Jedro

Za ugotavljanje pogodbene odškodninske odgovornosti tožene stranke je potrebno najprej ugotoviti, ali je bila sploh sklenjena pogodba in kakšna je njena vsebina in o tem v sodbi navesti razloge.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tej pravdni zadevi prvič odločilo s sodbo opr. št. P 38/94 z dne 7.7.1994 in razsodilo, da je tožena stranka A. dolžna plačati tožniku 1.519.653,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroške postopka, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zoper to toženko in v celoti tožbeni zahtevek zoper toženo stranko B., zavrnilo. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožeče stranke in tožene stranke A. zavrni-lo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na revizijo tožene stranke A. je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sodbi sodišč druge in prve stopnje v obsodilnem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka A., sedaj X, dolžna plačati tožeči stranki 979.011,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.1.1994 dalje, ter pravdne stroške v znesku 81.094,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.9.1998 dalje, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper to sodbo sta vložili pritožbo tako tožeča, kot tudi tožena stranka.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je na obravnavi tožnik prepričljivo izpovedal, da je postavka čiščenje in odvoz smeti na smetišče v M. nastala, ko je tožnik s svojimi delavci čistil teren zaradi nameravane preselitve. Enako je bilo izvedeno tudi delo odriv humusa v debelini 20 cm. Glede na dejstvo, da je italijanski partner tožnika sprešal pločevino in je bilo treba teren izravnati, je tudi logično, da je bilo v konkre-tnem primeru potrebno dobaviti in ugraditi tudi nasipni gramozni material. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Tožena stranka pa v svoji pritožbi sodbo izpodbija zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

Navaja, da je takratni zakoniti zastopnik tožene stranke J. Č.

izpovedal, da se je s tožnikom srečeval, glede pomoči pri selitvi pa je bilo govora samo o tem, da bo tožena stranka pomagala z njenimi tovornjaki tožniku pri njegovi selitvi. A. in P. pa sta imela samo to nalogo, da pomagata občini pri iskanju nove lokacije. Zaradi navedenega nikakor ni m-ogoče sklepati, da sta tožnik in toženec sklenila kakršnokoli pogodbo o selitvi, niti da bi tožena stranka zahtevala od tožnika, da se izseli iz dosedanje lokacije pred pridobitvijo nove lokacije in vseh ustreznih dovoljenj za obratovanje na novi lokaciji. Samo zainteresiranost tožene stranke za preselitev tožnika ne more avtomatično pomeniti odškodninske odgovornosti.

Tožnik je postopke za pridobitev nove lokacije natančno poznal, dal pa je Občini ... tudi vlogo za dodelitev nove lokacije. Dokler ni d- obil vloge ugodno rešene, se ne bi smel zanesti na to, da že sama vložitev vloge pomeni odobritev lokacije. Tožnik je dobro vedel, da postopek za pridobitev nove lokacije za tako dejavnost ni enostaven in lahek in da mu krajevni odbori krajevnih skupnosti niso naklonjeni. Ker tožena stranka tožniku nikoli ni obljubljala niti zagotavljala, da mu bo preskrbela nadomestno lokacijo in nosila stroške selitve, razen stroškov prevoza, niti ni zahtevala, da se mora tožnik izseliti iz te lokacije, ne more biti pod-ana njena odškodninska odgovornost za škodo za uničene objekte in čiščenje terena.

Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila. V odgovoru navaja, da iz izpovedb prič, predvsem pa iz izpovedbe priče S. P. izhaja, da sta stranki sklenili dogovor o selitvi na drugo lokacijo, pri čemer se je tožena stranka po svojem pooblaščencu tožniku zavezala preskrbeti lokacijo in plačati stroške selitve, česar pa ni storila, v skladu s čimer je ugotovitev sodišča o odškodninski odgovornosti tožene stranke pravilna.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče druge stopnje ob obravnavi pritožb obeh strank ugotavlja, da je sodbo sodišča prve stopnje potrebno razveljaviti po uradni dolžnosti. Sodba sodišča prve stopnje ima namreč takšne pomanjkljivosti, da se ne more preizkusiti. V njej namreč niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Ta odločilna dejstva, o katerih v sodbi ni razlogov pa so, ne glede na to, kakšna je materialno pravna podlaga (pogodbena ali odškodninska), sledeča: ali je bil med pravdnima strankama sploh sklenjen kakšen dogovor oziro-ma pogodba, kdo jo je sklenil v imenu tožene stranke, če jo je, kakšna je njena vsebina oziroma ali je tožena stranka prevzela kakšne konkretne obveznosti ter katerih od teh obveznosti tožena stranka ni izpolnila. Šele ko bo sodišče navedlo razloge o teh dejstvih, bo namreč mogoče sodbo preizkusiti glede tega, ali je morda tožena stranka kakorkoli odgovorna in do kakšne višine (pri čemer pa morajo biti za pogodbeno odškodninsko odgovornost tožene stranke kumulativno podani vsi elementi odškodninskega delikta). Ob t-em je potrebno poudariti, da lr dogovarjanje oziroma zainteresiranost tožene stranke za tožnikovo preselitev na drugo lokacijo, dejstvo, da je tožena stranka sodelovala pri ogledih za novo lokacijo in podobno, kot se le to navaja v razlogih sodbe sodišča prve stopnje, samo po sebi še ne pomeni, da je tožena stranka sklenila kakšno pogodbo. Ob odsotnosti pisne listine o prevzemu kakršnekoli obveznosti s strani tožene stranke, pa bo le na podlagi izpovedb zaslišanih prič in strank mogoče ugotoviti, ali sta pravd-ni- stranki med seboj res sklenili kakšen dogovor ali ne.

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje najprej razišče in ugotovi zgoraj omenjena odločilna dejstva, šele potem bo namreč mogoče sodbo nadalje preizkusiti tudi v preostalem delu.

Ker je torej podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 1. odstavka 369. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Glede na to, da pa je očitno v tej zadevi sodnik že zavzel dokončno stališče, je sodišče druge stopnje odločilo na podlagi 371. čl. ZPP, naj zadevo rešuje drug sodnik.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 166. člena ZPP.

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur.l.RS, št. 26/99 je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP, Ur.l.SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in RS, št. 55/92.