Jedro

Vročanje pisanj strankam po faksu je v specifičnih situacijah, med katere sodijo priporne zadeve, dopustno, če se stranke s tem strinjajo in če se ugotovi, da je naslovnik na tak način poslano sodno pisanje tudi dejansko prejel.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedenim sklepom je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani zoper obdolženega R. K. na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, potem ko je Okrožno državno tožilstvo 10. 7. 2015 zoper njega vložilo obtožnico zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika. Sodišče druge stopnje je pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice je obdolženčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev 16., 119., 120. in 272. člena ZKP ter 25. člena Ustave RS. Zagovornica predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter obdolžencu odpravi pripor.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki ob opiranju na razloge drugostopenjskega sklepa meni, da je bila obdolženčeva zagovornica seznanjena s predlogom za podaljšanje pripora. Četudi morda ni bila seznanjena z obtožbo pred odločanjem senata, je bila s predlogom gotovo seznanjena pred vložitvijo pritožbe, s čimer je bila eventualna kršitev postopka sanirana. Po stališču vrhovnega državnega tožilca je bila obrambi dana možnost izjasniti se o predlogu za podaljšanje pripora in do zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka. To pravico je obramba, sicer neutemeljeno, uveljavljala v pritožbi. S prerekanjem navedb sodišča o obstoju okoliščin, iz katerih izhaja zaključek o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti, zagovornica uveljavlja nedopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovi zagovornici, ki nasprotuje stališčem vrhovnega državnega tožilca.

B.

5. Obdolženčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da sta zunajobravnavni senat z vročanjem obtožnice s predlogom za podaljšanje pripora, višje sodišče pa s svojo odločitvijo o zagovorničini pritožbi, kršila 16., 119., 120. in 272. člen ZKP in 25. člen Ustave. Vložnica zatrjuje, da 10. 7. 2015 ni prejela ob 16.10 uri po faksu poslanega obtožnega akta s predlogom za podaljšanje pripora. Po vložničinem stališču je ravnanje sodišča, ki ji je faks poslalo v petek po zaključku delovnega časa, nesprejemljivo in v nasprotju z zakonom. Čeprav gre za priporno zadevo, bi ji sodišče lahko poslalo obtožni akt s predlogom za podaljšanje pripora tudi po pošti, saj se s podaljšanjem pripora ni mudilo do te mere, kot prikazuje sodišče, slednje pa bi moralo tudi telefonsko preveriti, ali je zagovornica faks v resnici prejela. Golo dejstvo, da je bilo pisanje poslano po faksu, še ne pomeni, da je naslovnik listine dejansko prejel. Vložnica navaja, da se je v petek 10. 7. 2015 v popoldanskih urah nahajala v Kranju, kjer je bila navzoča pri zagovoru stranke, po zaključku delovnega časa pa se ni vrnila v pisarno in s tem preverila sporočil, prejetih po faksu. Še več, sporočila, poslanega po faksu, ni prejela niti v ponedeljek ali kdaj kasneje, prav tako ji ni znano, kaj se je zgodilo s sporočilom, poslanim po faksu. Sodišče ji je po njenem izrecnem pozivu obtožni akt s predlogom za podaljšanje pripora po pošti poslalo šele 28. 7. 2015. Sodišče je o zagovorničinem prejemu faksa sklepalo zgolj po tem, da je bil faks poslan, poleg tega vložnica ni podala soglasja za vročanje pisanj po faksu. Po vložničinem zatrjevanju v obravnavanem primeru obdolžencu ni bilo omogočeno, da bi se lahko izjavil o predlogu državnega tožilca za podaljšanje pripora, saj ji predlog ni bil vročen, s tem pa obdolženec tudi ni mogel podati nasprotnih dejstev, kar mu omogoča 25. člen Ustave.

