Jedro

Tožeča stranka ne more zahtevati vračila celotne vrednosti vloženega dodatnega dela, temveč le povrnitev koristi, ki jo ta dodatna dela predstavljajo za toženo stranko.

Izrek

Revizija tožeče stranke se zavrne.

Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se zamudne obresti od zneska 6.284,23 EUR prisodijo od 19. 9. 1996 dalje do plačila.

Sicer se revizija tožene stranke zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je z družbo F. d.o.o. sklenila gradbeno pogodbo o gradbeno-obrtniško-instalacijskih delih na nepremičnini, ki je bila v lasti tožene stranke. Cena za izvedbo del po predračunu je bila 65.782,57 EUR (prej 15,764.135 SIT). Družba F. d.o.o. je navedena dela plačala, ni pa plačala dodatnih del, ki jih je tožeča stranka zaračunala v znesku 54.008,71 EUR (prej 12,942.647,80 SIT) po treh začasnih situacijah. Tožeča stranka zahteva od tožene stranke povračilo vlaganj (dodatnih del) v nepremičnino na temelju neupravičene obogatitve.(1) Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo. Presodilo je, da tožena stranka ni bila obogatena.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo. Ugotovilo je, da se je vrednost nepremičnine povečala za 2,84 % in tožeči stranki prisodilo 6.284,23 EUR (prej 1,505.952,88 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 1996 dalje do plačila.

3. Revizijo vlagata obe pravdni stranki zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Tožeča stranka predlaga, da se reviziji ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Reviziji sta bili po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija tožeče stranke je neutemeljena, revizija tožene stranke pa je delno utemeljena.

Glede revizije tožeče stranke

6. Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da tožeča stranka ne more zahtevati vračila celotne vrednosti vloženega dodatnega dela, temveč le povrnitev koristi, ki jo ta dodatna dela predstavljajo za toženo stranko. Velja namreč obogatitveni in ne vrnitveni princip (210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR).(2) Korist pa v konkretnem primeru, ko je prišlo do vlaganj v nepremičnino tožene stranke, predstavlja povečanje vrednosti te nepremičnine. Ugotavljanje vrednosti nepremičnine (obsega obogatitve) je dejansko vprašanje, na katerega je sodišče odgovorilo s pomočjo izvedenca. Zato tožeča stranka s tem, ko v večjem delu revizije ponuja svoj izračun povečanja vrednosti nepremičnine, nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Če se tožeča stranka z izvedenskim mnenjem ne strinja, bi lahko v postopku pred sodiščem prve stopnje zahtevala bodisi dopolnitev izvedenskega mnenja bodisi zaslišanje izvedenca. Na revizijski stopnji pa je predmet presoje le odločba sodišča druge stopnje, ne pa verodostojnost posameznega dokaza (izvedenskega mnenja).

7. Tožeča stranka graja tudi odločitev sodišča, ki je odločanje o višini obogatitve prepustilo izvedencu, namesto, da bi o tem vprašanju odločilo samo. Po vsebini gre za očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi z 243. členom ZPP). Po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP je mogoče takšne procesne kršitve v reviziji uveljavljati samo, če so bile storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje. Če pa se je kršitev relativnega značaja pripetila že v postopku na prvi stopnji, se lahko uveljavlja z revizijo le, če jo je stranka uveljavljala s pritožbo. Ker se tožeča stranka v pritožbenem postopku na obstoj opisane relativne procesne kršitve ni sklicevala, je tudi v reviziji ne more uveljavljati in je zato revizijsko sodišče ni upoštevalo.

8. Revizijsko sodišče je iz zgoraj navedenih razlogov revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede revizije tožene stranke

9. Tožena stranka navaja, da je sodišče druge stopnje vrednost vseh izvedenih del na njeni nepremičnini zmotno štelo za nesporno (214. člen ZPP). Očitek je neutemeljen, saj sta se obe pravdni stranki z mnenjem izvedenca M. V. v delu glede vrednosti opravljenih del v celoti strinjali. Zato tudi morebitna predhodna ravnanja tožene stranke v tem postopku za presojo, ali je bilo to dejstvo sporno, ne morejo biti pomembna. Tudi dejstva, ki so bila na začetku postopka sporna, lahko namreč tekom postopka postanejo nesporna. Sodišče druge stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je vrednost vseh izvedenih del nesporna.

