Jedro

Dejstvo, da je v izreku sklepa disciplinske komisije navedena le pravna opredelitev disciplinskih kršitev, dejanska opredelitev kršitev pa je podrobno opredeljena v obrazložitvi, ne pomeni takšne napake, zaradi katere bi bil disciplinski sklep nezakonit. Ugotovitev obstoja kvalifikatornih okoliščin sodi med dejanske ugotovitve. Revizijsko sodišče je zato vezano na ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo sprejema tudi sodišče druge stopnje, da bi zaradi tožničine odklonitve dela oziroma opustitve delovnih obveznosti, lahko prišlo do bistvene motnje v delovnem procesu, če tega dela ne bi opravil drug delavec.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. V disciplinskem postopku pri toženi stranki je bilo tožnici očitano, da se je 15. 11. 2002 skrajno žaljivo in nekulturno vedla v službenih prostorih tožene stranke do sodelavcev ter svoje ravnanje in vpitje demonstrirala pred uporabniki storitev tožene stranke ter da je 18. 11. 2002 odklonila delo in pomoč neposredno nadrejeni delavki znotraj sektorja Marketing in prodaja ter nato še vodji prodajnih mest. Disciplinska komisija tožene stranke je odločila, da je tožnica s tem huje kršila delovne dolžnosti in obveznosti po 1. in 11. točki prvega odstavka 86. člena Kolektivne pogodbe A. d.d. (v nadaljevanju: podjetniška kolektivna pogodba), za kar je disciplinsko odgovorna, ter ji izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Komisija za pritožbe tožene stranke je ugovor tožnice zavrnila.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, in sicer je v delu, ki se nanaša na hujšo kršitev delovnih obveznosti po 11. točki prvega odstavka 86. člena podjetniške kolektivne pogodbe, ker naj bi se tožnica 15. 11. 2002 skrajno žaljivo in nekulturno vedla v službenih prostorih do sodelavcev ter svoje ravnanje in vpitje demonstrirala pred uporabniki storitev tožene stranke, razveljavilo sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 26. 2. 2003 ter sklep komisije za pritožbe tožene stranke z dne 9. 4. 2003, v ostalem pa je zahtevek za razveljavitev navedenih sklepov tožene stranke zavrnilo (1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 9. 4. 2003, ampak 23. 4. 2003, ter v tem obsegu ugodilo njenemu reparacijskemu zahtevku, sicer je reparacijski zahtevek tožnice zavrnilo, prav tako pa tudi ugotovitveni zahtevek, da ji delovno razmerje po 23. 4. 2003 ni prenehalo, ter reintegracijski zahtevek (2. točka izreka). Odločilo je tudi, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka (3. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Sklenilo je tudi, da tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji je tožnica vložila revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ponavlja pritožbene navedbe o bistvenih kršitvah disciplinskega postopka pred organi tožene stranke ter sodišču druge stopnje v zvezi s presojo, da ne gre za hujše opustitve, očita zmotno uporabo materialnega prava. Navedeni revizijski razlog tako sodišču prve kot tudi sodišču druge stopnje očita tudi glede ugotavljanja kvalifikatornih okoliščin za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Le-te po mnenju revidentke niso bile ugotovljene niti v disciplinskem niti v sodnem postopku, zgolj ugotovitev, da bi lahko prišlo do motenja delovnega procesa, pa ob olajševalni okoliščini, ki bi jo bilo potrebno upoštevati, in sicer, da je tožnica pri toženi stranki več kot 30 let opravljala delo strokovno in uspešno, ne zadošča. Nadalje navaja, da je sodišče zmotno presodilo izvedene dokaze. Tožnici ni mogoče očitati neizpolnitve delovne naloge, ker ji le-ta ni bila odrejena na običajen način, prav tako ta ni sodila v tožničin delokrog, bila pa je tudi povsem drugačne zahtevnostne stopnje. Na zmotni uporabi materialnega prava zato temelji tudi ugotovitev sodišča, da bi tožnica odrejeno delovno nalogo morala opraviti.

5. Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo, v katerem prereka revizijske navedbe in predlaga, da revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Po določbi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Tožnica v uvodu revizije poleg zmotne uporabe materialnega prava kot revizijski razlog uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka, katere pa v nadaljevanju ne konkretizira. Ker zaradi narave revizije kot izrednega pravnega sredstva samo formalno sklicevanje na revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka, ki ni vsebinsko konkretizirano in obrazloženo, ne zadošča, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

9. V reviziji zatrjevane kršitve v disciplinskem postopku pri toženi stranki ne pomenijo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Disciplinski postopek pri delodajalcu ni sodni postopek, temveč gre za posebni postopek, ki ga je v spornem času urejal Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in nadalj.) v členih od 54 oziroma 59 do 68. Zaradi ureditve v materialnem pravu in zaradi razmerja do sodnega postopka se morebitne napake v disciplinskem postopku pri delodajalcu v sodnem postopku presojajo z vidika pravilne oziroma zmotne uporabe materialnega prava.

