Jedro

Sodišče prve stopnje bi torej moralo v postopku vsaj preveriti, ali je šteti partnerja za najbližjo osebo po 10. točki drugega člena ZDZdr, sicer pa glede na podatke v spisu in izpovedbo nasprotne udeleženke odločiti, da se partnerja zasliši kot drugo osebo, ki bi lahko dala podatke, pomembne za odločitev. Zaslišanje partnerja je torej pomembno ne le zato, da bi si tako lahko ustvarilo vtis o odgovornosti partnerja, njegovem načinu življenja in njegovi zmožnosti za preživljanje družine, kot navaja pritožnica, pač pa zato, da bi lahko pridobilo podatke, potrebne za odločitev, ali so podani pogoji za ambulantno zdravljenje nasprotne udeleženke oziroma za nadzorovano obravnavo.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po prejemu obvestila Psihiatrične bolnišnice ... (v nadaljevanju: P.), da je nasprotna udeleženka 16. 4. 2021 preklicala privolitev v sprejem v oddelek pod posebnim nadzorom, z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nasprotna udeleženka zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom P. za dobo do šestih mesecev, šteto od 16. 4. 2021 dalje.

2. Zoper predmetni sklep je pritožbo vložila zadržana oseba sama in po odvetnici. V pritožbi, ki jo vlaga sama, navaja, da je mamica dveh otrok, noseča in pričakuje dvojčke. Rada bi bila odpuščena iz P., ker bi rada bila s partnerjem, s katerim načrtujeta poroko, rada bi skupaj urejala stvari za prihod otrok. Po štirih mesecih zdravljenja v P. se počuti odlično in zelo stabilno. Ne vidi več smisla, da še naprej ostaja v bolnišnici. Meni, da je ozdravela in da je primerno nadaljnje zdravljenje od doma, saj je noseča in ji bo lažje, če bo doma. Prosi, da se ji zaupa, da bo redno hodila na kontrole in da bo redno jemala zdravila. Navaja, da ne bo škodila svojima še nerojenima otrokoma oziroma ju ne bo ogrozila, pa sebe tudi ne in tudi ne drugih ljudi okrog sebe. V pritožbi, vloženi po odvetnici, nasprotna udeleženka (v nadaljevanju tudi: pacientka, pridržana oseba) uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledične nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve pravil postopka. Meni, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da pridržani osebi ne gre verjeti glede njenega zdravstvenega počutja in namere v prihodnosti ter da nima razvite odgovornosti do sebe in svojih bližnjih. Pridržana oseba izpostavlja, da je tokrat prvič v postopku zdravljenja dosegla takšno stopnjo izboljšanja, da se tokrat prvič zaveda resnosti svojega zdravstvenega stanja (vključno z diagnozo paranoidne shizofrenije) ter dejstva, da bo trajno vezana na jemanje predpisanih zdravil. Tokrat je bilo zdravljenje prostovoljno in je trajalo zelo dolgo (4 mesece), kar ji je omogočilo boljši vpogled v svoje po eni strani tako zdravstvene težave kot tudi realno situacijo. Vse je pozitivno vplivalo nanjo, zato meni, da bi ji bilo potrebno dodati še eno priložnost, da dokaže, da se je spremenila. Začela se je zavedati svojih obveznosti in dejstva, da je nosečnost z dvojčkoma dosti bolj rizična ter tudi kasnejša varstvo in vzgoja dosti bolj zahtevna. Predvsem pa se sedaj zaveda svoje bolezni ter nujnosti jemanja predpisane terapije, kakor tudi potrebnosti spremljanja oziroma nadzora s strani psihiatričnih ustanov. V kolikor bi se njeno zdravstveno stanje poslabšalo, bo poiskala strokovno pomoč oziroma bo pristala na bolnišnično zdravljenje. Prepričana je, da bo v vseh ozirih (predpisana terapija, odvisnost od kajenja, prehrana, uživanje nedovoljenih substanc, itd.) ravnala v korist še nerojenih otrok in ju ne bo ogrožala, saj si je dvojčke želela že od nekdaj in jo zanju že sedaj zelo skrbi. Zaradi navedenega obljublja, da bo redno obiskovala vse predpisane preglede, kakor tudi obiske v psihiatrični bolnišnici. Zelo si želi, da bi lahko skupaj s partnerjem pripravila vse potrebno za otroka, kar pa ni mogoče, v kolikor je na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom, zaradi česar bi ji že možnost vikend izhodov zelo veliko pomenila in bi s kratkotrajnimi izhodi dokazala, da se je spremenila. Nadaljnja okoliščina, ki omogoča dobro prognozo za prihodnost, je, da ima partnerja, ki si