Jedro

Ob upoštevanju znižanja starostne meje zaradi služenja obveznega vojaškega roka tožnik ne izpolnjuje pogoja starosti za priznanje pravice do starostne pokojnine, določenega v prvem odstavku 27. člena ZPIZ-2.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 4. 5. 2023 in odločba št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 27. 10. 2022 in da se tožniku prizna pravica do 40 % starostne pokojnine po ZPIZ-2 od 18. 10. 2022 dalje. Nadalje je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je poglavitna pravna problematika v tem, da služenje vojaškega roka v konkretnem primeru ne vpliva na izpolnitev pogojev za starostno upokojitev. To pa predstavlja pretiran in neustaven poseg v tožnikove pravice. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)1 določa, da se starostna meja za pridobitev pravice do starostne pokojnine lahko zniža zaradi služenja obveznega vojaškega roka za 2/3 njegovega dejanskega trajanja. V tožnikovem primeru to znaša 7 mesecev in 22 dni. Čeprav je imel na dan izračuna 39 let 3 mesece in 8 dni pokojninske dobe brez dokupa ter 61 let in 9 mesecev starosti, pa se mu v nobenem primeru s stanjem na dan 27. 10. 2022 kot ugodnost ne prizna služenje vojaškega roka. S tem je tožnik izenačen s tistimi zavarovanci, ki vojaškega roka niso služili in jim ta ugodnost ne pripada. Ko pa bo tožnik dopolnil 40 let pokojninske dobe brez dokupa, pa bo hkrati tudi izpolnjeval pogoj starosti (brez znižanja, ki mu sicer pripada) saj je mejno starost 60 let že dosegel. Sodišče prve stopnje relevantnih določb ZPIZ-2 ni razlagalo ustavno skladno. Tako se ni ukvarjalo s tem, da je tožnik popolnoma izključen iz možnosti znižanja starostne meje zaradi obveznega služenja vojaškega roka. Tožnik v nadaljevanju omenja odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-100/15 z dne 14. 9. 2017 ter U-I-246/13 z dne 21. 4. 2023, kjer je bilo poudarjeno, da je bistvo in jedro pravice do pokojnine iz sistema pokojninskega zavarovanja pravica posameznika, da na podlagi plačanih prispevkov pokojninskega zavarovanja in ob izpolnjevanju drugih razumno določenih pogojev (doba in starost) pridobi in uživa pokojnino. Zakonodajalec je pooblaščen, da določi krog upravičencev, vrsto in obseg upravičenj, pogoje za pridobitev in način uresničevanja pravic. Pri tem mora zakonska ureditev posamezniku zagotavljati socialno varnost in njegovo enakost pred zakonom ob upoštevanju temeljnega načela o Republiki Sloveniji kot pravni in socialni državi. V skladu z drugim odstavkom 14. člena Ustave je zakonodajalec dolžan, da bistveno enake položaje obravnava enako. Če zakonodajalec takšne položaje ureja različno, pa mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Tožnik je zaradi nelogične zakonske ureditve postavljen v situacijo, ko se mu služenje obveznega vojaškega roka nikjer ne odraža kot ugodnost pri znižanju starostne meje. Z ustavnopravnega vidika je bila tožniku kršena pravica do pokojnine kot pomembna pravica iz socialne varnosti in pravica do zasebne lastnine, pravica do uresničevanja načela socialne države in kršeno načelo enakosti pred zakonom. Izpodbijana sodba je tudi v nasprotju z določbami ZPIZ-2. V ZPIZ-2 ni nikjer določeno, da zavarovanec lahko uveljavi znižanje le v dveh primerih in sicer, ko doseže 65 let starosti ob 38 letih delovne dobe ter ko doseže 40 let delovne dobe ob nedopolnjenih 60 let starosti. Nekdo z 38. leti delovne dobe pri starosti 65 let si lahko zniža starostno mejo za 2/3 obdobja služenja vojaškega roka, medtem ko tožnik z 39 leti in 3 meseci delovne dobe pri starosti 61 let in 9 mesecev tega ne more. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2 v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)3 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 4. 5. 2023, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 27. 10. 2022. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do 40 % starostne pokojnine.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik 16. 10. 2022 vložil zahtevo za izplačilo 40 % starostne pokojnine. Tožnik je na dan 27. 10. 2022 dopolnil skupno 39 let 3 mesece in 8 dni pokojninske dobe brez dokupa ter dopolnil 61 let in 9 mesecev starosti.