10. V skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP je revizijsko sodišče vezano na ugotovitve nižjih sodišč o vsebini izpodbijanih disciplinskih sklepov ter o samem vodenju disciplinskega postopka. Na podlagi teh ugotovitev revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da zatrjevane kršitve v disciplinskem postopku niso podane. Disciplinska komisija tožene stranke je na seji odločala v polni sestavi vseh petih članov, zato so neutemeljene revizijske navedbe o tem, da le-ta ni bila ustrezno sestavljena. Tudi odločba disciplinske komisije je bila izdana na podlagi posvetovanja in glasovanja. V zapisniku seje disciplinske komisije je namreč izrecno navedeno, da se je disciplinska komisija umaknila na posvetovanje in nato razglasila svojo odločitev. Glede na to, da tožnica in njena pooblaščenka na vsebino zapisnika seje disciplinske komisije, na kateri sta bili navzoči, nista imeli nobenih pripomb, pa tudi dejstvo, da navedeni zapisnik ni bil podpisan, ne predstavlja takšne kršitve disciplinskega postopka, zaradi katere bi bila izpodbijana disciplinska sklepa nezakonita.

11. Revizijsko sodišče, kot poprej že tudi sodišče druge stopnje, soglaša z navedbami tožnice, da je izrek sklepa disciplinske komisije pomanjkljivo formuliran, vendar ob tem poudarja, da je pri presoji, ali je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti, potrebno upoštevati tudi nadaljnjo ugotovitev sodišča, in sicer, da iz slednjega jasno izhaja, da se nanaša na zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka z dne 30. 12. 2002. Tožnica je bila v skladu z določbo prvega odstavka 62. člena ZTPDR pismeno obveščena o uvedbi disciplinskega postopka s podrobnim popisom v disciplinskem postopku očitanih ravnanj, tako da je lahko pripravila svojo obrambo. Dejstvo, da je v izreku sklepa disciplinske komisije navedena le pravna opredelitev njenih disciplinskih kršitev, dejanska opredelitev kršitev pa je podrobno opredeljena v obrazložitvi, ne pomeni takšne napake, zaradi katere bi bil izpodbijani disciplinski sklep nezakonit (1), zato je pravilen zaključek sodišča druge stopnje, da so tožnici v disciplinskem postopku očitane (in ugotovljene) kršitve v zadostnem obsegu časovno, krajevno in vsebinsko opredeljene. Pomota v datumu glede očitane odklonitve dela (namesto 18. 11. 2002 je pravilen datum 19. 11. 2002) pa z vidika presoje zakonitosti izpodbijanega sklepa tudi po presoji revizijskega sodišča ne more biti odločilna.

12. Glede zatrjevane kršitve pravice do obrambe iz drugega odstavka 63. člena ZTPDR revizijsko sodišče poudarja, da je lahko disciplinski organ v določenih primerih opravil obravnavo tudi, če se delavec v disciplinskem postopku obravnave ni udeležil. To je veljalo zlasti za primere, ko je bil delavec pravilno vabljen in svojega izostanka ni opravičil. Tožnica trdi, da je komisiji za pritožbe prošnjo za preložitev obravnave, določene za 9. 4. 2003, z zdravniškim potrdilom posredovala pravočasno, vendar teh navedb, ker gre za nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, ni mogoče upoštevati. Iz dejanskih zaključkov sodišča druge stopnje, na katere je glede na to, da revidentka v zvezi s tem bistvene kršitve določb postopka ne uveljavlja, vezano, namreč izhaja, da je tožnica predmetno prošnjo podala 8. 4. 2003, pri čemer pa jo je komisija za pritožbe prejela naslednji dan, vendar šele po zaključku seje. Dejstvo, da je tožnica s prošnjo za preložitev obravnave čakala do zadnjega dne in jo je pristojni disciplinski organ posledično prejel prepozno, gre v njeno škodo, pri čemer pa velja poudariti, da tudi v primeru, da bi pristojni disciplinski organ njeno prošnjo prejel pravočasno, to še ne bi pomenilo, da bi ji bilo nujno tudi ugodeno. Še posebej ob ugotovitvah, da je bila seja komisije za pritožbe pred tem na prošnjo tožnice že enkrat preložena ter da je tožnica podala svoj pisni zagovor ter bila tudi zaslišana na seji disciplinske komisije.