otrok želi in ji bo tudi pomagal pri nastanitvi, njuni oskrbi in vzgoji in kateri ji je med tem časom že prijavil stalno prebivališče na svojem naslovu, kjer živi z mamo, ki ima tudi psihične težave, zaradi česar ima še dodatne izkušnje, kako ravnati s tovrstnimi bolniki in kdaj poiskati pomoč. Partner aktivno išče zaposlitev z namenom, da jima priskrbi redne prejemke. Nadalje navaja, da bi sodišče moralo v postopek pritegniti partnerja, saj bi lahko dal podatke pomembne za odločitev. S tem bi si lahko ustvarilo vtis o njegovi odgovornosti, njegovem načinu življenja in njegovih zmožnostih za preživljanje družine. Ker le-to ni bilo izvedeno, je posledično tudi dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, predvsem v smislu možnosti za bivanje pridržane osebe po morebitnem odpustu iz posebnega nadzora psihiatrične bolnišnice ter resnosti razmerja z novim partnerjem, možnosti kontrole v primeru drugih milejših oblik pomoči. Izpostavlja, da ni imela možnosti prostovoljno določiti najbližje osebe, a ne glede na navedeno bi moralo sodišče glede na izključujoči vrstni red najbližje osebe po 10. točki drugega člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) kot bližnjo osebo imenovati njenega partnerja, s katerim je že nekaj časa v razmerju, s katerim pričakuje otroka in pri katerem namerava živeti po izhodu. Ker sodišče ni povabilo na zaslišanje in v postopek pritegnilo kot najbližjo osebo njenega partnerja, je bistveno kršilo določbe postopka, kar je vplivalo na pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Nenazadnje pa pridržana oseba meni, da bi bilo potrebno bolj preučiti možnosti drugih oblik pomoči. Sprejem na zdravljenje brez privolitve v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice je namreč skrajni ukrep, dopusten šele potem, ko vzrokov oziroma ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. Glede na ureditev prebivališča pridržane osebe pri partnerju in očetu otrok bi bila povsem mogoča nadzorovana obravnava, saj pridržana oseba ni brezdomka, kot je napačno ugotovilo sodišče. ugotovitve, da naj ne bi imela doma, zaradi česar je tudi iz tega razloga nemogoče izvajati nadzorovano obravnavo, so povsem napačne. Tudi z bolj pogostimi kontrolami, v okviru nadzorovane obravnave, bi se namreč brez težav zagotavljala pridržani osebi in nerojenima otrokoma kontinuirana oskrba ter spremljanje, vključno z rednim jemanjem terapije ter ostalimi predvidenimi pregledi, kar je bil poglavitni razlog prisilnega zadržanja. Pridržana oseba zato predlaga, da se sklep razveljavi ter da se jo odpusti z zdravljenja z oddelka pod posebnim nadzorom P. oziroma podredno, da se ji določi milejši ukrep - nadzorovana obravnava.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (19. člen Ustave Republike Slovenije - URS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (51. člen URS). Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr) ureja, kdaj je mogoč odvzem človekove prostosti in kdaj je dopusten poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja. Po prvem odstavku 39. člena ZDZdr je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno, če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim (1. alineja prvega odstavka), če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti ali sposobnost obvladovati svoje ravnanje (2. alineja prvega odstavka) in če navedenih vzrokov in ogrožanja iz 1. in 2. alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo; 3. alineja prvega odstavka). Vsi pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr morajo biti izpolnjeni kumulativno.

5. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da so pri nasprotni udeleženki vsi pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr izpolnjeni. Na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenke psihiatrične stroke je sodišče ugotovilo, da ima nasprotna udeleženka paranoidno obliko shizofrenije, kar je huda in kronična duševna motnja. Te ugotovitve pritožnica ne izpodbija. Pritožbeno ni izpodbijana niti ugotovitev sodišča, da iz podatkov ne izhaja, da bi bila pacientka nasilna ali agresivna, prav tako (trenutno) ni samomorilno nastrojena.

