Jedro

Dolžnik neutemeljeno navaja, da upnik podaja napačno višino obveznosti in da podaja celo višjo obveznost. To se nanaša na vračunavanje nesporno plačanega denarnega zneska, ki ni v celoti zadostoval za poplačilo terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom ugodilo ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 9. 11. 2022 tako, da je ustavilo izvršilni postopek za 29. 11. 2022 plačanih 58,56 EUR (1. točka izreka). Dolžniku je naložilo, da mora v roku 8 dni od prejema sklepa povrniti upniku nadaljnje izvršilne stroške 14,93 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka). Ugotovilo je, da je dolžnik pravočasno ugovarjal zoper sklep o izvršbi z zatrjevanim delnim plačilom, upnik pa je podal delno utesnitev. Gre za plačilo, ki je bilo po izdanem sklepu o izvršbi. S tem, ko je dolžnik po izdaji sklepa o izvršbi terjatev delno plačal, je dejansko delno izpolnil 1. točko izreka sklepa o izvršbi, ki mu je nalagal, da terjatev plača v roku 8 dni. Ker je terjatev delno plačal, izvršba v tem delu ni dopustna. S plačilom terjatev delno preneha, prenehanje terjatve po izdaji sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine predstavlja razlog, ki preprečuje izvršbo.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik brez navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da upnik podaja napačno višino obveznosti in po utesnitvi podaja celo višjo obveznost. Upnik ne priznava vračila blaga, kot je bilo dogovorjeno ob sklenitvi posla, ko se je zavezal, da bo sprejel blago, ki se ne bo prodalo, nazaj in izstavil dobropis.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo po pooblaščencu navaja, da je dolžnik po prejemu sklepa o izvršbi delno poravnal terjatev in vložil ugovor zoper sklep o izvršbi, v katerem ni prerekal terjatve in ni ugovarjal dejstvom iz predloga ter sklepa o izvršbi. Upnik je sodišču sporočil koliko je znašala terjatev na dan plačila, vendar to ni bistveno niti potrebno, saj se v skladu z Obligacijskim zakonikom (v nadaljevanju: OZ) zapirajo v znanem vrstnem redu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Upnik v odgovoru na pritožbo neutemeljeno navaja, da dolžnik nima pravnega interesa za pritožbo. Interes ima v tem, da sodišče druge stopnje vsebinsko preizkusi ali je sodišče prve stopnje v pravilnem znesku ugodilo ugovoru in delno ustavilo izvršbo.

6. Dolžnik neutemeljeno navaja, da upnik podaja napačno višino obveznosti in da podaja celo višjo obveznost. To se nanaša na vračunavanje nesporno plačanega denarnega zneska, ki ni v celoti zadostoval za poplačilo terjatve. V skladu z 288. členom OZ se v primeru, če dolguje dolžnik poleg glavnice tudi obresti in stroške, ti vračunavajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica.

7. Ostale pritožbene navedbe o nepriznavanju vračila blaga so pritožbene novote. Zanje dolžnik ni pojasnil zakaj jih ni mogel podati v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Sodišče druge stopnje zato ni upoštevalo novot (prvi odstavek 237. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

8. Dolžnik ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o delnem poplačilu. Tudi ne navaja, da bi izpodbijal naložitveni del sklepa o izvršbi, torej je izpodbijal le dovolitveni del sklepa. V tem primeru je sodišče prve stopnje pravilno odločilo v skladu s tretjim odstavkom 62. člena ZIZ. Ta določa za primer, če dolžnik izpodbija sklep o izvršbi samo v delu, v katerem je sodišče dovolilo izvršbo, se postopek nadaljuje kot postopek o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova. Ker dolžnik ni izpodbijal sklepa o izvršbi v višjem znesku, kot ga je zatrjeval in priznal upnik, je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo ugovoru samo za nesporni znesek.

9. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

10. Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za izvršbo po petem odstavku 38. člena ZIZ, saj z odgovorom ni pripomogel k odločitvi.