10. Neutemeljen je tudi očitek tožene stranke, da je sodišče druge stopnje, s tem ko je ugotovilo povečanje vrednosti nepremičnine za 2,84 %, nedovoljeno spremenilo dejansko stanje. Sodišče druge stopnje lahko spremeni dejansko stanje, če je v enakem spoznavnem položaju, kot je bil sodnik prve stopnje (358. člen ZPP). Sodišče druge stopnje lahko med drugim spremeni dejansko stanje, ne da bi opravilo glavno obravnavo tudi v primeru, ko presoja listinsko dokazno gradivo (2. točka 358. člena ZPP). V konkretni zadevi se je sodišče prve stopnje glede povečanja vrednosti nepremičnine oprlo na izvedensko mnenje M. V..(3) Tožena stranka se je z izvedenskim mnenjem v celoti strinjala, tožeča stranka pa mu je nasprotovala le glede ugotovitve o višini obogatitve, vendar ni predlagala zaslišanja izvedenca, prav tako tudi ne dopolnitve njegovega mnenja. Ker je torej sodišče prve stopnje višino povečanja vrednosti nepremičnine ocenilo le na podlagi pisnega izvedenskega mnenja, lahko v konkretnem primeru to mnenje štejemo kot listinski dokaz, na podlagi katerega je sodišče druge stopnje na dovoljen način spremenilo dejansko stanje, ne da bi opravilo glavno obravnavo.

11. Zmotne so tudi trditve tožene stranke, da sodišče ni upoštevalo njenih pobotnih ugovorov. Pobotne ugovore je namreč podala družba F. d.o.o., ne pa tožena stranka. Res je, da so bili pobotni ugovori podani v pripravljalni vlogi z dne 30. 9. 1996 (glej list. št. 66-68), kjer je kot tožena stranka navedena tudi revidentka (poleg družbe F. d.o.o. in M. F.), vendar to še ne pomeni, da je pobotne ugovore tudi podala. Iz vsebine pobotnih ugovorov je namreč razvidno, da jih je uveljavljal naročnik posla, to pa je bila družba F. d.o.o., ki je med pravdo zaradi stečajnega postopka že prenehala in zoper katero je bil postopek ustavljen. Poleg tega je pri uveljavljanju nekaterih pobotnih ugovorov tudi izrecno zapisano, da jih uveljavlja družba F. d.o.o. 12. Delno pa je utemeljen očitek tožene stranke glede začetka teka zamudnih obresti. Sodišče druge stopnje je prisodilo zamudne obresti že od trenutka izstavitve prve situacije (18. 5. 1996), kar bi bilo pravilno v primeru, če bi bila naročnik posla tožena stranka. Sodišče pa je nasprotno ugotovilo, da je bila naročnik posla le družba F. d.o.o. Ker je temelj zahtevka zoper toženo stranko neupravičena obogatitev, je za začetek teka zamudnih obresti potrebno uporabiti določbo 214. člena ZOR. Ta določa, da zamudne obresti tečejo že od dneva pridobitve, če je bil pridobitelj nepošten, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Glede na to določbo tožena stranka meni, da bi lahko zamudne obresti tekle šele od dneva, ko je bila zoper njo vložena tožba, torej 19. 9. 1997. To stališče pa je zmotno. Za obseg vračanja je namreč ključen dan, ko je pridobitelj postal slaboveren in od tega dne dalje je dolžan plačati zamudne obresti.(4) Ker je bila tožena stranka lastnica nepremičnine, v katero je tožeča stranka vlagala, in hkrati zakonita zastopnica družbe F. d.o.o., je mogoče v konkretnem primeru slabovernost tožene stranke vezati na trenutek vložitve predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine zoper družbo F. d.o.o. Tako je mogoče prisoditi zamudne obresti od 19. 9. 1996, torej od dneva, ko je bil vložen izvršilni predlog zoper družbo F. d.o.o. 13. Revizijsko sodišče je iz zgoraj navedenih razlogov reviziji tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Ker je tožena stranka uspela z revizijo le glede stranske terjatve, to ne vpliva na odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Postopek zoper družbo F. d.o.o. je bil ustavljen, ker je bila tekom pravde zaradi končanega stečajnega postopka izbrisana iz sodnega registra. Zahtevek zoper družbenika M. F. je bil pravnomočno zavrnjen.

Op. št. (2): Prim. A. Polajnar Pavčnik v N. Plavšak in ostali, Obligacijski zakonik (OZ): s komentarjem, Druga knjiga: Splošni del (190. do 434. člen), GV Založba, Ljubljana 2003, str. 46 -

47. Op. št. (3): Pred njim je sodišče imenovalo že dva izvedenca, vendar se stranki z njima nista strinjali.

Op. št. (4): Prim. odločbo VS RS II Ips 572/2003 z dne 17. 5. 2004.