13. Iz dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, ki jih je kot pravilne sprejelo tudi sodišče druge stopnje izhaja, da je bilo tožnici 19. 11. 2002 odrejeno delo lepljenja kuvert, ki pa ga je odklonila; da je imela tožena stranka za odreditev tega dela utemeljen razlog - šlo je namreč za marketinško akcijo, ki je bila povezana z odprtjem nove letalske linije, in je bilo potrebno o tem še isti dan obvestiti poslovne partnerje; da je neposredno nadrejena delavka tožnico za to delo izbrala zato, ker le-ta ni imela neodložljivega dela, katerega ne bi mogel opraviti kdo drug, poleg tega pa je imela določene omejitve pri delu in bi jo zato najmanj pogrešali; da se je tožnica potrebnosti in nujnosti odrejenega dela zavedala; da glede na njeno delovno mesto ter stopnjo in smer izobrazbe gimnazijski maturant, upoštevaje tudi dejstvo, da je šlo za enkratno pomoč pri pripravi za promocijo tožene stranke pomembnih obvestil oz. njihovo zlaganje v kuverte ter da je to delo opravljal tudi univ. dipl. sociolog, odrejeno delo tudi ni bilo neprimerno. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je po presoji revizijskega sodišča pravilen tudi zaključek sodišča druge in prve stopnje, da je tožnica storila v disciplinskem postopku očitano hujšo kršitev delovnih dolžnosti in obveznosti po 1. točki prvega odstavka 86. člena podjetniške kolektivne pogodbe: neizpolnjevanje ali neredno, nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjevanje oz. opuščanje izpolnjevanja delovnih in drugih obveznosti, ter da je zanjo tudi odgovorna. Obširnih revizijskih navedb o tem, da tožnici očitana disciplinska kršitev ni bila dokazana, pa glede na že omenjeno določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP revizijsko sodišče ne more upoštevati.

14. Glede ugotovljene hujše kršitve delovnih dolžnosti in obveznosti je bilo v 91. členu podjetniške kolektivne pogodbe v skladu z 89. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR90 - Ur. l. RS - stari, št. 14/90 in nadalj.) določeno, da se lahko ukrep prenehanja delovnega razmerja izreče, če so s storitvijo ali opustitvijo dejanja nastale hujše posledice za življenje in zdravje ljudi, ali bi lahko bila povzročena večja škoda, ogrožen ali bistveno moten delovni proces v družbi, ali kako drugače oteženo poslovanje družbe (t. i. kvalifikatorne okoliščine). Glede na citirano besedilo zadošča že ugotovitev možnosti, da bi lahko bil delovni proces bistveno moten, zato so neutemeljene revizijske navedbe, da zgolj ugotovitev, da bi lahko prišlo do motenja delovnega procesa, ne predstavlja kvalifikatorne okoliščine. Pri tem tudi ni mogoče slediti revizijskim navedbam, da bi bilo potrebno upoštevati olajševalno okoliščino, ki jo revidentka vidi v tem, da je pri toženi stranki delala več kot 30 let. Kot je ugotovila že komisija za pritožbe, namreč tožničino dolgoletno delo pri toženi stranki, ker predpostavlja dejstvo, da je bila le-ta z vsemi okoliščinami, ki se nanašajo na dejavnost tožene stranke seznanjena, v danih okoliščinah ne predstavlja olajševalne okoliščine.

15. Ugotovitev obstoja kvalifikatornih okoliščin sodi med dejanske ugotovitve, zato je revizijsko sodišče vezano na ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo sprejema tudi sodišče druge stopnje, da bi zaradi tožničine odklonitve dela oz. njene opustitve delovnih obveznosti, lahko prišlo do bistvene motnje v delovnem procesu, če tega dela ne bi opravil drug delavec. Za presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe je bistveno, da so bile navedene kvalifikatorne okoliščine ugotovljene že v disciplinskem postopku pri toženi stranki ter so bile navedene in obrazložene tudi v izpodbijanih disciplinskih sklepih. Predmet sodne presoje je namreč dejansko stanje, ugotovljeno z dokončno odločitvijo disciplinskega organa delodajalca. Iz obeh izpodbijanih sklepov disciplinskih organov pri toženi stranki pa izhaja, da so bile kvalifikatorne okoliščine, ki utemeljujejo izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja, v disciplinskem postopku ugotovljene. Ob taki dejanski podlagi je bil tožnici disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja izrečen zakonito, revizijske navedbe, da kvalifikatorne okoliščine niso bile ugotavljane oziroma ugotovljene, pa so v nasprotju z listinami v spisu in tudi neutemeljene.

16. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Glede na določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/04) krije tožena stranka kot delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

Op. št. (1): Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v obrazložitvi sodbe VIII Ips 125/2003 z dne 6. 4. 2004.