/2013 z dne 2. 2. 2015, po katerih sta bili obe dejanji zaradi konkretnih razlik, razumljivo razmejeni. Pritožničino vztrajanje pri nasprotnem je zato neutemeljeno, sodne prakse, ki jo pri tem navaja, pa v danem primeru zaradi drugačnih dejanskih okoliščin, po analogiji ni mogoče uporabiti.

7. Pritožnica uveljavljane kršitve kazenskega zakona ni opredelila. Če je z obrazložitvijo, po kateri pri obdolženemu ni bila izkazana posest z namenom prodaje, zaradi česar je bil storjen le prekršek, imela v mislih kršitev kazenskega zakona iz 1. ali morebiti 4. točke 372. člena ZKP, je opozoriti, da je obdolženi po razumljivem izreku sodbe prepovedano drogo proizvajal (gojil), kar je nedvomno ena izmed izvršitvenih oblik ugotovljenega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, glede katerega se je potemtakem tudi ta kazenski zakon (IK) smel uporabiti.

8. Ko pritožnica v nadaljevanju pritožbene obrazložitve v smislu zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ocenjuje, da obdolženemu zgornja izvršitev ni bila dokazana zaradi nedoraslosti rastlin, prezre umestno izpostavljeno materialnopravno izhodišče v 13. točki obrazložitve sodbe, v katerem doraslost ali godnost rastlin pri proizvodnji ni omenjena in nato še okoliščine, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča zanikajo naključno zasaditev in stihijsko rast konoplje, ki nenazadnje niti v obdolženčevem zagovoru nista bili zatrjevani. Konkretno katerih odločilnih dejstev sodišče prve stopnje v sodbi ni ugotovilo, pritožnica ni obrazložila, zaradi česar pritožbe v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti.

9. Pritožnica se ne strinja z odločbo o kazenski sankciji zato, ker obdolženi še ni bil kaznovan, je zgolj uporabnik prepovedane droge, količina zasežene konoplje je bila majhna, same rastline pa niso bile dorasle.

10. Po razumljivem izreku sodbe je bila obdolženemu izrečena zgolj opozorilna kazenska sankcija, v kateri mu je bila odmerjena kazen po uporabljenih omilitvenih določilih ter določena najkrajša možna preizkusna doba. Pritožbena ocena, po kateri je izrečena „kazen“ previsoka, je tako že v splošnem zmotna, posebej pa tudi, saj sta bili po razumljivih razlogih sodbe prvi okoliščini v polni meri upoštevani. Drugače je glede zadnjih dveh okoliščin, vendar je bila po drugi strani kot olajševalna okoliščina upoštevana vrsta prepovedane droge, medtem ko doraslosti rastlin, zaradi neodločilnosti tega dejstva, niti pri odločbi o kazenski sankciji ni bilo treba upoštevati.

11. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornice obdolženega M.H. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

12. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena, četrtem odstavku 95. člena in prvem odstavku 97. člena ZKP ter je posledica obdolženčevih premoženjskih razmer, posredovanih sodišču prve stopnje.