Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je naložilo izvršitelju povrniti upnici 2.262,00 SIT stroškov s pripadki. Izvršitelj namreč ni stranka postopka in ZIZ ne določa, da bi moral izvršitelj strankam povrniti kakršnekoli stroške postopka.

Šesti odstavek 38. člena ZIZ se namreč izrecno nanaša le na povrnitev stroškov dolžniku in tretjemu, argumenta a contrario pa ni mogoče uporabiti za izvršitelja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani sklep se v 2. točki izreka razveljavi. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (1. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izvršitelju priznalo po obračunu z dne 18.9.2003 stroške v skupnem znesku 23.310,00 SIT (1. točka izreka). Izvršitelju pa je nadalje naložilo povrniti upnici

2.262,00 SIT stroškov, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.8.2004 do plačila (2. točka izreka).

Zoper sklep se je izvršitelj pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v okviru svojih pristojnosti spremeni ali popravi.

Navaja, da je pooblaščenka upnice poslala svojo zahtevo glede obračuna stroškov sodišču, in ne izvršitelju, kot bi to sicer morala storiti. Izvršitelj je dolžan pridobiti potrebne podatke, kateri bi bistveno vplivali na izvedbo izvršbe, sam potek ali na morebitne udeležence v tem izvršilnem postopku in zato jih je pridobil (lastništvo registriranih motornih vozil-premičnin). Kaj spada v obseg pod Tar. št. 1 je točno določeno in zato navedeno v drugem odstavku Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršitelja. Izvršitelj je moral odgovoriti na predlog pooblaščenke upnice na pravilnost izvršilnega postopka, zato je v obračunu izvršitelja posebej ovrednoteno pod Tarf. št. 15. Obračun PTT stroškov je izvršitelj obračunal po dejanski višini. Predlaga, naj sodišče odloči tudi o višini zneska, ki ga je dolžan povrniti upnici, saj sodišče o procentu dobljenega ni pravilno odločilo.

Pritožba je delno utemeljena.

Ker v konkretnem primeru teče izvršba na nepremičnino, je podatek o lastništvu registriranega motornega vozila - premičnine nepotreben in kot tak tudi strošek v zvezi s pridobitvijo tega podatka. Izvršitelju zato teh stroškov ni mogoče priznati (1. odstavek 10. člena Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom, Ur.l. RS, št. 18/2003; v nadaljevanju Pravilnik).

V skladu z določbo 2. odstavka Tar. št. 1 Pravilnika je v plačilu za rubež po tej tarifni številki zajeta tudi cenitev zarubljenih stvari, sestava potrebne dokumentacije, vročitev sklepa o izvršbi oz. sklepa o določitvi izvršitelja ter vsa druga opravila, ki jih mora opraviti izvršitelj v zvezi z rubežem in niso posebej ovrednotena v tem pravilniku. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da spadajo dopisi izvršitelja (priloga C3) med druga opravila po 2. odstavku Tarf. št. 1. Dopis izvršitelja upniku namreč ne predstavlja izvršilnega dejanja, ki bi ga bilo mogoče ovrednotiti s primerjavo podobnih opravil po Tarf. št. 15, kot zmotno meni izvršitelj. Gre zgolj za opravilo, ki ga mora izvršitelj opraviti v zvezi z rubežem in ni posebej ovrednoteno v Pravilniku.

Sodišče prve stopnje je izvršitelja pozvalo, naj dokaže priglašene materialne stroške v višini 160,00 SIT in PTT stroške v znesku

1.970,00 SIT. Na poziv sodišča je izvršitelj predložil zgolj dokazilo o PTT stroških v višini 444,00 SIT in 374,00 SIT, skupaj torej 818,00 SIT (priloga C3, enako C9). Sodišče prve stopnje je zato pravilno odmerilo stroške izvršitelja po 3. odstavku 10. člena Pravilnika, tj. v višini 5 % od skupnega plačila za delo izvršitelja, kar znaša 925,00 SIT. Dejanskih stroškov po 1. odstavku 10. člena Pravilnika, ki bi bili večji od prisojenih, izvršitelj namreč ni izkazal. Ker na višino odmere stroškov izvršitelja tudi ne more vplivati okoliščina, da je upnica poslala zahtevo, da o obračunu izvršitelja odloči sodišče, in ne izvršitelju (drugi odstavek 38. c člena ZIZ), in ker je sodišče prve stopnje glede na navedeno pravilno odmerilo stroške izvršitelja, je pritožbeno sodišče pritožbo izvršitelja zoper

1. točko izreka zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje v 1. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je naložilo izvršitelju povrniti upniku 2.262,00 SIT stroškov s pripadki. Izvršitelj namreč ni stranka postopka in ZIZ ne določa, da bi moral izvršitelj strankam povrniti kakršnekoli stroške postopka.

Šesti odstavek 38. člena ZIZ se namreč izrecno nanaša le na povrnitev stroškov dolžniku in tretjemu, argumenta a contrario pa ni mogoče uporabiti za izvršitelja. Pritožbi izvršitelja je bilo treba zato v tem delu ugoditi in sklep v 2. točki izreka razveljaviti (3. točka

365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).