7. ZPIZ-2 v 39.a členu določa pogoje za izplačilo 40 % starostne pokojnine. Glede na navedeno določbo morajo biti za izplačilo 40 % starostne pokojnine izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do starostne pokojnine, kot so določeni v 27. členu ZPIZ-2. Skladno s prvim odstavkom navedenega člena zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 65 let, če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe. Ne glede na določbo prvega odstavka navedenega člena, pridobi pravico do starostne pokojnine tudi zavarovanec, ki je dopolnil 60 let starosti in 40 let pokojninske dobe brez dokupa. Tožnik navedenih pogojev ne izpolnjuje. Glede na pogoje določene v prvem odstavku 27. člena ima sicer dovolj zavarovalne dobe, ne izpolnjuje pa zahtevanega pogoja starosti. Glede na četrti odstavek 27. člena pa tožnik izpolnjuje pogoj starosti, nima pa izpolnjenega pogoja 40 let pokojninske dobe brez dokupa.

8. V tej zadevi je sporno vprašanje znižanja starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine zaradi služenja obveznega vojaškega roka.

9. V 2. alineji prvega odstavka 28. člena ZPIZ-2 je določeno, da se starostna meja za pridobitev pravice do starostne pokojnine, določena v 27. členu ZPIZ-2, lahko zniža zaradi služenja obveznega vojaškega roka za 2/3 njegovega dejanskega trajanja. Skladno s četrtim odstavkom 28. člena je do znižanja starostne meje upravičen moški. Če je dopolnil 38 let pokojninske dobe brez dokupa, se mu lahko zniža starostna meja, določena v prvem odstavku 27. člena tega zakona, največ do dopolnjenega 63. leta starosti. Če je dopolnil 40 let pokojninske dobe brez dokupa, pa se mu lahko zniža starostna meja določena v četrtem odstavku 27. člena tega zakona, največ do dopolnjenega 58. leta starosti.

10. Ob upoštevanju znižanja starostne meje 65 let za 2/3 tega trajanja (za sedem mesecev in 22 dni) na starost 64 let 4 mesece in 8 dni, tožnik ne izpolnjuje pogoj starosti za priznanje pravice do starostne pokojnine določenega v prvem odstavku 27. člena ZPIZ-2. 11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje navedene določbe ni razlagalo ustavno skladno. Sodišče prve stopnje je podrobno obrazložilo, kakšna je bila ureditev po prej veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)4. Navedeni zakon je v drugem odstavku 198. člena določal, da se zavarovancu, ob pogoju plačila prispevkov za obvezno zavarovanje, upošteva v zavarovalno dobo za izpolnitev pogojev in odmero pokojnine tudi čas služenja vojaškega roka. Ključno je bilo torej plačilo prispevkov za navedeno dobo. Do vprašanja glede dokupa dobe se je opredelilo tudi Ustavno sodišče v več svojih zadevah5, ki jih podrobno navaja že sodišče prve stopnje, zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju navedenega ne ponavlja znova. ZPIZ-2 je čas služenja obveznega vojaškega roka upošteval pri znižanju starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

12. Možnost znižanja starostne meje je torej določena za zavarovance, torej tudi za tožnika. Od konkretnega primera pa je odvisno, ali bo čas služenja obveznega vojaškega roka vplival na pridobitev pravice do starostne pokojnine. V primeru, da zavarovanec izpolni pogoj 40 let pokojninske dobe brez dokupa in da je tedaj že star 60 ali več let, seveda v takem primeru omenjeno obdobje ne bo vplivalo na pridobitev pravice. Drugemu, ki dopolni 40 let pokojninske dobe brez dokupa pa še ni star 60 let, pa bo čas služenja obveznega vojaškega roka vplival na pridobitev pravice skladno s četrtim odstavkom 28. člena ZPIZ-1. Enako velja za izpolnitev pogojev po prvem odstavku 27. člena ZPIZ-2. Zavarovanci so v tem primeru v istem položaju in zakonski ureditvi ni mogoče očitati neustavnosti v smeri, kot se zavzema tožnik v pritožbi.

13. Kot je to pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje načelo enakosti pred zakonom zakonodajalcu ne preprečuje, da v mejah svoje pristojnosti določa kriterije, po katerih bo določena podobna dejanska stanja med seboj razlikoval in nanje vezal različne pravne posledice. Tovrstno razločevanje, s katerim zakonodajalec zasleduje dopustne cilje, je namreč bistvena sestavina zakonodajne pristojnosti6. Zakonodajalec ima torej pri urejanju pravice do socialne varnosti, torej tudi pri urejanju pravice do pokojnine, široko polje proste presoje. Vprašanje znižanja starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine je zakonodajalec uredil v okviru svoje pristojnosti. ZPIZ-2 v prvem odstavku 28. člena določa tri možne podlage za znižanje starosti za pridobitev pravice do pokojnine, med drugim tudi znižanje starosti zaradi služenja obveznega vojaškega roka. Po mnenju pritožbenega sodišča ureditev v ZPIZ-2 ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom, niti ne kršitve pravice do socialne varnosti in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam krije stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 2/2004. 4 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 5 Glej U-I-100/15 z dne 14. 9. 2017, U-I-246/13-44 z dne 21. 4. 2016. 6 Glej Ustavno odločbo U-I-70/04 z dne 15. 2. 2007 in U-I-36/06 z dne 5. 2. 2009.