Jedro

Dejstvi, da se je tlorisna velikost obravnavanega objekta po letu 1967 povečala za 100 m2 in da je bilo za v letu 2003 zgrajen prizidek v izmeri 60 m2 izdano gradbeno dovoljenje, za tožečo stranko nista sporni. Pred letom 1967 je bila zgrajena le stavba v izmeri 115 m2, zato tožena stranka za izdajo potrdila, da ima uporabno dovoljenje stanovanjska stavba, v izmeri 217 m2, evidentirana v letu 1995, ni imela dejanske in pravne podlage.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z odločbo navedeno v uvodu sodbe je Upravna enota Ruše zavrnila zahtevo tožeče stranke z dne 28.10.2009 za izdajo potrdila o tem, da ima objekt A., na zemljišču parc. št. 754/19 v k.o. B. uporabno dovoljenje po samem zakonu. V obrazložitvi, po citiranju 197. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02, 47/04, 102/04, 14/05 in 127/07 – v nadaljevanju ZGO-1), tožena stranka na podlagi podatkov v spisu ugotavlja, da je tožnik zemljiškoknjižni lastnik obravnavanega objekta, ki je bil sicer zgrajen pred letom 1967. Objekt pa ni bil ves čas v uporabi, bistveno pa se je spremenila tudi velikost in namen stavbe. Zato po presoji tožene stranke niso izpolnjeni pogoji za izdajo zahtevanega potrdila določeni v 197. členu ZGO-1. Zoper navedeno odločbo je tožeča stranka vložila pritožbo. Ministrstvo za okolje in prostor pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo z odločbo številka 35110-8/2010-2-KB z dne 6.5.2010. S sklicevanjem na podatek, da se je tlorisna velikost objekta po letu 1967 dejansko spremenila, in sicer bistveno povečala (po podatkih geodetske odločbe iz leta 1995 kar za 100m2), gradbeno dovoljenje pa je bilo pridobljeno le za 60m2 prizidka zgrajenega po letu 2003, tožeči stranki pojasnjuje, da njeni vlogi za izdajo potrdila, da ima objekt na naslovu A. uporabno dovoljenje po samem zakonu ni mogoče ugoditi.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da v obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopni upravni organ ni pojasnil kakšen je namen uporabe obravnavanega objekta od zgraditve do danes. Ob ugotovitvi, da se je objekt od zgraditve dalje uporabljal za potrebe prenočevanja delavcev in voznikov, bi upravni organ po mnenju tožeče stranke v tem obsegu moral izdati ustrezno potrdilo. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa tudi ni razvidno za kakšno spreminjanje površine naj bi šlo. Čeprav iz odločbe Geodetske uprave Maribor z dne 17.5.1995 res izhaja, da je bilo staro stanje drugačno od novega, tožeča stranka meni, da bi ji za nesporno zgrajeni del objekta izpred leta 1967 moralo biti izdano potrdilo po 197. členu ZGO-1. V nadaljevanju navaja, da bi moral upravni organ ugotoviti tlorisne površine objekta zgrajenega pred letom 1967 in za tak objekt izdati potrdilo. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi ugotovitev izpodbijane odločbe, ki temelji na podatkih iz posredovanih upravnih spisov, je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabila materialni zakon. Sodišče zato v celoti sledi utemeljitvi podani v obrazložitvah obeh odločb in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Po 1. odstavku 197. člena ZGO-1 imajo uporabno dovoljenje tudi vse stavbe zgrajene pred 31. decembrom 1967, ki so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi, če se jim namembnost po navedenem datumu ni spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajena, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisan način evidentirana v zemljiškem katastru.

V obravnavani zadevi dejstvo, da se je tlorisna velikost obravnavanega objekta po letu 1967 dejansko povečala za 100m2 in da je bilo za v letu 2003 zgrajen prizidek v izmeri 60m2 izdano gradbeno dovoljenje, tudi za tožečo stranko nista sporni. Že na podlagi teh dejstev je tožbena trditev, da je objekt A., za katerega je tožeča stranka v vlogi z dne 18.10.2009 zahtevala izdajo potrdila po 197. členu ZGO-1, neutemeljena. Iz izpodbijane odločbe in podatkov v upravnih spisih namreč izhaja, da je bila le stavba v izmeri 115m2, na parc. št. 106 k.o. B., zgrajena pred letom 1967. To pa pomeni, da za izdajo potrdila za stanovanjsko stavbo, v izmeri 217 m2, evidentirano v letu 1995, za katerega so pogoji določeni v 1. in 4. odstavku 197. člena ZGO-1, tožena stranka ni imela dejanske in pravne podlage.

Po 4. odstavku 197. člena ZGO-1 izda potrdilo, da ima objekt uporabno dovoljenje pristojni upravni organ na zahtevo lastnika, ki mora zahtevi priložiti dokazila, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni predpisani pogoji.

Tožeča stranka dokazil, iz katerih bi izhajalo, da je bila stanovanjska stavba v izmeri 217 m2 zgrajena do 31.12.1967 ni izkazala. Za izdajo potrdila za stavbo v izmeri 115 m2, pa tožeča stranka ni predložila dokazil in niti ni zanjo zahtevala izdajo potrdila. Zato je po oceni sodišča zmotno tudi njeno stališče, da bi pristojni upravni organ moral raziskati kakšne tlorisne površine je imel objekt zgrajen pred letom 1967 in za tak objekt tudi izdati potrdilo.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe in niti za tožečo stranko ni sporno, lahko ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na določbi 4. dostavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.