6. Sodišče druge stopnje je na enak, že v pritožbi zoper prvostopenjski sklep uveljavljan očitek, odgovorilo, da je vložnica obtožni akt skupaj s predlogom za podaljšanje pripora prejela po faksu 10. 7. 2015 ob 16.10 uri, kar je izkazano z listino v spisu. V nujnih zadevah je tak način vročanja pisanj sprejemljiv in zadosten ter izkazuje seznanjenost obrambe s predlogom državne tožilke. Taki razlogi drugostopenjskega sodišča so logični in razumno utemeljeni. K povedanemu Vrhovno sodišče še dodaja, da vložnica v nasprotju z listino v spisu, ki potrjuje naslovnikov prejem faksa, zgolj zatrjuje, da faksa s predlogom za podaljšanje pripora ni prejela, vendar te trditve z ničemer ne izkaže (na primer s tem, da je bila odsotna zaradi dopusta, ali da njena naprava za sprejem faksa v tistem času ni delovala ipd.). V sodbi XI Ips 5961/2013 z dne 14. 3. 2013 je Vrhovno sodišče obrazložilo, da je vročanje pisanj strankam po faksu v specifičnih situacijah, med katere sodijo priporne zadeve, dopustno, če se stranke s tem strinjajo in če se ugotovi, da je naslovnik na tak način poslano sodno pisanje tudi dejansko prejel. V obravnavani priporni zadevi je tako iz sklepa sodišča druge stopnje kot iz podatkov v spisu razvidno, da je vložnica prejela faks s predlogom za podaljšanje pripora. To pisanje je prvo, ki ga je sodišče vložnici posredovalo po faksu, pred tem pa vložnica ni izjavila, da sporočil po faksu ne bo sprejemala. Po presoji Vrhovnega sodišča je očitno, da je vložnica faks s predlogom za podaljšanje pripora prejela, s čimer ji je sodišče omogočilo, da se o predlogu izjavi, vendar vložnica te možnosti ni izkoristila. Dodati je treba tudi, da je državna tožilka že ob zaslišanju obdolženca, takrat še osumljenca, pred preiskovalno sodnico na pripornem naroku 9. 7. 2015 napovedala vložitev neposredne obtožnice (prvi odstavek 204.a člen ZKP). Ob tem, da je bil zoper obdolženca odrejen pripor, in ob napovedi državne tožilke o vložitvi neposredne obtožnice, kar mora po določbi četrtega odstavka 204.a člena ZKP državni tožilec storiti v 48 urah od ure, ko je bil obveščen o priporu, bi vložnica lahko predvidevala in pričakovala vložitev obtožnice in odločanje o podaljšanju pripora (tako sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 22066/2012 z dne 31. 7. 2012). Zatrjevane kršitve 16., 119., 120. in 272. člena ZKP in 25. člen Ustave niso podane.

7. Po vložničinem zatrjevanju dejstvo, da obdolženec nima premoženja in zaposlitve, ne daje podlage za obstoj ponovitvene nevarnosti. Prav tako ni mogoče sklepati na ta priporni razlog iz obsojenčevih prejšnjih obsodb, saj gre za kazniva dejanja, storjena pred več leti. Končno vložnica še ocenjuje, da iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa ni razvidna presoja, zakaj in kako naj bi okoliščine, navedene v obrazložitvi, opravičevale nevarnost, da bo obdolženec ponovil kaznivo dejanje. S takimi navedbami vložnica podaja lastno presojo okoliščin, s katerimi je sodišče utemeljilo obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Prav tako ni utemeljen očitek vložnice o tem, da iz subjektivnih okoliščin ni razvidna presoja o njihovem vplivu na obdolženčevo nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj. Namreč, sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu na podlagi ugotovitev o obdolženčevi nezaposlenosti, prejemanju denarne socialne pomoči, nizkem osebnem dohodku njegove matere, pri kateri obdolženec živi, in dejstvu, da naj bi obravnavano kaznivo dejanje storil v času teka preizkusnih dob po štirih pogojnih obsodbah, zaključilo, da si obdolženec z izvrševanjem kaznivih dejanj pridobiva sredstva za preživljanje.

8. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčeve zagovornice na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

9. Če bo za obdolženega R. K. nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora ob vložitvi obtožnice po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.