6. Glede na zgoraj povzete pritožbene navedbe, predvsem navedbe, da je bila tokratna hospitalizacija uspešna, saj se sedaj nasprotna udeleženka zaveda svoje bolezni ter nujnosti jemanja predpisane terapije, kakor tudi potrebnosti spremljanja oziroma nadzora s strani psihiatričnih ustanov, pa nasprotna udeleženka izpodbija ugotovitev sodišča, da je sicer dosegla delno remisijo psihotične motnje in da je njena presoja realnosti delno motena, saj se kljub zdravljenju (s privolitvijo je bila na zdravljenju v P. od 22. 12. 2020) le delno zaveda narave duševne motnje, in zaključek sodišča, da je pacientkin stik z realnostjo delno porušen in da bi lahko pod vplivom svoje bolezni, do katere je zgolj minimalno kritična, sama sebi in tudi svojima nerojenima otrokoma povzročila škodo ter ogrožala svoje, kot tudi njuno življenje in zdravje. Pritožbeno sodišče mora glede na slednjo oceno prvostopenjskega sodišča o ogrožanju še nerojenih otrok izpostaviti, da že gramatikalna razlaga prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr pripelje do tega, da je oseba, ki ogroža svoje življenje (oziroma huje ogroža svoje zdravje), celovita oseba in da zato ni moč (glede na to, da plod nima priznane pravne subjektivitete in je do rojstva del človeškega telesa) zaključevati, da mati ogroža zdravje nerojenih otrok, saj človeški plod v telesu ni ″drugi″ v smislu druge osebe pač pa je „drugi“ lahko samo pravno priznani subjekt. Sicer pa se kot bistveno postavlja vprašanje pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da nasprotna udeleženka zaradi svoje bolezni ne razume pomena svojih dejanj in nima pod kontrolo svojega ravnanja in ni sposobna realno odločati o svojem zdravljenju, zaradi česar je o tem odločilo sodišče. Iz podatkov v spisu ne izhaja, da se je bolezensko stanje nasprotne udeleženke od februarja letos, ko je bil predlog za nadzorovano obravnavo (ker zaradi nosečnosti ne more bivati v zavodski bivalni skupnosti) preklican, bistveno poslabšalo, in to tako zelo, da se svojega stanja v dejanskih prvinah sploh ne bi zavedala. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da zgolj zavračanja zdravljenja (predvsem zavračanja zdravil) še ni mogoče a priori šteti za ogrožanje zdravja v smislu prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Treba je razlikovati med primerom, ko se odreče zdravljenju neka oseba, ki ima duševno bolezen ali duševno motnjo, a se svojega stanja v dejanskih prvinah zaveda in nanj svobodno pristaja, ter primerom, ko se dejanskih prvin svojega duševnega stanja sploh ne zaveda ter zato na takšno stanje tudi ne more svobodno pristati. Tipični primeri, ki ustrezajo slednjemu položaju, so: a.) mladoletni otrok, ki se razsežnosti duševne motnje ne more zavedati in tako tudi glede zdravljenja ne more oblikovati svobodne volje; b.) oseba, ki ji je v tem obsegu odvzeta poslovna sposobnost ter s tem možnost (sposobnost) odločanja o (ne)zdravljenju ter c.) oseba z izjemno hudo duševno boleznijo, ki ne omogoča oblikovanja svobodne volje. V obravnavani zadevi bi prišel v poštev zadnji primer, a sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da gre za izjemno hudo duševno bolezen, zaradi katere je presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje hudo motena do te mere, da ne zmore voljno in zavestno oblikovati odločitve, ali zdravljenje sprejeti ali ga odkloniti. Po sodni praksi je zgolj takšen primer mogoče subsumirati pod zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr, saj takšna oseba ni sposobna sama pristajati na zdravljenje in skrbeti zase. Nikogar ni mogoče zdraviti proti njegovi volji. Sodišče prve stopnje je sledilo izvedenki, da kljub delni remisiji psihotične motnje in nakazani verbalni kritičnosti do pretekle psihotične simptomatike, izpovedba pacientke ni bila realistična. Glede na to, da je sledilo izvedenki, da je presoja realnosti delno motena (v zapisniku o zaslišanju: zmerno motena), saj se kljub zdravljenju le delno zaveda narave duševne motnje (in torej ni bilo ugotovljeno, da je presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje hudo motena do te mere, da ne zmore voljno in zavestno oblikovati odločitve, ali zdravljenje sprejeti ali ga odkloniti), ni na mestu zaključek, da se pacientka zaradi svojega stanja ni bila sposobna racionalno odločati sebi v korist. Po vsem obrazloženem je zato tudi vsaj preuranjena ocena sodišča prve stopnje, da glede na preteklo anamnezo, ko je pacientka takoj po končanem zdravljenju nadaljevala z dosedanjim načinom življenja (prenehala jemati terapijo, ni hodila na kontrole, nehala sodelovati s CSD, zlorabljala prepovedane droge), sodišče ne more zaključiti drugače, kot da bo tudi v primeru tokratnega odpusta nadaljevala enako. Nasprotna udeleženka ne nasprotuje zaključku sodišča oziroma predvidevanju, da bo v primeru nenadzorovanega jemanja medikamentozne terapije v kratkem času prišlo do ponovnega hudega poslabšanja osnovne bolezni, trdi le, da je moč jemanje terapije nadzorovati v okviru drugih, milejših ukrepov, o čemer bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presoditi, tudi upoštevaje nadaljnjo obrazložitev.

7. Glede na podatke v spisu, in sicer označbo v obvestilu P. sodišču z dne 16. 4. 2021, da pacientka ni imenovala najbližje osebe, ne drži pritožbena navedba, da pridržana oseba ni imela možnosti prostovoljno določiti najbližjo osebo. Ker pa je nasprotna udeleženka na naroku izpovedala, da živi na naslovu Jenkova X, to je pri partnerju doma, bi moralo sodišče, ki je dolžno skrbeti za varstvo pravic zadržane osebe in ki ni uspelo vzpostaviti stika s sestro nasprotne udeleženke, najkasneje takrat vprašati nasprotno udeleženko, ali določa svojega partnerja za najbližjo osebo. V skladu s prvim odstavkom 64. člena ZDZdr sodišče ob obisku zasliši izvedenca, lahko pa tudi med drugimi najbližjo osebo, da pridobi podatke, pomembne za odločitev. Najbližja oseba ima v postopku več pravic, med drugim se lahko pritoži zoper sklep iz 65. člena ZDZdr. Sodišče prve stopnje bi torej moralo v postopku vsaj preveriti, ali je šteti partnerja za najbližjo osebo po 10. točki drugega člena ZDZdr, sicer pa glede na podatke v spisu in izpovedbo nasprotne udeleženke odločiti, da se partnerja zasliši kot drugo osebo, ki bi lahko dala podatke, pomembne za odločitev. Zaslišanje partnerja je torej pomembno ne le zato, da bi si tako lahko ustvarilo vtis o odgovornosti partnerja, njegovem načinu življenja in njegovi zmožnosti za preživljanje družine, kot navaja pritožnica, pač pa zato, da bi lahko pridobilo podatke, potrebne za odločitev, ali so podani pogoji za ambulantno zdravljenje nasprotne udeleženke oziroma za nadzorovano obravnavo. Ker tega ni storilo, je bistveno kršilo določbe postopka, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodne odločbe, sploh pa na pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Glede na to, da je nasprotna udeleženka že na zaslišanju navedla, kje živi, in da je v pritožbi navedla, da ji je partner že prijavil stalno prebivališče na svojem naslovu, bo moralo sodišče v novem postopku tudi to preveriti. Ker tega kljub izpovedbi nasprotne udeleženke ni storilo že v dosedanjem postopku, je preuranjeno sklepanje sodišča prve stopnje, da glede prebivališča pri partnerju nasprotna udeleženka sodišča ni prepričala, vsaj ne v taki meri, da bi ji verjelo, da bo vsaj do poroda imela to področje urejeno tako, da bo primerno za rizično nosečnico in da bi se lahko na tem naslovu izvajale nadzorovane obravnave. Ugotovitev sodišča, da je nasprotna udeleženka brezdomka, in zaključek, da se nadzorovana obravnava ne bi mogla izvajati, ker pacientka nima stalnega prebivališča oziroma doma, po obrazloženem ne temeljita na popolno ugotovljenem dejanskem stanju.

8. Ker je po obrazloženem podana bistvena kršitev določb postopka, ki je sodišče druge stopnje glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, saj bi sicer udeležencu postopka, kar najbližja oseba je, kršilo pravico do pritožbe in pravico do sodelovanja v postopku, posredno pa kršilo tudi pravico pridržane osebe, da je v postopku udeležena tudi najbližja oseba, je moralo sodišče druge stopnje ugoditi obema pritožbama, razveljaviti izpodbijani sklep in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena v zvezi s prvim odstavkom 354. člena in 366. členom Zakona o pravdnem postopku, vse v zvezi s tretji odstavek 67. člena ZDZdr in 42. členom Zakona o nepravdnem postopku; ZNP-1). Z razveljavitvijo sklepa in vrnitvijo zadeve v nov postopek ne bo povzročena hujša kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj bo moralo prvostopenjsko sodišče takoj opraviti ustrezne poizvedbe glede sedanjega naslova stalnega (ali začasnega) prebivališča nasprotne udeleženke, razpisati narok in na naroku zaslišati tudi partnerja najbližje osebe, kot je obrazloženo že zgoraj, ter nato ponovno odločiti, ali so izpolnjeni vsi pogoji za zadržanje nasprotne udeleženke v oddelku pod posebnim nadzorom oziroma odločiti v skladu z določbo 65. člena ZDZdr.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 3 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika (tretji odstavek 343. člena ZPP). Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti, ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.